Od 'Hitlerjevega papeža' do svetnika?
Papež Benedikt XVI. je z nedavnim podpisom odredbe o junaških krepostih svojega predhodnika Pija XII., ki je rimskokatoliško cerkev vodil med drugo svetovno vojno, ponovno obudil razpravo o vlogi Vatikana v času holokavsta
Podpisnika konkordata med tretjim rajhom in Svetim sedežem julija 1933: Franz von Papen (drugi z leve) in kardinal Eugenio Pacelli (tretji z desne). Slednji je šest let kasneje postal papež Pij XII.
© Bundesarchiv Bild
Maja 2008 je predlagatelj papeža Pija XII. za svetnika, nemški jezuitski duhovnik v Vatikanu Peter Gumpel, obvestil sedanjega poglavarja rimskokatoliške cerkve Benedikta XVI., da je spis za beatifikacijo pripravljen in da mora zdaj sveti oče le še podpisati odredbo o junaških krepostih Pija XII. Zatem bi bil spet na vrsti Gumpel, ki bi moral priskrbeti dokaze o čudežih Pija XII., da bi bil ta lahko dokončno razglašen za svetnika. Toda kot so oktobra isto leto poročali mediji, je omenjena odredba obležala na papeževi mizi, še vedno nepodpisana. Po Gumplovih navedbah naj bi bil razlog za zavlačevanje ta, da si papež ni želel poslabšanja odnosov z judi. Vatikanski tiskovni predstavnik Federico Lombardi je to zavrnil, čeprav ni bila nobena skrivnost, da bi beatifikacija Pija XII. v judovski skupnosti, pa tudi širše povzročila ostre kritike in celo ogorčenje. To se je navsezadnje tudi zgodilo decembra 2009, ko je Benedikt XVI. vendarle podpisal odlok o junaških krepostih svojega predhodnika.
Pij XII. je bil papež med letoma 1939 in 1958. Nekateri ga imenujejo vojni papež prav zato, ker je bil na to mesto ustoličen na predvečer najtemnejše noči sodobne človeške zgodovine - 2. svetovne vojne. Tudi njegova zgodovinska osebnost je še najbolj vezana na to obdobje in konkretno zaznamovana z njegovimi (ne)dejanji ob holokavstu. Najpogostejši očitek, ki leti na Pija XII., je, da ni uporabil svoje moralne avtoritete in se dovolj odločno zavzel za jude, čeprav je dobro vedel, da jim grozi uničenje. Vatikan na to odgovarja večplastno. Kot poudarja, je beatifikacija »v izključni pristojnosti Svetega sedeža«, junaške kreposti Pija XII. pa se nanašajo na njegov osebni odnos do boga in vere, ne pa tudi na »zgodovinski pomen njegovih konkretnih odločitev«. Hkrati v Vatikanu obtožbe o 'ravnodušnosti' Pija XII. ob holokavstu odločno zavračajo; papežev državni tajnik Tarcisio Bertone jih je novembra 2008 označil celo za del »nekdanje sovjetske propagande«. Uradno stališče Vatikana je, da je Pij XII. po svojih najboljših močeh pomagal judom v zakulisju, s tiho diplomacijo, hkrati pa nekoliko paradoksalno dodaja, da papež ni poznal razsežnosti genocida, ki so ga doživljali judje.
Hkrati se Sveti sedež že več let ne zmeni za pozive predstavnikov judovske skupnosti in številnih zgodovinarjev, ki zahtevajo odprtje zgodovinskih arhivov o delovanju medvojnega papeža. Zgolj uradna zagotovila Vatikana o brezmadežnosti Pija XII. zato zvenijo precej votlo. Poleg tega številni drugi zapisi in dokumenti iz tistega obdobja pripovedujejo drugačno zgodbo o Piju XII. in so predmet vročih polemik že od leta 1945. Francoski časopis Le Monde se je denimo po vojni o papežu spraševal: »Glede na to, da je ves čas in od vsepovsod dobival redna poročila svojih škofov, ali je lahko prezrl tisto, česar si nikoli ne bi mogli privoščiti niti najvišji nemški vojaški poveljniki: tragiko koncentracijskih taborišč, množične deportacije civilnega prebivalstva, hladnokrvno pobijanje vseh, ki so bili 'v napoto'...« Priznani italijanski zgodovinar Carlo Falconi je v knjigi Molk Pija XII. zapisal, da papež »ni molčal zato, ker ne bi vedel, kaj se dogaja; od vsega začetka je poznal razmere, morda celo bolje od katerega koli državnika«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.