Srečni ne trošijo
Zakaj še vedno vztrajamo pri gospodarski rasti kot primarnem cilju vsake vlade?
Mag. Mojca Vendramin, ekonomistka
© Borut Peterlin
Gospodarska rast je pogoj za stabilnost v današnjem kapitalistično-tržnem sistemu, katerega naravna pojavnost je ali ekspanzija ali kriza. Vendar pa gospodarska rast postaja vse manj gospodarna - njeni stroški vse bolj presegajo njene koristi: blaginja ljudi se z gospodarsko rastjo ne povečuje več, povečujejo pa se pritiski na okolje. Zakaj potem še vedno vztrajamo pri gospodarski rasti kot primarnem cilju vsake vlade; ali brez rasti ne bi šlo?
Gospodarska rast pomeni rast bruto domačega proizvoda (BDP), ta pa označuje celotno trošenje v državi (in neto izvoz). Tako gospodarska rast omogoča večje trošenje in s tem materialno obilje, kar naj bi pomenilo večjo zadovoljitev potreb. Iz tega izhaja, da se z gospodarsko rastjo povečuje naše zadovoljstvo oziroma blaginja. Dejansko pa se na neki stopnji razvoja - pri približno 15.000 dolarjih na prebivalca na leto - zadovoljstvo z življenjem oziroma blaginja z gospodarsko rastjo ne povečuje več: večje trošenje in s tem večji BDP ne prinašata tudi večjega zadovoljstva. Zato gospodarska rast ne more biti pravi kazalec napredka človeštva, kljub temu pa je glavni in ultimativni cilj današnjih gospodarstev. Zakaj?
V tržnem sistemu je cilj vsakega podjetja maksimiranje dobička oziroma zniževanje stroškov, za to pa je nujna večja delovna, materialna in energetska učinkovitost. Ker v današnjem družbenoekonomskem sistemu cena okolja še ni v celoti vključena v cene surovin in materialov, prevladuje zniževanje relativnih cen surovin oziroma se z rastočim gospodarstvom cena dela in njen delež v ceni proizvoda povečujeta. Zato je pomembno predvsem zniževanje stroškov dela oziroma povečevanje produktivnosti dela, ki je tudi glavno gibalo mednarodne konkurenčnosti na svetovnem trgu.
Vendar: večja produktivnost dela pomeni, da za enak proizvod potrebujemo manj delovne sile. In če želimo ohraniti zaposlitve in preprečiti brezposelnost, je treba proizvod (out-put) povečati. Dejansko je v razvitih gospodarstvih in tudi v Sloveniji v povprečju rast produktivnosti dela zaostajala za gospodarsko rastjo, to pa je omogočalo zmanjševanje brezposelnosti.
To je točka, na kateri je treba biti zelo jasen: gospodarska rast je v sedanjem sistemu pogoj za ohranitev zaposlenosti in blažilec socialne nestabilnosti, pogoj za ohranjanje statusa quo. Ali drugače povedano: v današnjem razvojnem modelu nerast pomeni zmanjšano trošenje, povečanje brezposelnosti, slabšanje konkurenčnosti in s tem recesijsko spiralo. Kot je opisal Benjamin M. Friedeman: moderne družbe so kakor kolo, ki ga poganja gospodarska rast. Rast je gonilo, ki vrti kolesa in omogoča, da je kolo stabilno. A ko se rast ustavi in se kolesa nehajo vrteti, so družbeni sistemi ogroženi, tudi v bogatih gospodarstvih.
Friedeman je poudaril, da gospodarska rast poleg materialne blaginje omogoča tudi več drugih neekonomskih dobrin, kot so enake možnosti in priložnosti posameznika, strpnost, socialna mobilnost, pravičnost in demokracija.
Tako je z razvojem industrije gospodarska rast postala primarni cilj države blaginje. Še posebej pomembna je postala po drugi svetovni vojni, ko se je tekmovanje za politično premoč med državami z vojskovanja preusmerilo na gospodarstvo - ko je bogatejše gospodarstvo impliciralo tudi politično premoč.
Skratka, to so dejanski razlogi, zaradi katerih je gospodarski razvoj oziroma gospodarska rast postala prevladujoč cilj držav. Država blaginje temelji na gospodarski rasti, saj se z njo ustvarja dohodek, ki omogoča delno povračilo žrtvam te rasti (revnejši sloji in socialna politika, skrb za čistejše okolje). Z rastjo se ustvarja vedno večji dohodek, to pa omogoča ohranitev socialnih pravic in druge javne izdatke, ne da bi bilo treba spremeniti samo strukturo gospodarstva. Še posebej je to dobrodošlo ob staranju prebivalstva, zaradi katerega so nujni vedno večji socialni izdatki države, saj bi zmanjšanje teh pravic pomenilo resno grožnjo vladajoči eliti oziroma socialnemu miru.
Vse to nazorno kaže nedavna izjava Hermana Van Rompuya, predsednika Evropskega sveta (8. januarja letos v Madridu): »Potrebujemo večjo gospodarsko rast tako zdaj kot v prihodnje, da bomo zmogli financirati trajne in zdrave temelje našega družbenega modela in ohraniti, kar sam imenujem 'evropski način življenja'. Gre za preživetje in uspelo nam bo.«
Gospodarski razvoj omogoča tudi nove tehnološke rešitve, zaradi katerih so razvitejša gospodarstva učinkovitejša, tudi energetsko in snovno, tako da se z gospodarsko rastjo pritiski na okolje dejansko zmanjšujejo. Zato se vse bolj uveljavlja argument, da bodo okoljska vprašanja rešena z novimi tehnologijami, z večjo učinkovitostjo gospodarstva, se pravi, da bo okolje ob nadaljnji gospodarski rasti manj obremenjeno.
S povečevanjem učinkovitosti se zmanjšujejo stroški, to pa hkrati pomeni zmanjševanje relativnih cen proizvodov in s tem večjo potrošnjo oziroma, drugače povedano, potrošnja spodbuja gospodarsko rast, naložbe in tehnološki razvoj. Tako je posledica rasti in tehnološkega razvoja še večje trošenje. Zato se absolutni pritiski oziroma onesnaževanje okolja ne zmanjšuje. In tu se začarani krog utopičnosti sedanje paradigme sklene.
Tako in zato je tudi varovanje okolja v primežu prevladujoče paradigme rasti: naložbe v energetsko učinkovitost so zaželene in razvojno smiselne, saj lahko privarčevani strošek za energijo porabimo za drugo potrošnjo in s tem pozitivno prispevamo h gospodarski rasti, to pa ima negativne posledice z vidika rabe omejenega naravnega kapitala. Tako se v mrzličnem prizadevanju za gospodarsko rast vrtimo v začaranem krogu. Rešitev za to, da izstopimo iz te zanke, je osvoboditev od nuje po gospodarski rasti - najti moramo druge načine za zagotovitev razvoja, najti moramo druge odgovore na to, kaj nam pomeni napredek: tehnološki razvoj in izboljševanje energetske in snovne učinkovitosti gospodarstva sta le delna, začasna rešitev.
Navsezadnje BDP tudi ni prava mera blaginje, saj ne upošteva dobrin v družbi, ki niso na trgu, kot so na primer gospodinjsko delo, prostovoljstvo, predvsem pa nesreče, onesnaževanje, kriminal, oboroževanje. Tudi zadnji niso negativni dejavnik, pač pa - naj se sliši še tako absurdno - pozitivno prispevajo h gospodarski rasti, saj BDP ne izraža in ne meri naravnega kapitala oziroma pritiskov na okolje in drugih družbenih stroškov.
Vdanost gospodarski rasti, ki je prevladujoča značilnost današnjih gospodarskih in političnih sistemov, je s spodbujanjem trošenja in zadolževanja prispevala k pomembni vlogi finančnega sektorja. Vsaj delno je tudi vzrok ohlapne regulacije finančnega sektorja, čezmernega zadolževanja in nevzdržnih finančnih inštrumentov, s katerimi se je spodbujalo povpraševanje, povečevala likvidnost gospodarstva in vzdrževala gospodarska rast. Tako zadnja finančna kriza ni le posledica pohlepnega ravnanja posameznikov v nekaterih državah, pač pa tudi posledica globalnega sistema, katerega edini skupni cilj je gospodarska rast. To je pripeljalo gospodarstva do gospodarske krize, ta pa je nazadnje najbolj prizadela prebivalstvo iz nižjih dohodkovnih razredov, ki je hkrati v obdobju razvoja najmanj pridobilo.
Finančna kriza je pokazala, da gospodarska rast, temelječa na dolgu, ni vzdržna niti na kratek rok. Se bomo iz tega kaj naučili? Za zdaj se ne zdi, saj so vsi odgovori na krizo in ukrepi vlad težili predvsem k vrnitvi v prejšnje stanje. V nasprotju z Rooseveltovim New Dealom, ki je zajemal predvsem naložbe v javno infrastrukturo, so v tej krizi vlade vložile ogromno denarja v finančni sektor, med drugimi sektorji pa predvsem v avtomobilsko industrijo ter v spodbujanje trošenja prek davčnih olajšav in socialnih ukrepov. Tako je bilo do oktobra 2008 v reševanje bank in kapitala vloženih 7 bilijonov dolarjev javnega denarja (trije BDP Združenega kraljestva), s čimer so vlade želele vzpostaviti zaupanje posojilodajalcev in ponovno spodbuditi povpraševanje in ustaviti recesijo oziroma doseči gospodarsko rast kot ultimativni cilj, za dosego katerega si moramo še naprej prizadevati za vsako ceno.
Znano je, da bo zaradi blaženja podnebnih sprememb potrebno prestrukturiranje energetike v smeri povečevanja rabe obnovljivih virov energije in pa povečevanje učinkovite rabe energije. Obstaja več predvidevanj, kakšen bo ta strošek; najnovejše med njimi je predvidevanje učinkov uveljavitve zakona o podnebnih spremembah v Združenem kraljestvu, ki napoveduje, da naj bi ta strošek znašal približno 2 odstotka BDP na leto (Climate Change Act 2008, Impact Assessment; DECC, UK). Ker so te naložbe bolj delovno intenzivne (npr. izolacije stavb, raba lesne biomase, nove tehnologije, nova elektrodistribucijska omrežja ...), so tudi večji vir novih zaposlitev kot poraba javnega denarja za samo zasebno potrošnjo (npr. prek davčnih olajšav, nižje obdavčitve dela) ali naložbe v rabo tradicionalnih energetskih virov. Kljub temu pa je bil »zeleni« del v kriznih svežnjih držav razmeroma majhen; v ZDA 12 odstotkov, v Združenem kraljestvu 7 odstotkov, v Nemčiji 13,2 odstotka (po A Climate for Recovery, HSCB).
Tako kot ni bilo volje za reguliranje naraščajočega finančnega dolga, tako človeštvo še ni doumelo, da je treba ustaviti tudi povečevanje okoljskega dolga oziroma onesnaževanje ter uničevanje narave in ekosistemov. Z gospodarsko rastjo se ne povečuje samo finančni dolg, pač pa tudi naravni oziroma okoljski. Zato ohranjanje povpraševanja ni dolgoročno vzdržna rešitev za celoten družbenoekonomski in ekološki sistem.
Je napredek brez gospodarske rasti mogoč?
Če potrošnja upade, se zmanjšajo prihodki podjetij, to povzroči izgubo delovnih mest in zmanjšanje naložb. Manj naložb pomeni zmanjšanje obsega kapitala in z manj zaposlitvami pomeni manjšo produkcijsko sposobnost gospodarstva. Manjši proizvod gospodarstva pomeni tudi manjše javnofinančne prihodke in težje servisiranje dolga, vse to pa destabilizira celoten družbenoekonomski sistem. Pa je mogoče v razmerah brez gospodarske rasti oblikovati makroekonomske agregate tako, da bo zagotovljena stabilnost gospodarstva?
Za trajnostni razvoj, to je razvoj, ki bo upošteval omejene naravne vire, bo potrebna drugačna makroekonomija, takšna, da njena stabilnost ne bo odvisna od stalno naraščajočega trošenja. Vendar pa modela, ki bi simuliral makroekonomske agregate (produkcija, potrošnja, naložbe, trg dela, denar) v razmerah, ko se kapital ne bi akumuliral, ni. Tudi dovolj dobrih mer za merjenje rabe omejenega naravnega kapitala oziroma degradacije tega kapitala ni. Z BDP se meri le denarno ovrednotena proizvodnja oziroma potrošnja, pri čemer se ne upoštevata niti zadolženost oziroma finančni dolg niti obraba kapitala.
Bolj trajnostna gospodarska rast bi bila vsekakor tista, ki bi temeljila na večji proizvodnji storitev; prodajali bi energetske storitve, ne pa samo dobavo energije, mobilnost, ne pa avtomobilov. Dejstvo je, da se delež storitev v BDP z razvojem povečuje do neke stopnje, da so se močno razmahnile prav finančne storitve (to je privedlo do finančne krize) in da tudi rekreacija, frizerske storitve, različni tečaji konec koncev povzročijo neko rabo energije, prostora itd. Poleg tega je zagotavljanje storitev bolj lokalne narave kot proizvodnja, zato bolj storitveno usmerjeno gospodarstvo za makroekonomsko ravnotežje zahteva bolj samooskrbno gospodarstvo, to pa je v nasprotju s sedanjimi usmeritvami globalnega gospodarstva.
Kako doseči stabilno, toda ne rastoče gospodarstvo? Odgovor na to vprašanje bo v dosedanji literaturi tako rekoč nemogoče najti. Izjema je Uspeti brez rasti: umiritev po načrtu in ne po krizi (Peter Victor, Managing without growth - slower by design not disaster, 2008), kjer je avtor razvil različne scenarije makroekonomskih agregatov, ki generirajo gospodarsko rast. Izkaže se, da se pri scenariju, kjer dohodek na prebivalca v 30 letih zraste le za 10 odstotkov (po prvotnem scenariju, torej s sedanjimi politikami, naj bi se povečal za 80 odstotkov), hkrati močno povečajo brezposelnost, revščina in zunanji dolg države, izpusti toplogrednih plinov se sicer malenkost zmanjšajo, predvsem zaradi manjše proizvodnje, vendar pa precej manj, kot bi bilo treba (za dosego cilja »2 °C«). Najboljši scenarij - po katerem se sicer dohodek na prebivalca v 30 letih poveča za 70 odstotkov, vendar se povečuje samo prvih 20 let, potem pa se rast tako rekoč ustavi - pa ponazarja stabilizacijo gospodarstva v razmerah brez gospodarske rasti, pri čemer bi se v celotnem obdobju zmanjšali brezposelnost, revščina, zunanji dolg in tudi izpusti toplogrednih plinov (ti sicer še vedno premalo).
In po čem se zmagovalni scenarij razlikuje od drugih? Predvsem glede naložb in trga dela. Po tem scenariju se zmanjšajo zasebne naložbe in povečajo javne, to pa je doseženo prek sprememb davčne in fiskalne politike. Trg delovne sile se stabilizira kot posledica demografskih gibanj in politik na tem področju. Predvsem je najpomembnejša sprememba, ki vpliva na zmanjšanje brezposelnosti, zmanjšanje števila delovnih ur oziroma delovne obveznosti - s povečevanjem produktivnosti dela se v urejenih razmerah (kot je bilo prej pojasnjeno) povečuje brezposelnost, zato je treba - da bi jo zmanjšali - delo enakomerneje razdeliti med vso delovno silo. To je tudi možen odgovor na povečevanje brezposelnosti v sedanji gospodarski krizi: delo je treba enakomerneje porazdeliti med populacijo (države s fleksibilnejšo zaposlovalno politiko so Švedska, Nemčija, Nizozemska, Danska). Da pa so spremembe v smeri krajšanja delovnega tedna mogoče, morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji; predvsem mora biti dohodkovna distribucija razmeroma enakomerna oziroma dohodkovna neenakost razmeroma majhna. Res pa je, da je znotraj sedanjih makroekonomskih povezav mogoče doseči stanje gospodarstva, ki bo tudi okoljsko in socialno vzdržno.
Ljudje bodo še vedno trošili in varčevali, podjetja proizvajala, država pobirala javnofinančne prihodke, oba, zasebni sektor in država, bosta vlagala, vendar pa bodo potrebne spremembe. Razmerje med potrošnjo in naložbami se bo spremenilo v korist naložb, med temi v korist javnih naložb, spremenile se bodo pomembnost sektorjev, narava izboljševanja produktivnosti, inovativnost in naložbe bodo bolj usmerjene v gmotno učinkovitost, obnovljive vire energije, čiste tehnologije, prilagajanje podnebnim spremembam, vzdrževanje in varovanje ekosistemov. Toda kako doseči te naložbe? Po Keynesu imajo naložbe multiplikacijske učinke, saj spodbudijo potrošnjo. Vendar to ne velja nujno za »zelene« naložbe, vsaj dokler se relativne cene dela in omejenih naravnih virov (surovin, energije) ne bodo korenito spremenile. Tako bodo naložbe v obnovljive vire energije donosne šele na dolgi rok; Nemčija v svoji strategiji povečevanja rabe obnovljivih virov predvideva subvencioniranje do leta 2030, že od leta 2020 pa naj bi z rabo teh virov energije dosegali absolutno gospodarsko korist, ki se bo v prihodnje samo še povečevala. Naložbe v varovanje in vzdrževanje ekosistemov pa nasploh ne bodo konvencionalno finančno donosne niti na dolgi rok, bodo sicer vir zaposlitev, njihov učinek pa bo predvsem ohranjen naravni ekosistem in s tem nefinančna blaginja.
Tako bo treba naložbe vrednotiti glede na drugačna, spremenjena merila. Glede na konvencionalno makroekonomijo bodo te naložbe sicer povečevale povpraševanje (proizvodnja, ki jo bodo zagotovile, zaposlitve), vendar pa ne tudi proizvodnje (out-put zaradi čistejšega okolja ne bo večji). To nakazuje potrebo po spremenjenih orodjih in merah, ki bodo potrebni v prihodnje. Nova makroekonomija bo morala upoštevati še socialno in ekološko komponento, nehati bo treba ločevati gospodarstvo od okolja in družbenega sistema.
Še konkretneje, v trajnostno naravnanem gospodarstvu bo cena oziroma vrednost proizvoda na trgu poleg poslovnih stroškov vključevala tudi vse zunanje stroške, ki jih raba tega proizvoda povzroča; to je predvsem vsa škoda, povzročena okolju, oziroma onesnaženje, nastalo s proizvodnjo ali rabo tega izdelka. To pomeni, da bodo surovine, materiali in energija dražji. To nadalje implicira manjše trošenje. Zunanji stroški bodo vključeni prek dajatev v precej večjem obsegu, kot so sedaj. Država bo tako zbrana sredstva namenjala obnavljanju in varovanju naravnega kapitala. Se pravi, da bo morala država poleg skrbi za socialni kapital prevzeti še dejavnejšo vlogo pri skrbi za naravni kapital. To pomeni, da se bo vloga države pri zagotavljanju javnih dobrin morala okrepiti.
Da pa se bo takšen razvoj tudi zares udejanjil, mora biti na prvem mestu to politični cilj. Država mora oblikovati in vzpostaviti vrednote, kot so javno dobro, družbeni stroški, blaginja danes nasproti blaginji v prihodnje ipd. Posameznik namreč ne bo začel trajnostno ravnati kar sam od sebe. Vendar se temu cilju ne približujemo, dokler je glavni politični cilj gospodarska rast.
Vlade so ujete v zanko rasti. Če želijo ohraniti delovna mesta in stabilnost sistema, morajo spodbujati gospodarsko rast in prosti trg, ki jo omogoča, hkrati pa morajo varovati družbene in okoljske dobrine. Čeprav bogatejše države dejansko vse več pozornosti namenjajo ciljem, kot so zdravje, socialne dobrine, čisto okolje, je skrb za gospodarsko rast še vedno na prvem mestu in tej so podrejeni vsi drugi cilji. Za prehod v trajnostni razvoj bodo zato potrebne korenite spremembe, pri posameznikih, da se bodo od egoizma in tekmovalnosti obrnili v altruizem in cenili tudi družbene vrednote, pa tudi kar zadeva spremembe razmer na trgu. Za vse te spremembe pa je nujna aktivnost vlad.
Takšne zahteve so ravno nasprotne od zahtev gibanj v prejšnjem stoletju, ki so promovirala individualnost, prosti trg in čim manjše vmešavanje države; ko je rast gospodarstva omogočala stabilnost in je zato postala ultimativni cilj vseh vlad; ko se je vloga države, ki ima nalogo, da skrbi za javno dobro in odpravlja nepravilnosti trga, zmanjšala. Za ohranitev blaginje v prihodnje se bo morala spet vzpostaviti.
Smo pred pomembno dilemo: ali ustaviti gospodarsko rast in se spoprijeti z gospodarskim in s socialnim zlomom sistema ali vztrajati pri rasti in v prihodnosti doživeti zlom ekosistema. Vprašanje razvoja v prihodnje brez gospodarske rasti ni preprosto, to pa ne pomeni, da ni rešljivo. Vendar, če ga ne bomo začeli reševati, pomeni dejansko grožnjo vzdržnosti globalnega družbenoekonomskega sistema v prihodnje. Sedanja svetovna gospodarska kriza je priložnost za spremembo, za vzpostavitev novih okvirov gospodarstev, takih, ki bodo omogočili trajen razvoj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.