Zgodba o pravni državi

Kam bi tega izbrisanega razporedila opozicija, med agresorje ali špekulante?

Fotografija je zgolj simbolična in je bila posneta ob lanski obletnici izbrisa, 26. februarja 2009

Fotografija je zgolj simbolična in je bila posneta ob lanski obletnici izbrisa, 26. februarja 2009
© Borut Krajnc

Rodil se je v Nemčiji, leta 1979 je kot sedemletni deček s starši prišel v Slovenijo, kjer so imeli prijavljeno stalno bivališče. Tu se je tudi šolal na osnovni in potem srednji šoli.
Leta 1991 so vsi hoteli vložiti prošnjo za državljanstvo po 40. členu. Trikrat so jih na Mačkovi v Ljubljani zavrnili, vsakokrat so jim rekli: »Prinesite še ta in ta dokument.« Tako tudi tretjič, tik pred iztekom šestmesečnega roka za vložitev prošnje. Spet so od njih zahtevali še en dokument. Prosil je, naj vendarle sprejmejo njihove vloge, in zagotovil, da bodo zahtevane dokumente prinesli pozneje. Prosil je tudi za potrdilo o vlogi. Odgovor uradnika je bil: »Vlogo bom sprejel šele, ko bo popolna, in šele takrat lahko dobite tudi potrdilo.« Torej njihovih vlog niso sprejeli, čeprav so bili po zakonu dolžni sprejeti tudi nepopolno vlogo. Po dokumente so morali potovati v Srbijo, in to so storili kar nekajkrat. Ko bi spet morali po še en dokument, niso imeli več časa, ker je rok za oddajo vlog že skoraj potekel, niti niso imeli več denarja za potovanje v Srbijo. Ta potovanja in dokumenti so bili kar draga stvar. Čas pa je hitro tekel in tako se je iztekel tudi rok za oddajo vlog. Tako so vsi ostali brez državljanstva Republike Slovenije v prepričanju, da imajo vsaj veljavno dovoljenje za stalno bivanje.
Leta 1992, ko je imel komaj devetnajst let, sta bila nekega dne skupaj z očetom v središču Ljubljane. Pristopila sta policista in od njiju zahtevala dokumente. Policista sta jima rekla, da njuni slovenski dokumenti ne veljajo več, in sta jih spravila v žep. Takoj nato sta ju naložila v avto in ju odpeljala do nikogaršnjega ozemlja med državnima mejama med Slovenijo in Hrvaško, seveda brez dokumentov in denarja. O tem dejanju niso obvestili ne matere, ki je živela v Sloveniji z njegovo takrat dveletno hčerko, ne kogarkoli drugega. Jasno tudi dokumenta o odvzemu dokumentov in izgonu nista dobila. O tem ima le priče, oče prič o tem sramotnem dejanju slovenske policije in države Slovenije, ki se razglaša za pravno državo, ne potrebuje več.
Nista vedela, kako in kam naprej. Na hitro sta se odločila, da gresta najprej na Hrvaško in potem v Avstrijo k teti. Hrvaške obmejne organe sta nekako pregovorila, da so ju spustili čez mejo, potem sta ilegalno skozi gozd odšla v Avstrijo. Oče, sladkorni bolnik, ki se mu je bolezen zaradi stresa še poslabšala, se v Avstriji ni mogel zdraviti, ker ni imel zdravstvenega zavarovanja, niti denarja, s katerim bi plačal zdravljenje. Po šestih mesecih je preminil. Takrat je mati skupaj z njegovima sestrama in njegovo dveletno hčerko iz Slovenije odpotovala v Avstrijo, da so mrtvega očeta prepeljali v Srbijo in ga tam pokopali.
Potem se je mati hotela vrniti v Slovenijo, vendar je obmejni organi niso spustili v državo, ker je bila tudi sama med izbrisanimi. Takrat je še imela stanovanjsko pravico do stanovanja v Ljubljani. Po nekaj letih se je poročila s slovenskim državljanom in si tako pridobila slovensko državljanstvo ter se vrnila v Slovenijo, on pa je s sestrama in hčerko, ki je bila rojena v Sloveniji, ostal v Srbiji. Stanovanje v Ljubljani s popolnoma novo opremo sedaj zasedajo tuji ljudje.
Pojavile so se nove težave. Niti zase niti za hčerko v Srbiji ni mogel pridobiti dokumentov. Zase ne zato, ker je bil rojen v Nemčiji, za hčerko pa ne, ker je bila rojena v Sloveniji in v rojstnem listu ni imela vpisanega državljanstva SFRJ. Rubrika državljanstvo je bila prazna. Nekako se je potem le znašel in za hčerko leta 1997 pridobil srbsko državljanstvo, zase pa šele leta 1999 s podkupovanjem uradnikov.
Nekega dne pa je hčerka začela omenjati, da jo boli pri srčku. Kaj sedaj? Za vsak pregled in zdravila je bilo treba plačati. Po nekaj opravljenih in drago plačanih pregledih je tudi na črno zasluženega denarja zmanjkalo in zgodilo se je najstrašnejše. Pri svojih 15 letih je umrla. Še danes ne ve vzroka njene smrti.
Nikoli v življenju si ne bo oprostil, ker si takrat ni sposodil denarja, da bi jo ustrezno zdravili.
Bila pa je prava mlada lepotica, to sem videla letos, ko mi je s solzami v očeh in s tresočo se roko pokazal njeno fotografijo, ki jo ima vedno na vidnem mestu.
Po smrti hčerke, ko psihično kljub velikim odmerkom pomirjeval ni mogel več zdržati v Srbiji, si je močno zaželel bližine matere. Da bi dobil vizum, je moral dobiti garantno pismo. To bi mu lahko poslali le najbližji sorodniki (mati, oče, brat, sestra), državljani republike Slovenije. A kaj, ko mati takrat še ni bila državljanka. Očim je bil državljan, ampak njega država ni štela za najbližjega sorodnika. Ko pa je mati dobila državljanstvo, mu je poslala garantno pismo, a je bil vizum spet zavrnjen, ker je mati po mnenju slovenskega veleposlaništva imela premajhno pokojnino, on pa ni bil zaposlen. Potem mu je uspelo prek prijatelja pridobiti lažno potrdilo, da je lastnik podjetja, in končno je dobil vizum za vsega sedem dni. V teh sedmih dneh mu je uspelo vložiti prošnjo za bivanje, a je bila kasneje zavrnjena, ker ni mogel dokazati, da od leta 1991 neprekinjeno živi v Sloveniji. Kako za vraga pa naj to dokaže, ko pa je bil leta 1992 izgnan. Leta 2007 je ponovno dobil turistični vizum in pripotoval v Slovenijo in tu tudi ostal. Prek zastopnika je vložil prošnjo za stalno bivanje, a še do danes ni rešena. Vsak dan živi v strahu pred ponovnim izgonom. Že nekajkrat so ga policisti legitimirali. Izkazuje se z izkaznico Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki sem mu jo dala kot članu društva, in meni, da ga ravno ta izkaznica rešuje pred ponovnim izgonom. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da se osebam, ki so imele na dan plebiscita prijavljeno stalno bivališče in še nimajo urejenega pravnega položaja, torej izbrisanim, ne sme izreči ukrep prisilne odstranitve tujca, dokler zakonodajalec ne odpravi protiustavnosti.
Od Slovenije si ne želi odškodnine, želi le vrnjeno, kar mu je bilo ukradeno - »dovoljenje za stalno bivanje«, kajti s tem bi si lahko pridobil delovno dovoljenje, si našel službo in tako tudi možnost, da obišče svoja sinova, ki z materjo živita daleč v Dalmaciji od socialne pomoči. Seveda pa si najbolj želi oditi na grob svoje tragedije. Na grob svoje hčerke.
Naj bo ta objavljena zgodba v opomin krivcem za izbris, njegovi hčerki pa v spomin in kot prižgane svečke na njenem grobu, ker jih sam tam ne more prižgati. Boji se, da če odide na njen grob, ga slovenski obmejni organi ne bodo več spustili nazaj v Slovenijo, kjer sedaj živi skupaj z materjo in očimom, a z nenehno mislijo na svojo prekmalu preminulo hčerko.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.