Kdo je zatrl mirovništvo v Sloveniji?
Vsak kritičen civilnodružbeni premislek o obrambnem konceptu, vojski in njeni vlogi v družbi je bil za dve desetletji minimiziran ali zatrt. Štel je za nepatriotsko dejanje ali pa osamljen glas nekakšnih nekritičnih pacifistov, ki živijo v svojem izoliranem svetu in nimajo stika z resničnostjo.
Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Borut Peterlin
Slovenci smo v demokratičnem vrenju sredi osemdesetih let razvili močno mirovniško gibanje. Še tik pred volitvami, spomladi leta 1990, so bile zelo močne mirovniške pobude, ki so prihajale iz civilne družbe in iz posamičnih strank, zlasti stranke zelenih, kjer je bil glavni pobudnik kasnejši član predsedstva Republike Slovenije Dušan Plut. Pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov - danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!« je 22. marca nastala in bila 28. marca 1990 javno predstavljena nadstrankarska pobuda za demilitarizirano Slovenijo, ki so jo pripravili Marko Hren, Vlasta Jalušič, Janez Janša, Peter Jamnikar, Tomaž Mastnak, Jožef Školč, Jaša Zlobec in Janez Sodržnik. Podpisniki so se zavzeli za odpravo vojske in to utemeljili s tem, da je najboljša varnostna politika tista, ki zagotavlja mir, tega pa ni mogoče graditi na vojaški sili, temveč le s politiko miru. Mirovna politika je zaradi demokratičnih sprememb v srednji Evropi, evropskega povezovanja in popuščanja mednarodne napetosti ter hkrati zaradi demokratičnih sprememb v Sloveniji postala realna politika. Republika Slovenija za svojo varnost ne potrebuje vojske. Misliti, da vojska v srednji Evropi lahko zagotavlja varnost, je iluzija; nasprotno, njen obstoj kvečjemu vzdržuje in spodbuja morebitne napetosti, gospodarstvu in okolju pa začrtuje smernice, ki vsekakor vodijo k velikim stroškovnim in energetskim izgubam. S pobudo za Slovenijo brez vojske in brez vojaške industrije bi pomembno prispevali k varnosti in sodelovanju ter uveljavljanju novih oblik miroljubnega sožitja v srednji Evropi in širše. Hkrati bi se Slovenija z odločitvijo za politiko miru in popolno odpravo vojaškega aparata svetu predstavila kot država, ki goji kozmopolitsko razumevanje miru v svetu, miru, ki ga ni mogoče doseči z zapiranjem v nacionalne vojaško-obrambne koncepte.
V pobudi sta pomembni vsaj še dve zahtevi z dolgoročnimi posledicami, ki se jih otepamo še danes: da se vojaški protiobveščevalni službi odvzamejo vse pristojnosti v Republiki Sloveniji in da Republika Slovenija ustavi uvoz in izvoz orožja in vojaške opreme ter da se na njenem ozemlju ne izvaja urjenje tujih vojakov. Takrat je bila seveda mišljena jugoslovanska obveščevalna služba, ki je z odhodom JLA tudi res nehala obstajati, a jo je nadomestila slovenska, ta pa si je prva leta po osamosvojitvi tudi v civilnih zadevah vzela veliko pristojnosti. Prodaja orožja in dobički, povezani z njo - tisti iz časov takoj po osamosvojitvi in današnji -, pa so prav tako ena od temeljnih konstrukcijskih napak demokratične Slovenije in onemogočajo njen prehod na višjo stopnjo demokracije. Ozadje takšnih poslov je mogoče prikrivati zgolj s političnimi blokadami, napadi in protinapadi ter z različnimi preigravanji v parlamentu in s političnim vplivom na tožilstvo in medije. To bo trajalo toliko časa, dokler bodo neposredni ali posredni protagonisti tedanjih in sedanjih poslov obvladovali del slovenske politike, iz nje pa se seveda ne morejo umakniti, ker bi to odprlo pot razčiščevanju. Začarani krog torej, tako značilen za balkanske in vzhodnoevropske »mlade demokracije«, od katerih se želimo distancirati. Zanimiv, a prozoren politični poskus, s katerim naj bi presekali tako stanje, je bila politična delitev poosamosvojitvenega obdobja na »republike«, kot to delajo Francozi. Češ, v »prvi republiki« se je res dogajalo marsikaj, a sedaj je čas, da pozabimo in začnemo na novo, z »drugo republiko«. Najbrž celo kakšen tak tihi politični dogovor ali vsaj delovanje »na isti valovni dolžini« v tej smeri obstaja, zaznati ga je bilo že v Drnovškovih časih. A je v zgodovini tako, da pod površinskimi političnimi procesi tečejo veliko globlji in bolj trdoživi družbeni, ki se, ko so enkrat zastavljeni, ne spremenijo kar čez noč.
Nekaj mesecev po volitvah leta 1990 so mirovniki in zeleni dali novo pobudo za demilitarizirano Slovenijo, ki jo je na seji 24. oktobra podprla komisija za mirovno politiko pri slovenski skupščini, načelno pa tudi predsedstvo republike. V pobudi so predlagali, naj slovensko vodstvo izdela mirovno opcijo in jo ponudi v obravnavo drugim jugoslovanskim republikam ter balkanskim državam, češ da se v najslabšem primeru v Jugoslaviji pripravlja vojna, v najboljšem samo huda militarizacija družbe. Zapisali so, da po svetu krožijo črni scenariji za možno vojno na Balkanu, da večina politikov uporablja jezik srboritosti in spodbujanja nesoglasij in da jim pri tem pomagajo mediji, da evropska diplomacija ne bo podpirala nobene državne ali regionalne politike, ki bi položaj v Jugoslaviji zaostrovala, in da razpada Jugoslavije na več držav, ki bi imele vsaka svojo vojsko, nihče ne podpira, pa naj dvomilijonski narod še tako maha z zastavo pravice do samoodločbe.
Nekateri od pobudnikov prve mirovniške deklaracije, ki so po volitvah dosegli pomembne položaje v politiki, so svoja stališča zagovarjali še naprej. Drugi, zlasti Janez Janša, ki je medtem postal sekretar za splošno ljudsko obrambo, so do jeseni 1990 svoje stališče radikalno spremenili. Radikalno so se seveda spremenile tudi okoliščine, mirovniška opcija se je v jugoslovanskih razmerah zdela vse manj verjetna. Zato je bilo jeseni 1990 v zvezi z mirovnimi pobudami že veliko pomislekov. Še bolj pa v začetku februarja 1991, ko je (deloma ista) skupina predstavnikov opozicijskih strank SDP in LDS ter neodvisnih družbenih gibanj pripravila Deklaracijo za mir, v kateri se je prav tako zavzela za demilitarizirano Slovenijo, za zamrznitev napotitve nabornikov, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja Slovenije in Jugoslavije, za pogajanja s federacijo o umiku JLA ter za izdelavo mirovne opcije za rešitev jugoslovanske krize. Po mnenju piscev bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo pomenil katastrofo, ustanovitev lastne vojske pa bi dramatično ogrozila šibko akumulacijo slovenskega gospodarstva. Za obrambo bi zadostovala milica in dobro organizirane enote civilne zaščite.
V deklaraciji je bilo tudi zapisano, da je vlaganje v vojaški kompleks slepa ulica, ki zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega reševanja političnih sporov, znotraj posameznih držav pa pomeni stalno grožnjo demokratični ureditvi. Oboroževanje je jama brez dna, ki zlasti v manj razvitih državah oziroma v državah v razvojni krizi pomeni neznosno obremenitev za gospodarstvo. Država lahko svojim prebivalkam in prebivalcem ter vsem sosedom zagotovi varnost samo s takšno varnostno politiko, ki temelji na človekovih pravicah, političnih svoboščinah in socialni in ekološki varnosti, v odnosu do sosednjih držav in ljudi pa vključuje intenzivne družbene in diplomatske ukrepe za nenasilno reševanje sporov ter pomiritev s tistimi, s katerimi spori ali napetosti obstajajo.
Deklaracija je bila javno predstavljena 7. februarja 1991. Zanjo se je med politiki še posebej zavzemal Dušan Plut, podpisali so jo štirje člani tedanjega republiškega predsedstva (le Ivan Oman ne), številni strankarski prvaki in vplivne osebnosti iz javnega življenja. Nanjo sta se odzvala Kacin in Janša in jo označila »kot zahtevo po hitri in enostranski razorožitvi«. Civilnodružbeno Gibanje za kulturo miru in nenasilja je nato začelo akcijo vračanja vojaških knjižic in odklanjanja sodelovanja v vojaških dejavnostih ravno v času, ko je v skupščini potekala razprava o proračunu in je veliko poslancev nasprotovalo vojaškemu delu proračuna, obrambno ministrstvo pa je intenzivno vzpostavljalo (deloma ilegalno) vojaško obrambno strukturo. Na zahtevo Janeza Janše je predsedstvo to vprašanje obravnavalo in javno opozorilo, da je treba obrambne dolžnosti izpolnjevati. Janša je v zvezi s tem 25. februarja na predsedstvo in na vlado naslovil dolgo pismo, ki tedaj ni prišlo v javnost, sta pa zaradi njega predsednik in predsedstvo odločneje podprla obrambne priprave. Ostre polemike v zvezi z obrambnimi zadevami so kljub temu potekale še naprej tudi v skupščini in ta je nazadnje s skromno večino podprla načrt za vzpostavitev lastnega obrambnega sistema in za oborožitev TO ter sprejela potrebne zakone. Prva mirovna deklaracija, ki jo je podpisal Janša, je bila nato »pozabljena«, druga pa ob pomoči nekaterih novinarjev in publicistov, kasneje pa tudi kakšnega zgodovinarskega besedila, uspešno vzpostavljena kot neke vrste akt »narodnega izdajstva«, čeprav je bila ključna sporočilna nota deklaracije, kot je to večkrat definiral dr. Dušan Plut, poziv k nenasilnemu reševanju težav v Jugoslaviji in k mirnemu razpadu te države.
Vsak kritičen civilnodružbeni premislek o obrambnem konceptu, vojski in njeni vlogi v družbi je bil tako za dve desetletji minimiziran ali s prevladujočo politično in medijsko mašinerijo zatrt. Štel je za nepatriotsko dejanje ali osamljen glas nekakšnih nekritičnih pacifistov, ki živijo v svojem izoliranem svetu in nimajo stika z resničnostjo. To je bilo tem lažje, ker je do tedaj močna zelena stranka razpadla na frakcije in poniknila iz javnega življenja.
Posledice tako definiranega odnosa med vojsko, politiko in civilno družbo že na samem začetku nove države, še zlasti pa po osamosvojitvi, so bile večplastne in dolgoročne.
Prva pomembna posledica je bila, da je vprašanje obrambe, vojske in mednarodnih vojaških povezav postalo izključna domena politike. Zaradi vztrajanja predosamosvojitvenih civilnodružbenih gibanj in nekaterih strank je sicer nastal Mirovni inštitut, a z zelo omejenim financiranjem in temu ustreznim vplivom v javnosti. Fakulteta za družbene vede je svoj dotedanji odnos do obrambnih zadev in vojske (študij obramboslovja z večmesečno »prakso« v JLA) zgolj prilagodila novonastalim razmeram. Med dvanajstimi dosedanjimi ministri (od tega štirikrat Janša) je prispevala dva, ministra in sedanjo ministrico. Pa se zdi, da je kritični akademski vpliv šibak, vpliv v nasprotni smeri pa precej močnejši. Ne samo prek financiranja različnih raziskav. (Treba je sicer dodati, da tudi na FDV obstaja veliko učiteljev in raziskovalcev ter študentov, ki transmisijskim povezavam in nekritičnemu zagovarjanju natovske obrambne doktrine nasprotujejo). Zagovarjanje Nata in njegove politike ter izrabljanja akademskega prostora za propagando je (bilo?) tako goreče, da je postalo že kontraproduktivno. Tako na primer leta 2005, ko se je končalo petdnevno spomladansko zasedanje parlamentarne skupščine zveze Nato v Ljubljani in je generalni sekretar Nata Jaap de Hoop Scheffer na FDV v koordinaciji s tedanjo vlado in ob skromnem protestu študentov trosil modrosti o tem, »da geografska razdalja ni več jamstvo za varnost« in mora biti zato Slovenija seveda vpeta v različne spopade po svetu. Še bolj pa novembra 2009, ko sta na FDV gostovala direktor Natovega političnega načrtovanja Jamie Shea in član Natove skupine strokovnjakov Giancarlo Aragona, fakulteta pa je za umiritev nekaj študentskih protestnikov (menda »zaradi varnosti visokih gostov«) v svoje prostore poklicala kar policijo. Odziv sedanje ministrice za obrambo na peticijo Ukinimo vojsko v slogu generala Kadijevića očitno ni nič drugega kot še en izraz trdno vzpostavljene forme mentis, ki po vojaško pač ne prenese niti razmišljanja o drugačnih možnostih.
Druga pomembna posledica je bilo poseganje vojske, zlasti dela njene obveščevalne službe, v civilne zadeve. Začelo se je sicer že s prisluškovanji med vojno (»afera Zlobec«, v kateri je bil politično izkoriščen pogovor med članom predsedstva Cirilom Zlobcem in italijanskim konzulom Christianijem), Vomo pa je takrat dobil tudi dokumentacijo vsaj ene pomembnih prisluškovalnih central JLA. V labilni poosamosvojitveni čas, ko so bile številne institucije zgolj na papirju, v zakulisju pa je potekal ogorčen boj za »nevidno oblast« (zlasti za prevlado nad represivnimi in obveščevalnimi organi), je bila prenesena še ena funkcija nekdanje JLA, to je »čuvanje poretka«. V nasprotju z vojsko iz jugoslovanskih časov slovenska vojska takšne funkcije ni imela zapisane v ustavi, pač pa so protagonisti svojo »skrbniško« vlogo nad poosamosvojitveno Slovenijo tako definirali sami. Ali bodo zgodovinarji nekoč zmožni pokazati celotno ozadje, je seveda vprašanje, vsekakor pa sta dve znani epizodi dovolj značilni, a potisnjeni v pozabo. Prva je t. i. Depala vas, ki se je zgodila 20. marca 1994, ko so varnostni organi ministrstva za obrambo aretirali in pretepli sodelavca policijske obveščevalne službe in bivšega uslužbenca ministrstva za obrambo ter bivšega pripadnika specialne brigade Moris Milana Smolnikarja in ga obdolžili, da zbira podatke o vojaški obveščevalni službi. Ranjenega Smolnikarja so odpeljali na sedež Voma in ga zaslišali (očitali so mu, da dela proti državi), nato pa so ga odpeljali na urgentni oddelek kliničnega centra. »Afera Depala vas oziroma aretacija Smolnikarja je temeljila na predpostavki, da bo obrambni minister dokazal vpletenost predsednika države Milana Kučana in njegovega kabineta ter njegovih najožjih sodelavcev ter prijateljev, med katere spadata Stane Dolanc in Herman Rigelnik, v pripravljanje zarote proti obrambnemu ministru. Milan Smolnikar naj bi bil živi dokaz, kako so in flagranti ujeli sovražnega vohuna,« je leto kasneje v knjigi Operacija Marinec zapisal sicer Janši naklonjen novinar Vladimir Vodušek. Spor med vojsko in policijo je imel globlje ozadje v trgovini z orožjem. Ko naj bi se zadeva začela razčiščevati (23 vprašanj poslanca Jožeta Jagodnika v parlamentu februarja 1993), je bilo »odkrito« orožje na mariborskem letališču (namenjeno sicer v Bosno), Kučanu pa pripisano, da naj bi ga bil domnevno nameraval uporabiti pri pripravi državnega udara.
Najvišji slovenski politični vrh (Drnovšek, Kučan in Rigelnik) je 16. februarja 1994 na skupnem sestanku govoril o možnosti državnega udara. Šlo je za t. i. operacijo Ljubljana - pripravo vaje specialne brigade Moris, v kateri bi simulirali varovanje objektov obrambnega ministrstva in ministra Janeza Janše, v akciji pa naj bi uporabili tudi helikopterje. Specialna enota policije je v pričakovanju izvedbe take akcije Morisa izvedla pripravljenost in šla na svoje tajne lokacije z oborožitvijo in opremo, prvič po vojni so vzeli tudi oklepnik in nanj namestili protitankovske rakete, kar je bila najvišja stopnja bojne pripravljenosti.
Aretacija Milana Smolnikarja je bila odziv na Kučanova opozorila, kam tako ravnanje lahko pripelje (govor 23. februarja 1994 v Novi Gorici). Kučan je v govoru med drugim dejal: »Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo ali, če sem bolj natančen, dobiva načelo ''kdor ni z nami, je proti nam'', še bolj določno ''kdor ni z mano, je proti nam''. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč, je moteč, ali so to bivši, ali so to liberali, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki to presoja.« Janša in njemu zvesti novinarji so v kasnejših mesecih in letih izjavo potvorili, češ da je Kučan v govoru jasno povedal, kakšno metodo ima sam: najprej diskreditacija, nato likvidacija, če je treba, tudi fizična. Kaseta z njegovim nastopom je z RTV »izginila« in je nikoli niso predvajali.
Po ostri razpravi v parlamentu je bil tedanji obrambni minister Janez Janša razrešen. Njegovi privrženci so pred parlamentom pripravili demonstracije (zbralo naj bi se bilo približno 15.000 ljudi, ocene se sicer razlikujejo), nekateri Janševi privrženci so kasneje celo gladovno stavkali. Televizija je demonstracije neposredno prenašala in dajala enak poudarek dogajanju v parlamentu in pred njim. Spomenka Hribar v knjigi Svet kot zarota dogajanje opisuje takole: »Res ni šlo za odstavitev, temveč za odstavljanje, ki je trajalo ure in ure, daleč v noč in drugo jutro ... Bilo je mučno. V tisti noči se je razplamtelo sovraštvo - ne le pred parlamentom, kjer se je trlo ljudi, ampak po vsej Sloveniji, za kar je poskrbela nacionalna televizija z direktnim prenosom dogajanja v parlamentu in pred njim, s čimer je nedopustno izenačila na tak način neprimerljiva dogodka. Slovenski mediji imajo bistveno vlogo pri širjenju sovraštva po svobodnih volitvah pri nas, ki še danes ne pojenjuje - kakor tudi ne pojenjuje Janševa demagogija.«
Kriza se je nato iztekla brez fizičnih spopadov, poseganje v civilno sfero pa se je sicer kazalo še na drugih področjih. V tistem času so se pojavljali podatki, da so si morisovci prisvojili nekatera policijska pooblastila, dogajalo se je nepooblaščeno ustavljanje avtomobilov in različni drugi incidenti. Vojaška obveščevalna služba (Vomo) naj bi bila z nedovoljenimi sredstvi spremljala znane politike in druge javne osebnosti, kar se je trudila dokazati policija. Najbližje neposrednim dokazom o takem početju je bila v zvezi z nadzorovanjem pošte in spremljanjem prof. dr. Rudija Rizmana s Filozofske fakultete v Ljubljani (to je policija dokazala), zaradi česar so se Janševi privrženci v različnih krogih in na različnih ravneh močno potrudili, da bi Janšo razbremenili odgovornosti in relativizirali primer, ki je dobil mednarodne razsežnosti in bil omenjen tudi v letnem poročilu ameriškega State Departmenta. V javnost sta prek nacionalne televizije (novinarke Vide Petrovčič) prišli dve Rizmanovi pismi dvema prijateljema v tujino, v katerih je bil kritičen do Janše in je prosil za podporo, ker ga zasledujejo in mu grozijo. Nobeden od obeh prijateljev pisma ni posredoval nikomur. A se je vendar »znašlo« na nacionalki. Po preizkušenem receptu se je zadeva skušala obrniti. Rizman je bil obtoževan nepatriotizma in žalitve Janeza Janše, namestnik javnega tožilca v Ljubljani Damjan Gantar (sicer tudi član posebne skupine tožilcev, ki jo je vodila Barbara Brezigar) je proti Rizmanu 11. avgusta 1994 vložil obtožni predlog, da je o državnem organu (ministrstvu za obrambo) in o uradni osebi (Janezu Janši) v zvezi z izvajanjem funkcije v tem organu trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njuni časti in dobremu imenu in ima hude posledice za oškodovanca. Tudi Rudi Rizman je pred tem, 5. aprila 1994, vložil kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil in ker je Janezu Janši in Vidi Petrovčič omogočil, da se seznanita z vsebino njegovih pisem, ki sta jo prek TV-oddaje sporočila javnosti. Obe ovadbi sta bili nekaj let kasneje ovrženi (prva aprila 1997, ker jo je umaknil tožilec sam), čeprav je policijska preiskava pokazala, da so Rizmanu odpirali tudi drugo pošto (korespondenco z Noamom Chomskim), del pošte, naslovljene nanj, pa je bil odvržen v grmovje. Vomo je v času postopka novembra 1994 celo klical Rizmana na zaslišanje zaradi suma storitve kaznivega dejanja izdaje uradne skrivnosti in vohunstva, pri čemer se je skliceval na zahtevo temeljnega tožilstva v Ljubljani (tožilca Tomaža Miklavčiča). V bran Rizmanu je stopilo nekaj posameznikov in organizacij, tudi Filozofska fakulteta, Janševi privrženci pa so ga napadali. »Rizmanov primer« je nato - podobno kot orožarske in vrsta drugih afer, ki so se izgubile v sodnih labirintih in nikoli končanih poročilih preiskovalnih komisij - postopoma razvodenel.
Tretja pomembna posledica nekritičnega odnosa do obrambnih konceptov in vojske se skriva v terminu »evroatlantske povezave«. Še v Demosovem predosamosvojitvenem programu je bilo glede vojske - poleg tedaj aktualnih zadev, kot so politična nevtralnost oboroženih sil, ki se ne smejo vmešavati v politično odločanje in ne smejo služiti interesom ene stranke ali ideologije (kako se je to po osamosvojitvi v resnici dogajalo, smo videli na prej navedenih primerih), služenja vojaškega roka v Sloveniji, poveljevanja v slovenskem jeziku, razpustitve vojaških sodišč, uveljavitve pravice do ugovora vesti in civilnega služenja vojaškega roka - zapisano: »Na področju obrambe si bo Demokratična opozicija Slovenije prizadevala za to, da Slovenija postane demilitarizirano območje.«
V devetdesetih letih je ideja o demilitariziranem območju tiho poniknila, o njej ni bilo nobene omembe vredne razprave niti ne več politične stranke, ki bi jo zagovarjala. Zelo na hitro je bilo odpravljeno tudi obvezno služenje vojaškega roka, v političnih govorih pa se je »samoumevno« začelo govoriti o »evroatlantskih« povezavah. Velika večina prebivalstva si je želela, da Slovenija vstopi v EU, na to pa je bila enostavno »prilepljena« še težnja političnih elit, da Slovenija vstopi tudi v Nato. Ker navdušenje nad obema ni bilo enako, se je politika sprva hotela izogniti posvetovalnemu referendumu o vstopu v Nato, potem pa ga je izvedbeno (in tudi v propagandi) povezala z referendumom o vstopu v EU. Čeprav so razen redkih izjem vstop zagovarjali vse stranke in vsi politiki, je bil strah pred negativnim izidom velik, še zlasti na obrambnem ministrstvu. Vlada je zato v prepričevanje državljanov posredno in neposredno vložila veliko denarja. Vendar denar ni bil namenjen kritični razpravi, pač pa nekritični propagandi.
Pred kakšnim letom, preden je v Nato vstopila tudi Albanija, sem bil po naključju v Tirani. Narodni muzej je bil zaprt, ker so v njem pripravljali veliko razstavo o albanski vojski in Natu. Celotno pročelje Palače kulture je bilo prekrito z ogromnim platnom, na katerem so bili narisani albanski vojaki, na njem pa je bilo napisano: »Pripravljeni smo za Nato.« Pripravljala se je velika proslava. Ljudje, ki so hodili na operne predstave, so se morali globoko sklanjati, da so pod platnom sploh prišli v stavbo. V Sloveniji leta 2004 platna sicer ni bilo, politična miselnost pa enaka albanski. Zato draga poljska bolnišnica, ena od številnih zavoženih vojaških naložb, letos ni bila na Haitiju, kjer bi jo lahko uporabili, ampak propada v skladišču ali kjerkoli pač že. In slovenski vojaki niso razkopavali ruševin v Port-au-Princeu, pač pa jih delajo v Afganistanu.
Je vse napisano dovolj za pravico do kritičnega javnega premisleka o obrambnih zadevah, prvega po dvajsetih letih?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.