Padla je še ena ministrska domina
Skrbi me in nočem doživeti tega, da bi nekega dne namesto naših vojakov prišle v domovino krste. Zato moram priznati, da mi je prav malo mar, ali mi ministrica verjame ali ne, da mislim iskreno.
Dr. Spomenka Hribar, sociologinja, publicistka in filozofinja
© Borut Peterlin
Odziv ministrice za obrambo gospe Ljubice Jelušič je za moje pojme in za današnji čas preprosto neverjeten. Rekla je (navajam po Mladini, 5. februarja): »Peticija je usmerjena proti Ustavi Republike Slovenije, v kateri je zapisano, da za obrambo te države skrbijo obrambne sile. In usmerjena je proti zakonu o obrambi, v katerem natančno piše in v državnem zboru je bilo z dvotretjinsko večino sprejeto, kaj so naloge slovenske vojske in obrambnih sil te države. To, kar v peticiji piše, je neposredno, direktno usmerjeno proti ustavi in proti zakonu o obrambi.«
Torej: peticija je usmerjena neposredno, direktno proti ustavi in proti zakonu o obrambi! In kaj potem, če je?
Kaj pomeni to in tako ministričino mnenje? Kaj sledi iz njega? Da smo podpisniki primerni za pregon po zakonu? Mar nam manjka nekdanji 133. člen o verbalnih deliktih, ali kaj?
Prva napaka: ministrica ne loči mišljenja od dejanja, predlogov od neposredne akcije proti vojski. V peticiji so uporabljene besede »predlagamo«, »pozivamo k širšemu družbenemu premisleku« in izrecno je zapisano, da »v našem predlogu ne gre za popolno demilitarizacijo države« itd. Vse to so besede, in sicer besede, ki pozivajo k premisleku o problemu - in nič več!
Druga napaka: če kaj velja, potem velja to, da je ustava kodificiran sistem državljanske svobode. Človekove pravice in državljanske svoboščine so temelj vsake demokratične ustave - in torej tudi naše. Svoboda mišljenja in javne besede presega vsak zakon in celo samo ustavo kot sistem pravil. Bistvo ustave je varovanje človekove svobode in državljanskih svoboščin pred samo državo; človekove pravice so na strani državljana, dolžnosti na strani države. Svoboda (mišljenja, govora, objavljanja) ne more biti z ustavo omejena - kolikor ne omejuje svobode drugega! -, saj je prav svoboda državljana njen lastni Temelj; alfa in omega ustave! Preprosto rečeno - dovoljeno je razmišljati in tudi pisati o ustavi sami in celo proti njej, saj ustava sama kot taka omogoča svobodo mišljenja in torej tudi kritiko same ustave. Prav zdaj poteka v koaliciji razprava o spremembi nekaterih členov ustave, torej jo je mogoče spreminjati. Pred zakonom pa smo vsi enaki in imamo torej tudi »navadni« državljani in državljanke pravico izražati mnenja tudi o naši ustavi. To nam še posebej omogoča 39. člen ustave: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.«
Če bi bila ustava nedotakljiva v absolutnem smislu (kakor glede vojske sledi iz ministričinih besed) - kako naj bi se spreminjala in razvijala? Jasno, da je ne gre spreminjati od danes na jutri in za vsako figo, toda temeljnim premislekom in odločitvam skupnosti pač sledi tudi spremenjen ustavni okvir za te spremembe. Če bi se odločili za drugačen koncept obrambe, bi spremenili člene o vojski tudi v ustavi. In nekega dne se bo zgodilo tudi to.
Kako naj bi se sicer razvijala sama ustavnost kot taka, če ne bi bilo dovoljeno razmišljati o ustavi - ali tudi proti njej? Razmišljati! Ustavnost ima prav tako svojo zgodovino! Saj se tudi človekova svoboda skozi zgodovino širi in poglablja. To so temeljne postavke demokracije, temelječe na človekovih pravicah in državljanskih svoboščinah! Da jih ne pozna ali spregleda, da naredi tako napako ministrica, je frapantno!
Da pa gre res za paradigmo kratenja svobodne javne besede, je razvidno iz ideje, ki je nasledek ministričine postavke in ki je samoumevno stopila na plan v obliki vprašanja, namreč ali je varuhinja človekovih pravic sploh smela podpisati to peticijo, češ da je odgovorna tudi za varovanje vojakovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je poleg varovanja vojakovih človekovih pravic dolžna varovati tudi pravice vojaka kot vojaka, na primer pravico do primerne oskrbe, varnosti, pravico do primerne oborožitve v boju itd. Te pravice pa niso na isti ravni, kot so državljanske pravice (do življenja, svobode itd.) in torej niso izvirne človekove pravice. Izvirne človekove pravice ima tudi varuhinja kot državljanka, v tem primeru pravica do svobodne javne besede, pravica do premisleka o splošnih državljanskih zadevah, kot je to način obrambe lastne države.
Ministrica pa si je dovolila še sarkazem: »Upam, da bodo predlagatelji in tudi ugledni podpisniki te peticije nekega dne pripravljeni oditi v tujino na mednarodne operacije in misije, kjer bodo z vsem svojim znanjem, ugledom, sposobnostjo, šarmom in motivacijo prispevali k vzpostavitvi miru, varnosti in medsebojnega razumevanja v teh državah, ki so danes producentke nevarnosti, groženj in vojn. Šele takrat bom tem pobudnikom verjela, da so resnično iskreni.« Ministrica je najprej spregledala, da v peticiji piše: »Petsto vojakov bi se udeleževalo mirovnih operacij, če bi te imele mandat Združenih narodov in bi udeležbo potrdil slovenski parlament.« Kakor vemo, so bile mednarodne intervencije tudi brez takega mandata OZN, mi pa smo pridno asistirali! Ko je bolj kot za boj proti terorizmu šlo za nafto. In kot vidimo, je šele po posredovanju v Iraku zares vzplamtela državljanska vojna, morija, da te stisne pri srcu, ko vidiš tudi pobite matere in otroke.
No, sama bi bila še natančnejša, kot je to zapisano v peticiji: strinjala bi se le s humanitarnimi akcijami naših ljudi - ne z vojskovanjem. Skrbi me in nočem doživeti tega, da bi nekega dne namesto naših vojakov prišle v domovino krste. Zato moram priznati, da mi je prav malo mar, ali mi ministrica verjame ali ne, da mislim iskreno.
Na naše predloge se je ministrica Jelušičeva odzvala vzvišeno, oblastniško, z implicitno grožnjo! In tako je padla še ena ministrska »domina«, na katero sem ob izvolitvi vlade sama iskreno stavila, da bo ob profesionalnosti znala ohraniti tudi libertarno usmerjenost, spoštovanje državljanov in zadržanost, da ne rečem osebno skromnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.