4. 3. 2010 | Mladina 9
Razstava o neki deželi
Zakaj je razstava o Kitajski v državnem zboru sporna
Kaj prekrivajo fotografije o lepotah Kitajske?
© Matej Leskovšek
V ponedeljek so v državnem zboru odprli razstavo fotografij Kalejdoskop Kitajske: odsev sodobnega kitajskega življenja. A razstava o življenju v državi, ki sistematično krši človekove pravice, seveda ne more ostati neopažena, sploh če jo odpre predsednik državnega zbora Pavel Gantar, sicer ustanovni član Odbora za varstvo človekovih pravic iz časov slovenskega osamosvajanja. Na to so opozorili v Društvu za podporo Tibetu in v pismu Gantarju zapisali: »Od začetka okupacije Tibeta pred 60 leti so Kitajci pobili več kot milijon ljudi, uničili več kot 6000 samostanov, tisoče ljudi so strpali v zapore. Nazadnje so nasilno zatrli proteste v času olimpijskih iger v Pekingu.« Zato se Borisu Simončiču, ki je pismo napisal v imenu društva, zdi, da so se predstavniki Slovenije na razstavi poklonili Kitajski in se »diplomatsko« izognili »neprijetnim« temam.
»To je razstava o neki deželi in ne o njenem političnem režimu,« je na očitke odgovoril Gantar. »Strinjam se z ugotovitvijo, da razstava prikazuje »neproblematične fotografije«, saj bi se za razstavo z izrazito poudarjeno ideološko funkcijo prijazno zahvalili. Razstava omejenega števila fotografij niti ne odpira niti ne zapira številnih problemov sodobne Kitajske in kot takšna omogoča različne odzive.«
A po Simončičevem mnenju je težava ravno v tem. »Fotografije prikrivajo (namesto razkrivajo) dejansko sliko sodobne Kitajske - ta je namreč precej sporna zlasti z vidika sistematičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zamolčati ta vidik sodobne Kitajske pomeni sodelovati pri ideološki propagandi kitajskih oblasti - torej pri širjenju prepričanja, da je sodobna Kitajska povsem neproblematična.« Povedal pa je še, da se je otvoritve razstave skušalo udeležiti šest posameznikov z majicami, na katerih je pisalo, da tisti, ki krši človekove pravice, ne bi smel organizirati olimpijskih iger. Vstop na razstavo jim je bil onemogočen, kasneje pa je k njim prišla Wang Xuan, ki je na razstavi igrala tradicionalne kitajske citre, in jih prosila za njihova imena in priimke ter argumente, zakaj se jim zdi, da Kitajska krši človekove pravice. Skupini se je predstavila kot novinarka iz Mongolije. Mimogrede, ko je leta 2000 slovenski parlament obiskal predsednik kitajskega parlamenta Li Peng, je vstopil skozi zadnja vrata, torej skozi vrata, ki so vodila v prostore centralnega komiteja, saj so pred parlamentom protestirali v podporo Tibetu. Tudi tokrat je bilo podobno, varnostna služba ni pustila, da bi se protestniki srečali s kitajskim veleposlanikom.
Pobudnik razstave je bil poleg kitajskega veleposlaništva poslanec SD Samo Bevk, ki je hkrati predsednik Skupine prijateljstva Državnega zbora z Ljudsko republiko Kitajsko in ki je fotografije že razstavil v svojem domačem kraju, Idriji. »Očitki se mi zdijo neutemeljeni, šlo je za povsem normalen dogodek, za sodelovanje med kitajskim veleposlaništvom in našim parlamentom. Ne vem, zakaj bi bilo tu kaj spornega.« Predsednik skupine prijateljstva z veliko Kitajsko si česa drugega niti ne more misliti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.