Peter Petrovčič

11. 3. 2010  |  Mladina 10  |  Politika

Sodni zaostanki človekovih pravic

K preobremenjenosti ESČP prispevala tudi preobremenjenost slovenskih sodišč

Največji problem slovenskega pravosodja, slovenskega ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu so sodni zaostanki. K zaostankom evropskega sodišča pa je veliko prispevala tudi Slovenija. Relativno gledano, po številu zadev pred sodiščem na prebivalca, celo največ med vsemi 47 članicami Sveta Evrope. Vendar Slovenija ni med državami, kjer se najhuje kršijo človekove pravice. Tožbe slovenskih državljanov, ki tožijo svojo državo pred evropskim sodiščem, se skoraj izključno nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, to pa seveda ni nič drugega kot posledica sodnih zaostankov.
Slovenija je po številu odprtih zadev pred evropskim sodiščem že četrto leto zapored med desetimi državami, ki najbolj obremenjujejo to sodišče. Konec lanskega leta je bila Slovenija po absolutnem številu zadev deseta s 3200 odprtimi zadevami, kar je bilo 2,7 odstotka odprtih zadev. Leto pred tem je bila celo sedma z enakim številom odprtih zadev, ki pa so sestavljale 3,3 odstotka zadev. Leto pred tem je bila osma z 2700 odprtimi zadevami (3 odstotki vseh zadev). Skupaj je bila Slovenija doslej obsojena v 215 zadevah, od teh je kar 209 obsodb zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Skupen znesek dosojenih odškodnin v teh obsodbah je 755.541,63 evra. Poleg tega je Slovenija 643.362,37 evra odškodnin izplačala še na podlagi sklenjenih prijateljskih poravnav zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku pred evropskim sodiščem ter kar 4.497.227,41 evra odškodnin na podlagi sodb nacionalnih sodišč ter sklenjenih zunajsodnih poravnav zaradi kršitve iste pravice. Skupaj je predvsem zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku izplačala že skoraj 6 milijonov evrov odškodnin. Število vloženih zadev, v katerih pritožniki tožijo Slovenijo zaradi kršenja te pravice, zadnja leta sicer dejansko ne narašča več, razlog pa je sprejetje zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se uporablja od 1. januarja 2007. Evropsko sodišče je menilo, da so pravna sredstva, ki jih daje ta zakon, učinkovita pravna sredstva v smislu določb evropske konvencije o človekovih pravicah. To pomeni, da morajo tožniki za odškodnino Slovenijo najprej tožiti doma, sicer evropsko sodišče njihove pritožbe sploh ne sprejme v obravnavo. Vendar gre v bistvu zgolj za fiktivno rešitev, Slovenija za kršitev te pravice oškodovancem še vedno plačuje odškodnine, le da prostovoljno in ne zaradi obsodb pred evropskim sodiščem za človekove pravice.
Slovenija bo tako sčasoma evropske sodnike razbremenila pritožb, ki izvirajo iz njenega ravnanja, a to za evropsko sodišče ne pomeni ničesar. Sodišče je iz leta v leto bolj priznano kot nepogrešljiv varuh človekovih pravic v 47 državah Sveta Evrope in zaradi tega vsako leto prejme več pritožb. Ob zadnjem štetju, torej konec lanskega leta, je bilo pred evropskim sodiščem za človekove pravice le malenkost manj kot 120.000 nerešenih zadev, ki čakajo na le 47 sodnikov. Tako kot je slovenska redna sodišča prav zaradi sodbe evropskega sodišča v zadevi Lukenda doletel program za zmanjševanje sodnih zaostankov, ustavnemu sodišču pa se obeta bistveno zmanjšanje pripada, se reforma z enakim ciljem obeta tudi evropskemu sodišču za človekove pravice.
Na slovenskem ustavnem sodišču je bil zadnje desetletje najglasnejši zagovornik spoštovanja vseh odločb evropskega sodišča, ne samo tistih, v katerih je Slovenija obsojena, profesor ustavnega prava dr. Ciril Ribičič. Na nevarnost množičnih obsodb Slovenije pred evropskim sodiščem je opozarjal, še preden je bila Slovenija zaradi sodnih zaostankov prvič obsojena v primeru Lukenda. Ribičič meni, da interlakenska konferenca, na kateri je bila pred dnevi sprejeta deklaracija o reformi evropskega sodišča, »upravičeno poudarja, da je temeljita razbremenitev mogoča samo, če bo ESČP resnično postalo subsidiarna instanca, ki intervenira izjemoma: redno morajo namreč za uresničitev konvencije skrbeti države in njihova sodišča sama«. To usmeritev so podprli tudi slovenski predstavniki na tej konferenci, po Ribičičevem mnenju upravičeno, »glede na to, da je bila Slovenija doslej med tistimi državami, ki so nadproporcionalno in v mnogočem po nepotrebnem obremenjevale evropsko sodišče«. Ribičič sicer meni, da bodo dolgoročno slej ko prej potrebni koreniti posegi za lažjo selekcijo pritožb, ki jih deklaracija ne predvideva. »Upajmo, da bodo sprejete usmeritve iz Interlakna zadoščale. Če ne bodo in mislim, da ne bodo, pa se bo treba lotiti tako korenitih sprememb, kot je na primer pripravljena ustavna sprememba glede položaja našega ustavnega sodišča,« končuje Ribičič, vendar poudarja, da se mora za vsako ceno ohraniti možnost vsakogar, da se neposredno pritoži na evropsko sodišče zaradi kršitve človekovih pravic, saj gre za možnost, »kakršne za zdaj v tej obliki ne poznajo na nobeni drugi celini«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.