Oranžno-modra sivina
Ukrajina kot vrhunski primer cinizma v demokraciji
Politično dogajanje v Ukrajini je bilo prvič deležno velike mednarodne pozornosti leta 2004, ko je po predsedniških volitvah zmago razglasil takrat še izrazito proruski kandidat Viktor Janukovič. Volitve so bile zaznamovane s številnimi poneverbami, na kar so opozorili tudi zunanji opazovalci, in to je bil uvod v oranžno revolucijo, ki je poenotila tako imenovane proevropske, demokratične sile pod vodstvom Viktorja Juščenka. Ljudje so se zgrnili na ulice Kijeva, zavzeli osrednji Trg neodvisnosti in več tednov zahtevali ponovitev volitev. Tam so bili tudi številni predstavniki zahodnih medijev, ki so vse skupaj hitro in učinkovito sprevrgli v svojevrsten spektakel, začinjen z raznimi obskurnostmi; tako smo denimo morali poslušati, kako je takratna zmagovalka Evrovizije Ruslana v podporo demokraciji gladovno stavkala (jedla ni pol dneva oziroma še manj). Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi javnosti, volitve so bile ponovljene in januarja 2005 je Juščenko zaprisegel kot novi predsednik, vodenje vlade pa je prevzela njegova 'revolucionarna' zaveznica Julija Timošenko.
Sanje o neki »novi Ukrajini« so se razblinile že nekaj mesecev zatem, ko so ugasnili medijski žarometi. Šivi, ki so držali oranžni tabor skupaj v času revolucije, so kaj kmalu popokali zaradi sebičnih interesov njegovih voditeljev, Ukrajina pa je začela padati iz ene politične krize v drugo, da o gospodarski niti ne govorimo. Zdaj, pet let pozneje, je predsedniški položaj zavzel glavni predstavnik t. i. modrega tabora Janukovič in s tem porazil oba oranžna kandidata, Juščenka (ta je v prvem krogu volitev zbral le 5 odstotkov glasov) in pa Timošenkovo, s katero se je pomeril v drugem krogu. Splošno ljudsko razočaranje nad svojimi političnimi voditelji in pa stanjem v državi je prišlo do izraza že pred samimi volitvami. Ob peti obletnici oranžne revolucije novembra 2009 se je na Trgu neodvisnosti zbralo komaj par deset zanesenjakov, ki so menili, da imajo še kaj proslavljati. Vsesplošna beda skorajda ne bi mogla biti bolj očitna. Zdi se, da so ljudje vendarle prišli do ugotovitve, da so bili prevarani ter da Juščenko in Timošenkova nikoli nista bila zares njihova kandidata. Prej sta bila kandidata zahoda, ki si je želel Ukrajino iztrgati iz ruskega vpliva.
Spomnimo, velik del zaslug za uspeh oranžne revolucije gre pripisati zahodnim ustanovam, ki so leta 2004 predvsem Juščenkovi stranki Naša Ukrajina dobavljale denar in pa strokovnjake za stike z javnostmi, ki so onesnaževali tamkajšnji in pa mednarodni medijski prostor z raznimi manipulacijami ter herojskimi zgodbami, kot je bila Ruslanina gladovna stavka. Med temi organizacijami je treba izpostaviti ameriško National Endowment for Democracy. In kaj točno je NED? Nič drugega kot civilna roka CIE. NED je bil ustanovljen leta 1983, potem ko so Cio pretresali škandali o preteklem tajnem podkupovanju tujih politikov. Allen Weinstein, ustanovitelj NED-a, je leta 1991 za Washington Post izjavil: »Veliko tega, kar sedaj počnemo, je CIA prikrito počela pred 25 leti.« Dogajanje v Ukrajini leta 2004 je bilo, kar se teh stvari tiče, zgolj repriza t. i. revolucije vrtnic, do katere je prišlo v Gruziji točno leto dni prej. Ista stvar, isti sponzorji in temu primerno isti rezultati.
Janukovič seveda ne prihaja zdaj na svoj prestol kot nekdo, ki bo stvari spravil v red. Nič ne priča temu v prid. Politična kampanja pred drugim krogom volitev je bila zaznamovana s populističnimi floskulami ter nizkotnimi osebnimi napadi med Janukovičem in Timošenkovo, s čimer je bila skoraj v celoti na stranski tir odrinjena resna debata o tem, kako Ukrajino spraviti iz trenutne brezupne situacije. Ko so bili objavljeni prvi uradni rezultati, je Timošenkova razglasila, da jih nikoli ne bo priznala, in v maniri slabega 'LSD flashbacka' podoživljala leto 2004 z napovedmi nove oranžne revolucije. Zgovoren je bil tudi precej mlačen odziv zahoda. V Beli hiši so denimo pohvalili transparentnost volitev, so se pa izognili temu, da bi čestitali zmagovalcu. Janukoviča sploh omenili niso. Jasno, ukrajinska zadrega je tudi zadrega zahoda.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.