Igor E. Bergant

25. 2. 2010  |  Mladina 8

To je šport?

Primer Petre Majdič jasno kaže na problematičen položaj, ki ga ima vrhunski šport v sodobni družbi

Igor E. Bergant, novinar in komentator

Igor E. Bergant, novinar in komentator
© Borut Krajnc

Za ugotovitev, da je sodobni vrhunski šport krut, nismo potrebovali 16. zimskih olimpijskih iger v Vancouvru. Resničnosti starega reka, da nesreča nikoli ne počiva, žal ni potrdila šele tragična smrt gruzinskega sankača v lednem kanalu na dan otvoritve v Vancouvru. Vsi, ki kolikor toliko redno spremljajo športno dogajanje, pa bi tudi brez skoraj neverjetnega olimpijskega dogajanja v zvezi z našo smučarsko tekaško zvezdnico Petro Majdič trdno verjeli, da gre pri njej za športnico z izjemno voljo in predanostjo svoji dejavnosti, kar ji je že pred igrami zagotavljalo posebno mesto v slovenski družbi. Da pa je naša družba v mnogočem izgubila kompas: za takšno ugotovitev nismo potrebovali Petre Majdič in njenega bojevništva.
Naj že takoj na začetku opravim z morebitnim očitkom, da - po dokaj pogosti navadi v naših krajih - želim zlivati gnojnico po nič hudega sluteči nacionalni junakinji. Petri Majdič resnično privoščim uresničitev dolgoletnih želja, pravzaprav življenjskega sna, ki jo je v zadnjih letih gnal po tekaških progah na očeh smučarskega sveta in (v še precej večji izmeri) po brezpotjih suhih in snežnih treningov. Njeno kljubovanje bolečinam po padcu na ogrevanju pred sprintersko tekmo, in spopad z usodo, ki jo je na tekmovanjih že tolikokrat preizkušala (spomnimo se samo ameriškega spremljevalca, ki jo je dobesedno sklatil na olimpijskih igrah leta 2006, vseh padcev in navsezadnje bolezni ob lanskem svetovnem prvenstvu v Libercu): vse to je bilo v vseh pogledih nekaj posebnega. Z zanjo srečnim koncem in osvojitvijo bronaste olimpijske medalje je Petra Majdič vsaj za dan ali dva postala osupljiva mednarodna uspešnica in poosebljenje hrabrosti. Vse dokler je niso zasenčile druge presunljive zgodbe iz Vancouvra in okolice. Tak je šport in takšne so zakonitosti sodobnih medijev. V (medijskem) svetu, ki se vrti z bliskovito hitrostjo, je to nekaj povsem naravnega.
Da se navdušenje vsaj v Sloveniji ni tako hitro poleglo (ob čemer ga je še dodatno podžigala skrb za njeno zdravstveno stanje), je tudi razumljivo. Majdičeva si je pri nas že pred olimpijskim dosežkom prigarala nekakšen kultni status. Javna občila, ki so - gledano nekoliko posplošeno - že pred tem dokaj ihtavo ter z malo mere in razuma pogrevala slovenska olimpijska pričakovanja, so se dobesedno razpočila od enoumnega navdušenja. V danih razmerah vsesplošnega delirija je tako rekoč logično, da se je z napovedjo visokega državnega odlikovanja za Majdičevo javil tudi predsednik republike dr. Türk. Svojo diplomatsko držo, ki jo je pred nekaj meseci presenetljivo evforično odvrgel z vzklikanjem »Šampioni, šampioni...!« v družbi nogometnih reprezentantov na ploščadi pred Ljudskim vrtom, je tokrat vsaj navzven ohranil z brezosebnim sporočilom za javnost.
A tudi v slednjem, ne glede na obliko, se ni mogoče izogniti vtisu, da je sicer zadržani predsednik s svojim vsebinsko brezrezervnim občudovanjem Majdičeve podlegel populizmu, ki je (tudi) v primeru Majdičeve lahko precej vprašljiv.
Za kaj gre? Pustimo ob strani vse okoliščine, ki so privedle do njenega padca in posledično tudi poškodbe. Dejstvo je, da je Majdičeva s tem, ko se je navkljub poškodbi zavestno odločila za nastop, ravnala povsem racionalno. A to racionalnost kaže razumeti predvsem v sobesedilu njene kariere, želje in njenega specifičnega tekmovalnega okolja. Poškodbe, bolečino in tveganje je vzela v zakup, kakor vanj že ves čas jemlje vse telesne in duševne neprijetnosti. Na tem mestu kaže dodati še to, da je Majdičeva ves ta čas odločna nasprotnica zlorabe prepovedanih sredstev (dopinga). Se pravi, da si je sama pri svojem vlaganju v uspeh celo postavila meje, kar je seveda dobro. A če se vrnemo k neposrednemu dogajanju na tekmi: naša tekmovalka je v tem primeru zavestno (in še veliko bolj kot sicer) na kocko postavila svoje zdravje. Končalo se je srečno: do konca tekme je vzdržala na nogah in pri zavesti ter osvojila tako želeno medaljo. Od izmučenosti se je zgrudila šele po prihodu v cilj. Značilen primer športnega junaštva ...
Toda ali je takšno športno junaštvo res lahko brezpriziven vzor in primer, ki naj bi ga državljani te države posnemali v siceršnjem - nešportnem življenju. Pravih javnih pomislekov je bilo komaj za zanemarljiv vzorec. Niti predsednik države niti kdo drug od še razvpitejših mnenjskih voditeljev (z vodji opozicije vred, ki v tem primeru odlikovanju pač niso nasprotovali) občečloveške spornosti ravnanja Majdičeve (in morebiti nekaterih drugih v njenem okolju) ni opazil. Ali pa ni želel opaziti. Če njeno ravnanje izvzamemo iz športnega konteksta - in glede na splošne vrednote, ki naj bi jih po prevladujočem javnem mnenju s svojim junaštvom sporočala domu in svetu, si ne smemo privoščiti, da ga ne bi izvzeli - potem je na dlani. Naša športnica je s tveganim ravnanjem ogrozila svoje zdravje. Njena požrtvovalnost je bila - gledano splošno - pretirana in zagotovo ne bi smela biti vredna posnemanja v siceršnjem življenju. Majdičeva je presegla mejo zmožnega, a tudi razumnega. Manj razumljivo je, da v javnosti tega praktično nihče ni izrekel.
Ta opustitev klica razuma, pa čeprav v navdušenem kričanju nad športnim uspehom in tako rekoč edinstvenim dosežkom športnice, je sporna. Še posebej, ker smo na eni strani v javnosti vsak dan pretirano obstreljevani z malovrednimi proizvodi ničevosti in primitivizma. Po drugi pa bi lahko dobili vtis, da je takšna pretirana in samozanikujoča žrtev športnice celo družbeno zaželena. Češ, za doseganje osebnih ali celo višjih (in preneseno celo nacionalnih ali državnih) ciljev je treba ne le potrpeti, pač pa včasih žrtvovati tudi zdravje. Od tod pa do slavljenja življenje prezirajočega fanatizma, ki smo mu priča v nekaterih delih sveta, ki so nam kulturno menda tako oddaljeni, sploh ni več daleč. Naša civilizacija je že od nekdaj tako rekoč obsedena s poveličanjem žrtvovanja (od Masale prek krščanskih mučenikov do borcev za svobodo, ki so jurišali proti sovražniku). Jasno je, da je človek v boju za preživetje sposoben storiti marsikaj, tudi preživeti neznanski telesni napor. Ali se celo žrtvovati v prid bližnjih. A v primeru Majdičeve vendarle ni šlo za boj na življenje in smrt. S spletom nesrečnih okoliščin pa bi se zgodba lahko končala tudi s slednjo. Kaj bi dejali potem? Spet smola Majdičeve?
Primer Petre Majdič jasno kaže na problematičen položaj, ki ga ima vrhunski šport v sodobni družbi. Sočasno ga občudujemo, za kar obstaja veliko razlogov, in preziramo, saj naj bi ga poganjal le še pohlep po denarju, slavi in moči. Slavimo hitrost, spretnost in estetiko ter obsojamo goljufijo in zlorabe. Mednarodni olimpijski komite (MOK) že desetletje napoveduje skrčenje obsega iger, ki naj bi bile do človeka bolj prijazne, demokratične in okoljevarstvene, a sočasno se zimske in poletne izvedbe širijo in dražijo. Postale so organizacijsko tako zahtevne, da jih utrjene demokracije, kakršna je kanadska, sploh ne znajo obvladati. Tudi v tem, in ne le v vremenu, kaže iskati prirediteljske zdrse v Vancouvru in okolici. Nekaj podobnega se obeta poleti leta 2012 v Londonu. Libertarni urbani kaos, ne glede na pregovorni in že preživeti britanski odnos do reda in potrpežljivosti, je predprogramiran. Bržkone je tudi zato MOK naslednje igre zaupal ogromnim državam - Rusiji (Soči 2014) in Braziliji (Rio de Janeiro 2016). Seveda sta v osnovi obe demokratični, a - posebej ko gre zares in za nacionalni ugled ali višje interese - precej manj tankočutni, ko gre za svoboščine posameznika. Mimogrede - ni čudno, da prav za Soči in Rio MOK medijske pravice v evropskem prostoru ni prodal Združenju evropskih radiodifuznih organizacij (EBU), pač pa si (še) višji komercialni iztržek obeta od zapletene paketne prodaje javnim in zasebnim interesentom.
Ker velike olimpijske igre postajajo izvedbeno vse bolj neobvladljive, je skorajda naravno, da prireditelji - na primer - tekaških prog ne (z)morejo zaščititi skoraj do popolnosti. Ker bi MOK (in posledično njegov dolgoletni televizijski partner v ZDA - NBC) rad igre bolj približal mladim, so v vancouvrski program zaradi mikavnosti raje vključili smučarski kros kot pa ženske skoke. Ker je konkurenca med športi in športniki velika, mora biti nujno tudi smukaška proga dovolj zahtevna. Olimpijski prvak vendar ne more biti kdorkoli. In navsezadnje: če se v večini držav povsem obrobno sankanje želi predstaviti v kar najbolj spektakularni luči, naj bo ledni kanal vsaj neznansko hiter. Tako kot v Whistlerju. Jasno je, da nihče noče kopice poškodovanih ali celo mrtvih športnikov. To zagotovo ni namen. A za pozornost in odmevnost je včasih potrebno tudi tveganje.
In tako smo spet pri Petri Majdič in njenem tveganju, pri tveganju, ki so ga športniki pripravljeni vzeti nase kot nekaj samoumevnega. A ni, oziroma ne bi smelo biti. Že res, da naj bi naša športnica odgovornost za svoja dejanja nosila sama. Naj bo vsak gospodar svoje usode. Drži tudi, da so odgovornost prevzeli tudi njeni spremljevalci, ki so ji po njeni odločitvi o startu ponudili strokovno pomoč. Psiholog reprezentance dr. Matej Tušak, ki ji je - vsaj tako je razlagal - občutek bolečine ob poškodbi reber skušal omiliti s primerjavo, da ta bolečina ni nič z vsemi tistimi, ki jih je za olimpijski nastop morala preboleti v minulih 25 letih. Zagotovo učinkovit pristop in servis. Znotraj športnega konteksta, seveda.
Zatorej: če je Petra Majdič odgovornost zavestno prevzela nase in ravnala v skladu z moralo krutega športa, pa to niti najmanj še ne more pomeniti, da lahko tudi javnost in mnenjski voditelji v ocenjevanju tega dejanja ravnajo neodgovorno ter tako zelo brezprizivno navdušeno in nekritično. Sploh, ker bi bilo tudi v vrhunskem športu preveliko tveganje za zdravje nujno treba omejiti, zlasti če želimo v njem še naprej iskati navdih za občečloveške vrednote.
Največ na tem področju lahko stori prav športni svet sam, od funkcionarjev (ki so večinoma bivši tekmovalci) prek trenerjev (za katere velja enako) do najpomembnejših - športnikov samih. Tudi in še zlasti Petra Majdič, ki ima neprecenljive izkušnje s tega področja. Human šport, ki ne bo zahteval ne nečloveških ne nadčloveških naporov tipa »od sebe bom dal(a) 120 odstotkov«, lahko zgradijo le športniki sami. In pomagajo odpreti oči drugim, zaslepljenim z njihovim bliščem.
Korak v to smer je v Vancouvru, precej skrit pred širšo javnostjo, storil švicarski voznik boba dvoseda Daniel Schmid, ki se je po nesreči na treningu odločil, da zaradi nevarne proge na olimpijskih igrah ne bo nastopil. Uresničiti športne sanje, tudi za ceno lastnega zdravja, je izjemen dosežek. Se jim v prid zdravja odpovedati, tudi za ceno nerazumevanja ali celo posmeha, je v sodobnem svetu morda še večje junaštvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.