11. 3. 2010 | Mladina 10 | Svet
Zgled za ekscese
Islandija je država, ki je poslovala s tujim denarjem, njeni prebivalci so najprej čez noč postali milijonarji, zdaj se utapljajo v dolgovih, se selijo v tujino in se vozijo s kolesi
Leta 2007 je bila Islandija, kjer so ljudje stoletja živeli od ribištva in kjer je še pred 50 leti del prebivalstva na podeželju živel v kočah, najbogatejša država na svetu. Leta 2007 je povprečna plača na Islandiji znašala 3500 evrov, to je 400 evrov več kot v Nemčiji. Prestižni avtomobili so bili statusni simbol - do leta 2008 je bila Islandija država z največ luksuznimi modeli porscheja -, hiše razkošne nepremičnine. Leta 2008 se je to čez noč spremenilo, Islandci so se znašli pred zaprtimi vrati bank, vlada jim je zamrznila denar na bančnih računih, plače so se v letu dni prepolovile na povprečno 1800 evrov na mesec. Njihovi dolgovi so se zaradi znižanja tečaja krone podvojili in milijonarji so postali dolžniki, ostali so brez služb, marsikdo, ki do krize nikoli ni pomislil, da bi kdaj zapustil državo, je odšel v tujino, v knjigi Čas po krizi (Nachkriesenzeit) pišeta direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros in avstrijska gospodarska novinarka Sonja Sagmeister.
Da je kazinokapitalizem, ki je Island-cem omogočal bajne zaslužke čez noč, na trhlih nogah in da se bo kaj hitro sesul, je pravočasno opozarjal profesor Gylfi Zoega. Seveda ga ni hotel nihče poslušati, celo zasmehovali so ga. Ko so se njegove napovedi uresničile, je bil v pogovoru s Sag-meistrovo najprej skrajno zadržan in diplomatski, češ da se boji za službo, v neformalnem pogovoru pa so besede kar letele iz njega. Govoril je o klanih, ki so si razdelili državo. Po njegovih besedah je ves svet sodeloval na finančni zabavi, a Islandci so to počeli ekstremno. S posojilom v švicarskih frankih, evrih, dolarjih ali japonskih jenih so si lahko na hitro postavili vilo z bazenom, za 5000 evrov hodili nakupovat v London najbolj znane in ugledne blagovne znamke, si privoščili razkošne počitnice v tujini. Krona je nenadoma izgubila 60 odstotkov vrednosti, kar 80 odstotkov ljudi bi bilo prisiljenih zapustiti domove in se naseliti na ulici, če jim država ne bi omogočila, da so ostali doma.
Marsikdo se kljub hudemu mrazu in vetru spet vozi s kolesom, le redki so avtomobili, v katerih se vozi le po en človek. V trgovskih središčih, kjer so Islandci pred krizo množično kupovali najnovejše televizorje in drugo zabavno elektroniko in naprave po 5000 in 12 tisoč evrov, je začelo primanjkovati zamrzovalnih skrinj. Ljudje so jih množično kupovali, ker so se bali, da bo v trgovinah zmanjkalo mesa, zato so si ga pri kmetih kupili na zalogo. Gneča se je preselila iz trgovin s čevlji znanih blagovnih znamk k popravljavcu čevljev. Tudi tisti, ki so obdržali službo, so se znašli v težavah. Povpraševanje po ribah se ni zmanjšalo, toda za ribe, ki so jih prodali v tujino, so zaradi blokade le s težavo dobili denar.
Na Islandijo je med letoma 2003 in 2007 priteklo toliko tujega denarja kot v nobeno drugo državo. Kako so sploh lahko mednarodno neznane islandske banke nenadoma dobile denar? Poslovale so po sistemu hedge skladov - s sposojenim denarjem. To so lahko počele, ker so jim bonitetne agencije, za katere se je izkazalo, da so pomagale napihovati finančni balon, dodelile najvišje bonitetne ocene. Dokaj hitro so Islandci lahko v Evropi naložili 40 milijard evrov, znesek, enkrat večji od celotnega bruto domačega proizvoda, torej vsega, kar so ustvarili v enem letu. Za svoje vrednostne papirje so takoj našli kupce, saj so jih ponudili z ugodno obrestno mero. S tem denarjem so potem enako kot hedge skladi kupovali druge banke, nepremičnine, podjetja.
Islandija ni Švica, ki ima stoletne izkušnje z izogibanjem finančnim krizam. V 90. letih prejšnjega stoletja in leta 2000 so Islandci izpeljali množično privatizacijo oziroma razprodajo državnih bank ljudem, ki so bili blizu vladi in niso imeli znanja o bančništvu. Leta 2006 je vlada ugotovila, da ima rast bank tudi meje. Takrat je krona prvič občutno izgubila vrednost, zato so hedge skladi začeli denar seliti iz islandskih bank, te pa so kar naenkrat imele težave pri nalaganju svojega denarja na trgu. Njihovi menedžerji so se takrat spomnili novega vira - majhnih varčevalcev po Evropi. Prek spleta so jim omogočili, da so v spletni banki Icesave odprli račune in nanje nalagali svoje prihranke. Vabili so jih seveda z ugodno 5-odstotno obrestno mero.
Ti varčevalci, ki jih je bilo največ iz Velike Britanije (300 tisoč) in Nizozemske (125 tisoč), so, potem ko se je sistem sesul, seveda ostali brez denarja. Njihovi prihranki so bili vredni 5 milijard evrov, to je 40 odstotkov islandskega BDP. Večina Islandcev je na referendumu pravkar glasovala proti temu poplačilu. To jih utegne stati soglasja Velike Britanije in Nizozemske za začetek pogajanj o vstopu v EU.
Islandija je zgled za ekscese, ki vodijo v krizo. Kot v akvariju je tam mogoče opazovati, kako razcvet prebivalce neke države najprej naredi navidezno bogate, potem pa morajo za življenje na preveliki nogi bridko plačati in jih čaka finančni zlom, ugotavljata Daniel Gros in Sonja
Sagmeister.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.