Tone Peršak

18. 2. 2010  |  Mladina 7  |  Politika

Peticija ob pravem času!

Ena največjih groženj miru na svetovni ravni je ohranjanje Nata, vztrajanje pri politiki, ki jo že dvajset let vedno bolj nedvoumno izraža zagovarjanje koncepta “izvoza” demokracije in zahodnega, zlasti ameriškega modela globalizacije

Tone Peršak je pisatelj in nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra Pen

Tone Peršak je pisatelj in nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra Pen
© Borut Krajnc

Peticija Ukinimo vojsko! je, kot vse takšne pobude doslej, povzročila precejšnje razburjenje. Podpisali so jo številni znani Slovenci, med člani vlade je povzročila nelagodje, saj naj bi jo bili zasnovali in promovirali ljudje, ki po mnenju opozicije spadajo v širši krog somišljenikov vladne koalicije ali so celo člani in simpatizerji vladnih strank, hkrati pa je peticija v nasprotju ali vsaj v precejšnjem neskladju z uradnimi stališči vlade in vladne koalicije glede mnenj o varnosti Slovenije in nujnih odločitev, ki bi jih morala Slovenija sprejeti zaradi svojega geostrateškega položaja, glede ne/ustreznosti politike in dejavnosti Nata ter udeležbe Slovenije v teh dejavnostih itd. Ministrica za obrambo se je najprej odzvala nekoliko živčno, zato tudi nekoliko nerodno in, lahko bi rekli, celo nestrpno in še enkrat skušala prepričati javnost, da Slovenija ostaja in mora ostati lojalna zavezništvu Nato, čeprav težave s proračunom otežujejo izpolnjevanje sprejetih obveznosti. Opozicija uprizarja zaskrbljenost, češ da t. i. levica že spet igra dvojno igro in v resnici načrtuje razorožitev Slovenije, dejansko ukinitev vojske in najbrž (čeprav to med očitki ni jasno povedano, je pa mogoče sklepati, da opozicija želi prepričati javnost, da gre za to) celo odpoved pridobitvam osamosvojitve in ponovno tesno povezovanje in podrejanje silam, ki na območju nekdanje Jugoslavije morda še vedno sanjajo o nekakšni obnovi jugoslovanske federacije. Peticijo ogorčeno zavračajo ljudje, ki je zelo verjetno niso prebrali (radijske ankete ipd.), in tudi številni politiki, ki bi jo že zaradi svoje verodostojnosti morali prebrati, govorijo o njej, kot da je ne bi prebrali, saj očitajo avtorjem stališča, ki jih v resnici v peticiji ni.
Dejansko sporočilo peticije je veliko manj radikalno, kot so bile nekatere podobne pobude in stališča mirovnikov in, recimo, nasprotnikov vojske ter nasprotnikov vključitve v Nato v preteklosti. Vsebina peticije oziroma predlogi, ki jih podpisniki ponujajo v razpravo, saj v peticiji izrecno piše, da »pozivamo k širšemu družbenemu premisleku o tem vprašanju«, so v nekaterih primerih le nekoliko izostrena stališča, ki jih je opaziti tudi v programih nekaterih političnih strank in o katerih, recimo, govori tudi predlog Resolucije o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, ki je trenutno v razpravi in je nastal, kot je večkrat poudarjeno, po široko zastavljeni razpravi znotraj vlade kot celote, čeprav je nosilec predloga seveda ministrstvo za obrambo. Ta predlog resolucije opazi in tudi omeni nekatera vprašanja, ki se postavljajo na primer v zvezi s sodelovanjem Slovenije v aktivnostih Nata, in tudi nekatere vidike ogroženosti, pred katerimi se ni mogoče zavarovati z vojsko, vendar potem vztraja pri odločitvah, ki so po mnenju avtorjev peticije vsaj vprašljive, če ne povsem neprimerne. Lahko torej rečemo, da peticija predvsem ponuja resno priložnost za ponovni strateški razmislek o prihodnosti Slovenije, kar zadeva vprašanja varnosti, slovenske vojske in še pred tem slovenske zunanje politike v celoti, vse to v kontekstu razmer v svetu, v kontekstu verjetnih in pričakovanih sprememb v mednarodnih odnosih glede na to, da je »zahod« nesporno v krizi, ki ni samo gospodarska, temveč je tudi politična, predvsem pa je izraz zelo daljnosežnih premikov v medcivilizacijskih in medkulturnih razmerjih. Oblikujejo se in vedno bolj prevzemajo pobudo nove politične in gospodarske sile in politične povezave. Težišča svetovnega dogajanja se vedno bolj selijo v Azijo in Latinsko Ameriko. »Zahod«, znotraj katerega se nekritično vidi in želi biti njegov čim bolj pravoverni člen tudi Slovenija, pa vztraja pri konceptu razvoja, ki se vse bolj kaže kot slepa ulica, vztraja v svoji težnji po hegemoniji in vsiljuje drugim delom sveta svoj model gospodarske in politične ureditve, čeprav je vsesplošna kriza logična posledica tega modela. Razmislek pa je potreben tudi z vidika slovenskih notranjepolitičnih razmer!
Čas za tak razmislek je vedno primeren, tokrat glede na vse okoliščine (neuspeh zahodne politike v Afganistanu in Pakistanu in v bistvu tudi v Iraku, dogajanje v Iranu, znamenja ponovne destabilizacije na Balkanu zaradi ravnanja Republike srbske, nenehno zapletanje odnosov med »zahodom« in Rusijo itd.) še toliko bolj!
Peticija ni ne utopična ne naivna, predvsem pa podpisniki ne zahtevajo ukinitve vojske in ne trdijo, da Sloveniji ni treba skrbeti za lastno varnost, kot prepričujejo javnost nasprotniki peticije, ki ji očitajo nekakšno novolevičarsko ideološkost, protinacionalno usmerjenost, nerazumevanje mednarodnih razmer ipd. Peticija v resnici ne predlaga ukinitve vojske, predlaga pa zmanjšanje vojske oziroma delno preusmeritev vojske v naloge, ki so pomembne za Slovenijo in zadevajo področja, ki bodo v prihodnjih letih in desetletjih postala ključnega pomena za notranjo stabilnost države in slovenske družbe (socialni programi, skrb za starejše ...), čeprav še vedno dopušča možnost, da Slovenija ostane članica Nata in celo sodeluje v njegovih mirovnih misijah. Je pa vendarle čutiti, da si avtorji želijo izstop iz Nata in odločitev, da Slovenija s svojo vojsko ne bi več služila uresničevanju interesov vodilnih sil v njem. Zato avtorji in podpisniki peticije predlagajo skrčenje sestava poklicne vojske, ki naj bi bila odgovorna zlasti za pomoč in odpravljanje neposrednih posledic ob naravnih in drugih nesrečah, kot nekakšno poklicno in visoko usposobljeno jedro civilne zaščite in hkrati za prvi odziv ob morebitni dejanski vojaški ogroženosti Slovenije ter organizacijo nadaljnjega odpora v skladu s konceptom splošnega ljudskega odpora. Slednje je verjetno po mnenju avtorjev edini smiselni koncept obrambe, saj Slovenija gotovo nikoli ne bo premogla dovolj množične in tehnološko opremljene poklicne armade, ki bi lahko sama zagotavljala vojaško varnost države v čisto vseh možnih situacijah. Seveda so takšne situacije, resnici na ljubo, v tem delu Evrope vedno bolj nepredstavljive, če predvidevamo trajni obstoj in kolikor toliko normalen razvoj EU. Hkrati pa je jasno, da Slovenija, če sploh lahko pričakuje neposredni napad na svojem ozemlju, to lahko pričakuje kvečjemu od katere od držav, ki so tudi članice Nata in EU, to pa pomeni, da bi pred tem doživeli popoln razpad teh sistemov in kaos v Evropi. Najbrž nihče ne predvideva, da bi si katera od velikih sil, npr. iz Azije ali Amerike, lahko privoščila pohod čez kdo ve koliko drugih držav samo zato, da bi napadla Slovenijo. Druga možnost pa je, da slovenski zagovorniki Nata in EU sami ne verjamejo v prihodnost in trajnost teh povezav in zato mislijo, da Slovenija mora ohraniti in, kljub stroškom, vzdrževati sistem velike armade z vsemi komponentami od pehote do letalstva, ki naj se v nedogled uri in pripravlja na nekakšen apokaliptični spopad s temnimi silami z Balkana ali od kdo ve kod.
Veliko realneje je, da varnost Slovenije, pa tudi varnost večine drugih razvitih držav danes je in vedno bolj bo drugače ogrožena, kot je bila morda še pred dvajsetimi leti. Ta ogroženost je in vedno bolj bo posledica socialnih razmer (staranje prebivalstva, selitev proizvodnje, ki zagotavlja dodano vrednost in zaposlenost prebivalstva, v okolja s cenejšo delovno silo in kot posledica tega vse več brezposelnih v Sloveniji in hkrati kljub temu pritisk migrantov, ki bodo v tem okolju zaradi višjega družbenega standarda še vedno videli priložnost zase itd.).
Nesporno je torej, da Slovenija vztraja pri sedanjem konceptu razmeroma velike poklicne vojske z oklepnimi enotami, visoko ravnijo usposobljenosti za misije na oddaljenih območjih itd. zato, ker je to v interesu drugih in ne Slovenije, torej predvsem v interesu Nata in vodilnih sil v njem. To je za Slovenijo zelo draga stranpot, pri čemer se naša država z vztrajanjem pri tem konceptu dejansko izpostavlja nevarnosti terorističnih akcij, ki pa se jih tako ali tako ni mogoče obraniti z vojsko, temveč z dovolj usposobljeno policijo in predvsem z ustrezno politiko. Tisto, kar je pri tem najbolj sporno, je, da Slovenija tako podpira politiko, ki ta trenutek dejansko najbolj ogroža mir v svetu. Že samo vztrajanje pri ohranjanju vojaške (in politične) povezave Nato pomeni sporočilo onim drugim silam (muslimanskim državam, Kitajski, Rusiji in tudi drugim azijskim in južnoameriškim »tigrom« in velikankam), da se »zahod« čuti ogroženega in da pravzaprav pričakuje spopade. To hkrati pomeni tudi, da »zahod« misli, da obstajajo utemeljeni razlogi za takšne možne spopade in da teh spopadov pravzaprav ni mogoče rešiti drugače kot z uporabo vojaške sile, razen če se mu ves preostali svet podredi, in to je dovolj zgovorno sporočilo tem drugim silam. Hkrati, še posebej glede na sedanjo politiko vodilnih sil povezave Nato, ki sistematično izigravajo OZN ali se vedno znova skušajo izogniti usklajevanju pogledov v OZN, ohranjanje in vztrajanje pri širitvi Nata samo po sebi pomeni izziv za Rusijo in za muslimanske države ter Kitajsko, še posebej, ker je jasno, da so sile Nata vedno bolj intervencijski korpus, ki naj brani interese »zahoda« tudi na ozemljih drugih držav, kadar ta »zahod« meni, da so zaradi političnih ali kakršnihkoli drugih razlogov v teh drugih državah njegovi, najpogosteje povsem materialni interesi ogroženi. To pa pomeni, da »zahod« v tem drugem svetu še vedno vidi svoje interesno območje in neke vrste polje, ki ga lahko neomejeno izkorišča. Skratka, gre za sporočilo o večvrednosti, o neke vrste nadrejenosti in gospostvu »zahoda« nad drugimi območji sveta, česar pa niti muslimanski svet, niti še vedno bogata in močna Rusija, niti vse močnejša Kitajska in niti številne druge države, kulture in civilizacije gotovo ne morejo kar sprejeti. Nauk te zgodbe se torej glasi, da je ena največjih groženj miru na svetovni ravni ohranjanje Nata, predvsem pa vztrajanje pri politiki, ki jo že dvajset let vedno bolj nedvoumno izraža zagovarjanje koncepta »izvoza« demokracije in zahodnega, zlasti ameriškega modela globalizacije, ki ne temelji na dialogu, temveč na podrejanju drugih kultur in civilizacij. Odločitev za vstop v Nato in podpora politiki, ki jo Nato udejanja, je z vidika Slovenije, ki ima zelo pomembno zgodovinsko izkušnjo žrtve takšnih konceptov, nerazumljivo in nerazumno. Še posebej glede na to, da je vendar jasno, da bodo žrtve takšne politike prej ali slej tudi manjše zahodne države, kulture in jeziki in da je torej podpora tej politiki in navsezadnje izčrpavanje lastnih virov za podporo tej politiki neke vrste samouničevanje.
Slovenija in primerljive države bi preprosto morale zahtevati spoštovanje OZN kot osrednje svetovne organizacije, ki naj skrbi tudi za mir v svetu, in v skladu s tem podpiranje težnje, da se v OZN oblikujejo sile za morebitno nujno posredovanje, če kjerkoli na planetu izbruhne meddržavni oboroženi spor ali tudi državljanska vojna. V teh silah bi lahko sodeloval tudi v peticiji omenjeni številčno omejeni kontingent slovenskih poklicnih vojakov. Seveda pa bi OZN kot organizacija vseh držav morala skrbeti predvsem za reševanje sporov, ki naj prav za to sploh ne bi povzročali vojn, in ravno tako za varnost človeštva in ne le posameznih držav pred lakoto, pred grožnjami manipulacij, ki bi jih lahko omogočil neovirani in nenadzorovani razvoj biotehnologij in drugih tehnologij, pred možnimi posledicami pomanjkljivega varstva okolja, za varovanje kulturne dediščine, zdravja človeštva itd. OZN bi morala biti prostor dialoga kot načina reševanja nerešenih vprašanj med državami, kulturami, civilizacijami in različnimi interesnimi skupinami, povezanimi prek meja držav, celin ali območij posameznih cerkva ali ver. Za države, kot je Slovenija, je to nujni in neizogibni osrednji varnostni projekt. In tudi za svet v celoti. V interesu Slovenije je in mora biti ohranjanje kulturne, civilizacijske in politične raznolikosti, enako kot ohranjanje biološke raznolikosti, edini dejavnik, ki morda lahko to zagotovi, pa je OZN kot organizacija vseh držav in ne katerakoli druga organizacija, ki vključuje samo ta ali oni del človeštva, to ali ono skupino držav, ki pripadajo samo tej ali oni civilizaciji, kulturi ali veri. Torej ne podpora tisti politiki globalizacije, ki dejansko želi ukrojiti ves svet po enem modelu in ki želi iz ogromne večine človeštva narediti izključno potrošnike in hkrati izključno čim bolj produktivne in poceni delavce, torej nekakšne z užitkom potrošništva zasvojene sužnje. OZN mora zagotavljati spoštovanje človekovih pravic, ki so vse bolj ogrožene, vendar ne toliko zaradi represije kolikor zaradi različnih oblik (politične, medijske, tehnološke itd.) manipulacije. Vse drugo pelje v orwellovsko smer treh, štirih »federacij«, ki se bodo prej ali slej spopadle za oblast nad planetom.
Ključni pogoj za človeka vredno prihodnost človeštva je mir. Samo mir, v katerega bodo ljudje vsaj v veliki večini držav in območij na planetu verjeli, bo omogočil dialog o nujnih ukrepih za preprečevanje katastrofalnih podnebnih sprememb in drugih okoljskih groženj, o razvoju novih tehnologij in o raziskavah, ki ne bodo ogrožale človeka kot posameznika in kot vrsto, o uravnavanju rasti prebivalstva, ki grozi preseči zmogljivost planeta in virov energije (tudi hrane), potrebnih človeštvu, in Slovenija, čeprav je majhna država in zato na videz nepomembna, se ne sme sprenevedati in preprosto trobiti v isti rog z velikimi zaradi kratkotrajnih trenutnih koristi, ki so tako ali tako zelo neoprijemljive. Celo nasprotno, v takšnih zagatah imajo celo manjše in zato tudi manj ogrožene države neprimerno več možnosti, da postanejo zgled. Kaj se je zgodilo, recimo, Kostariki, ki se je celo dejansko odpovedala vojski, čeprav leži na še nemirnejšem območju kot Slovenija?
V peticiji, ki je ponujena Slovencem in predvsem slovenski politiki v razmislek, gotovo še ni vse dorečeno, ampak dolgoročno gledano je smer prava in ni prav, da se prikazuje kot nezrel in ideološko obremenjen poskus odvračanja pozornosti od resnih problemov, npr. od finančne in gospodarske krize. Čeprav je res, da peticija, ki izrecno ne govori o tem, vseeno predvideva reševanje trenutne krize drugače, kot se tega loteva slovenska politika, v tem primeru celo dokaj soglasno, kar zadeva pozicijo in opozicijo. Reševanje teh problemov (t. i. izhodna strategija) na način, kot se tega loteva naša politika, tako se zdi, žal, vodi v smer ponovne vzpostavitve stanja, iz katerega so se problemi (kriza) rodili, in to pomeni, da Slovenija vztraja pri politiki celotnega »zahoda«, ki v bistvu povzroča vedno nove gospodarske in politične krize. Kaj lahko se zgodi, da bo Slovenija zaradi takšnega reševanja iz krize zanemarila vrsto drugih pomembnih področij, ki jih kasneje ne bo več mogoče dovolj kakovostno obnoviti. Žrtve tega reševanja iz krize bodo kultura, znanost, socialna varnost, zdravje prebivalstva in tudi človekove pravice in potem se bo prej ko slej postavilo vprašanje, čemu sploh še ta država in ta skupnost, če je ves smisel samo v tem, da služita interesom kapitala, po možnosti celo tujega. Temu namenu je, kot kaže, slovenska politika posvetila vse prizadevanje, saj meni, da je treba ta sistem braniti za vsako ceno, in temu je seveda namenjena tudi naša, čeprav za svetovne razmere skromna vojska. Kajti koga dejansko branijo slovenski vojaki v Afganistanu? Branijo »zahod«, pa ne zahodnega koncepta demokracije, temveč zahodni koncept globalizacije in interese na videz anonimnega multinacionalnega kapitala.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.