Jera Marušič

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Družba

Proti ‘družbenokoristnemu’ raziskovanju

Zahteva po družbeni koristnosti raziskovanja je za naravoslovje omejujoča in škodljiva, za humanistiko in družboslovje pa se v skrajnosti izkaže kot uničujoča

/media/www/slike.old/mladina/komentar_jera_marui_bk.jpg

Za kaj je dobro akademsko raziskovanje, kaj ima družba od njega? V zadnjem desetletju politične oblasti v evropskem prostoru to vprašanje vse odločneje postavljajo visokošolskim ustanovam, javni denar pa jim vse bolj odmerjajo glede na (izkazano) 'koristnost' njihovega raziskovalnega početja; se pravi glede na to, kako koristni oziroma uporabni so rezultati njihovega raziskovanja, na primer za gospodarstvo, za zdravstvo, za javne politike ali za kakšen drug segment življenja družbe. Aktualen je primer iz Britanije, kjer pristojne državne ustanove predlagajo, da bi po novem pri dodeljevanju javnih sredstev posameznim visokošolskim oddelkom upoštevali tudi, kolikšen je bil njihov družbenokoristni 'učinek' ('impact') v zadnjih petih letih (ali, kot dopuščajo, v desetih oziroma petnajstih letih). Že več kot desetletje si za čim večjo družbeno koristnost univerze in tudi akademskega raziskovanja prizadevajo vse evropske in nekatere neevropske države z izvajanjem bolonjskega procesa ter Evropska unija z lizbonsko strategijo in, določneje, z agendo za posodobitev univerz. Predmet tega preoblikovanja je seveda tudi slovensko visoko šolstvo; spodbuditi predvsem gospodarsko koristno raziskovanje na univerzah in v javnih zavodih je med prednostnimi nalogami še veljavnega nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, sicer sprejetega v mandatu prejšnje vlade leta 2006. Prav pred kratkim je ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo začelo javno razpravo o dolgoročni strategiji razvoja visokega šolstva v Sloveniji, in sicer z nacionalnim posvetom o 'avtonomiji in odgovornem upravljanju' univerze, ki je potekal v začetku meseca na Brdu; vtis je, da je bila tudi tam pobuda za večjo družbeno koristnost univerze v ospredju.
Univerza se - pričakovano - na to politično strategijo odziva z odporom (raziskovalci z britanskih univerz na primer so proti omenjenemu predlogu decembra lani množično protestirali s peticijo 'Stand Up for Research'). Pri tem poskuša oblasti prepričati, da zaradi takšne strategije ne bodo na slabšem le raziskovalci sami, ampak tudi družba, ki njihovo dejavnost plačuje. V tem članku pa nas ne bo zanimal odziv univerze na zahtevo po družbeni koristnosti raziskovanja, pač pa ta zahteva sama: vprašali se bomo, kaj pravzaprav za raziskovalca pomeni biti 'družbeno koristen', in natančneje, kaj to pomeni za nekoga, ki raziskuje v naravoslovju ali tehniki, in kaj za nekoga, ki raziskuje v humanistiki ali družboslovju. Zahteve po družbeni koristnosti namreč oblasti naslavljajo na vsa ta področja enako.
Poskusimo si torej najprej razjasniti, kaj sploh pomeni delovati 'družbeno koristno'. Seveda to pomeni delovati v dobro družbe, tj. s svojim delovanjem prispevati k temu, da družba živi boljše. Ta na videz preprost opis pa nas postavlja pred precej bolj zapleteno in hkrati zelo pomembno vprašanje: kako sploh vemo, kaj je za družbo dobro in za kaj, tj. za dosego katerih ciljev, naj si torej prizadeva? Ali pa morda tega pravzaprav ne moremo vedeti? Tu bomo trdili, da ne. Kaj je dobro za družbo, namreč ni nekaj že vnaprej določenega in danega in torej nekaj, kar bi bilo treba 'le' odkriti in potem vedeti, kot na primer lahko odkrivamo in pridobivamo znanje o tem, kaj je dobro za naše telesno zdravje. Nasprotno, to, kar se nam kaže kot dobro za družbo, se nam tako kaže iz našega vrednostnega in idejnega zornega kota. To vrednostno in idejno dojemanje sveta pa spet ni kaj naključnega, pač pa je očitno povezano z družbenim redom, iz katerega izhajamo in katerega del smo (ne glede na to, da je vprašanje, kako natanko sta ta dva povezana, zapleteno; z njim se tu ne bomo ukvarjali). Hkrati pa je ena ali druga vrednostna in idejna platforma tudi vodilo vsakega političnega delovanja. Namreč, politično delovanje naj bi po dolžnosti bilo, in vsaj deklarativno tudi je, prizadevanje za dobro družbe (in ne te ali one interesne skupine znotraj nje); a kaj natanko ena ali druga politična oblast šteje za tisto, kar je ali kar bi bilo dobro za družbo, in torej katere politične cilje, prednostne naloge, vizije začrtuje, izhaja iz njenega razumevanja sveta, to pa ponavadi prevladuje tudi v družbi.
V skladu s tem moramo torej razumeti tudi politično zahtevo, naj bo akademsko raziskovanje družbeno koristno: ta zahteva je preprosto zahteva, naj raziskovalci prispevajo k uresničevanju tistega, kar se iz vladajočega zornega kota kaže kot dobro za družbo in kar je torej od tam postavljeno kot politični cilj, program, vizija. To nazorno pokaže tudi jezik zagovornikov akademske 'koristnosti', ki univerzo poziva k 'zbliževanju [svojih] strateških prizadevanj s cilji nacionalne politike'. Zdaj pa poglejmo, kaj natanko ta zahteva pomeni za raziskovalce s posameznih področij.
Ko gre za naravoslovje in tehniko, oblasti vidijo njuno družbeno koristnost predvsem v gospodarstvu, in sicer v njunem prispevku k tehnološkemu razvoju ter rasti in večji konkurenčnosti gospodarstva, ki je posledica tega. To naj bi akademski raziskovalci dosegli predvsem s čim večjim povezovanjem z industrijo; v ta namen evropska komisija recimo predlaga, da bi se naravoslovni in tehnični raziskovalci izobrazili tudi za menedžment in podjetništvo. Kaj se torej zgodi z naravoslovjem in s tehniko, ko poskušata te zahteve izpolnjevati?
Če malce poenostavimo, lahko rečemo, da se naravoslovje in tehnika ukvarjata z delovanjem narave, da pa si pri tem naravoslovje prizadeva to delovanje predvsem razumeti oziroma odkriti, tehnika pa si prizadeva predvsem iznajti načine za izkoriščanje tega delovanja za družbeno rabo. Kdaj je torej naravoslovni ali tehnični raziskovalec gospodarsko 'koristen'? Najočitneje takrat, ko s svojo dejavnostjo prispeva k tehnološkim inovacijam in s tem k izdelavi in potem še tržno uspešni ponudbi novih izdelkov. To pa ima pomembne posledice za samo raziskovanje: da bi bilo to koristno, si bo raziskovalec prizadeval odkriti kaj takšnega, za kar lahko v čim večjem obsegu predvidi načine uporabe. Cilj takšnega raziskovanja tako ne bo 'zgolj' kaj odkriti oziroma razumeti, pač pa odkriti ali razumeti kaj takšnega, kar se bo predvidoma dalo uporabiti na ta ali oni način. Prizadevanje za dosego takšnega cilja tako očitno oži polje raziskovanja: raziskovalec se namreč ne bo lotil raziskovanja nobenega takšnega področja narave, kjer ne more predvideti, kako bi bila morebitna odkritja lahko uporabna.
Zdi se, da tehnika, v nasprotju z naravoslovjem, po svoji naravi dejansko že zasleduje prav takšne 'uporabne' cilje in je zato njeno področje raziskovanja že omejeno prav na ta način. Politična zahteva po družbeni koristnosti tako krči polje raziskovanja predvsem naravoslovju; lahko bi rekli, da to polje v skrajnosti zvaja na tehnično. A hkrati ta zahteva ne le omejuje naravoslovno raziskovanje, pač pa v resnici ovira, in ne spodbuja (kot bi hotela), tudi tehnični razvoj družbe. Kot namreč dokazujejo kritiki britanskega predloga (ki so povečini sami akademski raziskovalci) s preteklimi primeri, so k tehničnemu napredku največ prispevala prav odkritja, do katerih je pripeljalo raziskovanje 'iz radovednosti', tj. raziskovanje, ki ga je vodila preprosto želja, da bi kaj razumeli, izvedeli, odkrili, ne glede na to, ali bo to za kaj dobro in ali bo od tega kakšna korist. Odkritja so postala koristna šele kasneje, takrat, ko so se iznašli tudi načini družbene rabe teh odkritij; laserske žarke, ki jih je Charles Townes odkril v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so začeli uporabljati desetletja kasneje, med drugim za operacije oči ali pa za odčitavanje črtnih (npr. trgovinskih) kod; algebra, ki jo je George Boole razvil sredi devetnajstega stoletja, je postala osnova elektromehanskih naprav skoraj stoletje kasneje in osnova vseh računalniških sistemov še pozneje.
Za naravoslovje je torej zahteva po družbeni koristnosti raziskovanja omejujoča in škodljiva; a za humanistiko in družboslovje se ta zahteva v skrajnosti izkaže kot uničujoča. Poglejmo, zakaj. Morebitno koristnost humanističnega in družboslovnega raziskovanja vidijo oblasti predvsem v javni sferi (manj oziroma sploh ne pa v gospodarstvu). Po britanskem predlogu recimo bi bil raziskovalec s teh področij družbeno koristen predvsem tako, da bi se vključeval v oblikovanje in izboljševanje javnih politik in storitev (npr. socialnih, izobraževalnih, manjšinskih), ali tako, da bi sodeloval v spreminjanju odnosa družbe npr. do okolja, do znanosti, do izobraževanja, do kulturne dediščine; seveda pri tem predlog predvideva, da bo v teh vlogah raziskovalec upošteval smernice oblasti, s katero bo sodeloval. Skratka, če povemo drugače, humanistika in družboslovje bi bila po tem mnenju lahko družbeno koristna s propagiranjem vladajoče idejne in vrednostne paradigme ali pa s preurejanjem delovanja družbe v skladu z njo. In kaj se s humanistiko in z družboslovjem zgodi, če poskušata te zahteve izpolnjevati?
Poskušajmo si najprej razjasniti, s čim natanko se različne humanistične in družboslovne dejavnosti ukvarjajo. Preprosto lahko rečemo, da jim je skupno to, da se ukvarjajo s človekom in s človeško družbo oziroma družbami (kot nakazujeta tudi 'krovni' imeni zanje); preučujejo pa različne vidike družbe: politične, ekonomske, tehnične, jezikovne, kulturne in druge, bodisi v preteklosti bodisi v sedanjosti. Pri tem pa je pomembno tole: pri preučevanju človeka in družbe (drugače kot pri preučevanju narave) raziskovalec neogibno naleti na idejne in vrednostne razsežnosti tistega, kar preučuje, bodisi da so to družbeni sistemi ali posamezniki bodisi njihova dejanja ali njihove umetniške, miselne ali kakšne druge stvaritve. To soočenje pa od raziskovalca pravzaprav terja zavzemanje lastnega gledišča ter s tem odpira prostor za prespraševanje in problematiziranje različnih družbenih redov in z njimi povezanih idejnih in vrednostnih paradigem. Seveda to hkrati odpira prostor za problematizacijo danega političnega in družbenega reda in njemu lastnega idejnega in vrednostnega dojemanja sveta - in s tem tudi za konflikt z njim (kmalu bomo videli, kakšno zvezo ima to z zahtevo po družbeni koristnosti humanistike in družboslovja).
Kako pa se humanistične in družboslovne dejavnosti razlikujejo? Čeprav stroge razmejitve med njimi ni, se zdi pomembna razlika med prvimi in drugimi tale: cilj in smoter humanistike je zaobjet v sami miselni dejavnosti, v mišljenju (npr. zgodovina, filozofija), družboslovni razmislek pa se končno sprašuje o tem, kako delovati in ravnati, in se za neki način delovanja in ravnanja tudi izreka (npr. ekonomija, pravo, pedagogika). Rečemo lahko torej, da oba, humanistika in družboslovje, postavljata (tudi) vprašanje, kaj je za družbo dobro in za kaj bi si torej morala prizadevati: pri tem družboslovje odgovarja na to vprašanje eksplicitno, humanistika pa posredno, z zavzemanjem nekega idejnega in vrednostnega stališča.
Po tem premisleku naposled poglejmo, kaj politične oblasti dejansko zahtevajo, ko zahtevajo, naj bo humanistično in družboslovno raziskovanje družbeno koristno. Kot smo ugotovili, bo to raziskovanje veljalo za takšno takrat, ko bo uveljavljalo vladajočo vrednostno in idejno paradigmo, bodisi v zavesti posameznikov (skozi njeno propagiranje) bodisi v 'implementaciji' politične vizije, ki iz te paradigme izhaja (skozi oblikovanje javnih politik in storitev). Ta vloga pa od raziskovalca - po naravi stvari - zahteva sprejemanje prav te vladajoče miselne platforme in zavzemanje njenega gledišča. To pomeni, da se mora raziskovalec zato, da bo družbeno koristen, odreči prespraševanju in problematiziranju te platforme. A kot smo ugotovili že prej, je prav prespraševanje družbenih redov in njihovih idejnih in vrednostnih vidikov 'sestavni' in bistveni del raziskovalčeve dejavnosti. Politična zahteva po družbeni koristnosti raziskovanja tako humanistiki in družboslovju odvzema prav prostor za idejni in vrednostni razmislek in ju s tem dejansko onesposablja za raziskovalno početje.
Ta zahteva se tako izkaže za podobno dobro znanemu državniškemu ukrepu iz nekega čisto drugega političnega reda, namreč iz Platonove zamišljene države: tam njeni oblastniki zahtevajo, da iz države odidejo pesniki, razen če ne dokažejo, da so njihove pesmi ne le prijetne, ampak tudi dobre za skupnost; a za takšne ti oblastniki štejejo samo tiste, ki slavijo bogove in opevajo krepostne ljudi. Tako kot pesniki te države bodo tudi sodobni humanisti in družboslovci v svoji družbenokoristni vlogi lahko le ponavljali za oblastniki ter prepričevali družbo, da je to, kar ti delajo, dobro zanjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.