11. 2. 2010 | Mladina 6
Kaj bi še lahko počeli v Afganistanu?
Zamisli o gospodarskem sodelovanju z državo, kjer divja vojna
Gospodarsko-vojaški dvojec: Samo Hribar Milič in Ljubica Jelušič
© Borut Krajnc
V prostorih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je potekala okrogla miza Slovenija v Afganistanu, ki jo je pod častnim pokroviteljstvom sicer odsotnega premiera Boruta Pahorja pripravil STA Klub. O tem, kakšne možnosti se Sloveniji ponujajo v tej najnevarnejši azijski državi, so razpravljali ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, državna sekretarka z zunanjega ministrstva Dragoljuba Benčina, civilno-vojaški predstavnik v Afganistanu Srečko Zajc, generalni direktor GZS Samo Hribar Milič in novinarski kolega Aleš Gaube, novinar Dnevnika. Razprava bi lahko bila zanimiva že zato, ker je potekala v času vse glasnejšega spraševanja, kaj naj Slovenija v Afganistanu sploh še počne. Spomnimo se, javnost je bila nedavno neprijetno presenečena ob novici, da naj bi slovenski vojaki v Afganistanu kmalu sodelovali celo v bojnih operacijah.
A namesto resnega vpogleda v razmere v Afganistanu, k čemer je na začetku posredno pozval Gaube, rekoč, da je treba priznati, da tam poteka vojna, ki jo Nato izgublja, je razprava zašla na stranpota nekih vizij, ki mejijo na iluzije. Od Jelušičeve smo denimo slišali, da so na njenem ministrstvu lani premislili o novih strategijah stabilizacije Afganistana. Kot izhodišče je predstavila celostno metodo, ki povezuje našo vojaško prisotnost z različnimi civilno-razvojnimi projekti. Prek tega bi se lahko našle možnosti tudi za gospodarska vlaganja v Afganistan in širšo regijo srednje Azije.
V teoriji bi to sicer lahko delovalo, vendar, kot jo je opozoril Milič, je Afganistan politično, gospodarsko in varnostno v razsulu. Poleg tega naši gospodarstveniki tam nimajo nobenih konkretnih stikov in Milič osebno ne pozna nikogar iz Slovenije, ki bi se odločil, da gre v Afganistan in bo tam sklepal posle.
Jelušičeva pa meni, da ne smemo biti ambiciozni zgolj v zamislih, temveč moramo sprejeti tudi nekatera tveganja. Ob tem je dejala, da so naši vojaki tisti, ki vzpostavljajo stike z lokalnim prebivalstvom, in izrazila nekakšno razočaranje, da nam v Afganistanu kljub temu ne uspe ničesar prodati. V vojaškem oporišču bi lahko imeli tudi kakšno trgovino z elektroniko. Torej kaj? Naj tam prodajamo pralne stroje in mikrovalovne pečice - ljudem, ki nimajo zagotovljene redne dobave elektrike, v več delih države pa elektrike sploh nimajo?
Čeprav je bil namen razprave dober, se zdi, da je ministrstvo za obrambo pogovor bolj ali manj zlorabilo za seznanjanje javnosti z novimi zamislimi, s katerimi naj bi odvrnilo pozornost od dejstva, da smo vpleteni v vojno, ki je izgubljena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.