Jure Erznožnik

25. 2. 2010  |  Mladina 8

”Nisem kriv, zato sem se obesil”

Francoska pravosodna ministrica je sicer odredila nadzor nad organom v sestavi, a zdaj je prepozno

Potem ko je minulo soboto tiskovni predstavnik francoskega pravosodnega ministrstva Guillaume Didier oznanil, da so pazniki zapora Fleury-Mérogis v departmaju Essonne blizu Pariza nekaj po sedmi uri zjutraj v posebej varovani celici našli negibno telo Jean-Pierra Treiberja, se Francozi te dni spet upravičeno sprašujejo o učinkovitosti svojega pravosodja.
Šestinštiridesetletni Treiber, ki je zaradi domnevnega dvojnega umora, potem ko je lani pobegnil iz zapora in ko so ga vsi policisti v državi lovili celih deset tednov, v celici s posebnim režimom čakal na za začetek aprila napovedano sojenje, je bil ob zadnjem obhodu paznikov ob šestih zjutraj še živ, uro kasneje pa so ga našli obešenega na vrvi, izdelani iz rjuh. Nekdanjega lovskega čuvaja je policija umorov 36-letne igralke Géraldine Giraud in njene 32-letne prijateljice Katie Lherbier začela sumiti zato, ker je novembra 2004, ko sta bili ženski že skoraj mesec dni pogrešani, z njunimi bančnimi karticami večkrat dvignil gotovino. Izsledili so ga, mu vzeli prostost, 9. decembra 2004 pa v globokem jašku na njegovem vrtu v mestecu Villeneuve-sur-Yonne, kakih 130 kilometrov jugovzhodno od Pariza, našli zažgani trupli obeh žrtev. Preiskava je sprva nakazovala, da je bil Treiber le izvršitelj umorov, ki naj bi mu jih bila naročila igralkina teta, vendar je bila ta leta 2008 zaradi pomanjkanja dokazov oproščena. Čeprav so mediji o zadevi že takrat obširno poročali, je vsa francoska javnost za Treiberja izvedela 8. septembra lani, ko je iz zapora v Auxerru, najverjetneje s pomočjo katerega od paznikov, pobegnil v kartonski škatli z izdelki iz kaznilniških delavnic. Preiskovalci so več tednov z vsemi sredstvi prečesavali bližnji prostrani gozd v prepričanju, da lahko le tam neopažen vztraja več tednov, Treiber pa se je medtem skrival po vaseh, zavetje so mu dajali celo domačini, časnik Figaro je objavil fotografije, ki kažejo, da se je z nezakritim obrazom, tako da ga ni bilo mogoče zamenjati za koga drugega, sprehajal po ulicah manjšega mesta. Med begom sta si s prijateljico v drevesnem duplu ob robu omenjenega gozda izmenjevala pisma, pisal je tudi časnikom in zatrjeval, da ni kriv in da bo to dokazal med sojenjem.
Treiberja so naposled ujeli 20. novembra lani v nekem stanovanju nedaleč od Pariza, vtaknili so ga v samico in ga zaradi suma samomorilnosti nadzirali vsako uro. Javnost, še bolj pa svojci nedolžnih žrtev so ogorčeni, saj zdaj ne bodo nikoli izvedeli resnice o tragičnih dogodkih tistega 1. novembra 2004, samo zato, ker neki malomarni državni uslužbenec ni odredil, kot je v navadi za zapornike, pri katerih obstaja verjetnost samomora, da bi Treiberja namestili v celico z negorljivo vzmetnico, papirnato pižamo za enkratno uporabo in posteljnino, ki je ni mogoče raztrgati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.