11. 3. 2010 | Mladina 10 | Svet
Neizvoljeni snovalci politike
Svet danes vodijo večnacionalne družbe, zlasti pa finančne ustanove, katerih delež v gospodarstvu se je od 70. let prejšnjega stoletja razrasel
Podporniki delavcev Prenove iz Kočevja, ki so celo leto delali brez plačila
© Borut Peterlin
Selitev moči na svetu, dejanska ali morebitna, je žgoča tema med politiki in opazovalci. Med vprašanji je tudi, ali bi Kitajska lahko izrinila Združene države Amerike kot prevladujočo mednarodno akterko (oziroma kdaj se bo to zgodilo), morda v navezi z Indijo.
Takšna selitev moči bi svetovni sistem preobrazila v nekaj, kar smo poznali pred evropskim podjarmljenjem. Gospodarska rast na Kitajskem in v Indiji je hitra, in ker sta zavrnili zahodno politiko sproščanja finančnih predpisov, sta recesijo prestali bolje kot večina. Kljub temu se porajajo pomisleki.
Običajno merilo družbenega zdravja je indeks človeškega razvoja OZN; zadnji podatki so za leto 2008. Indija je na 134. mestu, malce boljša od Kambodže in nekoliko slabša od Laosa in Tadžikistana; na približno tem mestu je že več let. Kitajska je na 92. mestu, ki si ga deli z Belizejem. Je rahlo nad Jordanijo, zaostaja pa za Dominikansko republiko in Iranom.
Za Indijo in Kitajsko je značilna tudi velika neenakost, tako da več kot milijarda njunih prebivalcev na lestvici daleč zaostaja.
Drugi razlog za zaskrbljenost je dolg ZDA; bojijo se, da jih ima Kitajska zaradi tega v precepu. Če odštejemo bežno prekinitev, je Kitajska že dolgo časa največja mednarodna lastnica ameriških vladnih dolžniških papirjev. A upnikova moč je precenjena.
Pri eni razsežnosti, to je vojaški moči, pa ZDA ni enakega. Predsednik Obama postavlja nov rekord pri vojaškem proračunu. Skoraj polovico ameriškega primanjkljaja lahko pripišemo prav vojaški porabi, ki je v političnem sistemu nedotakljiva.
Glede drugih sektorjev ameriškega gospodarstva pa Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz in drugi ekonomisti opozarjajo, da bi morali biti pozorni na fetišizem primanjkljaja. Primanjkljaj spodbudi gospodarsko okrevanje in mogoče ga je zmanjšati z večjo gospodarsko rastjo, kot se je zgodilo po drugi svetovni vojni, ko je bil primanjkljaj mnogo večji.
Dolg naj bi se povečeval, in sicer večinoma zaradi brezupno neučinkovitega pozasebljenega zdravstvenega sistema - ki je prav tako skorajda nedotakljiv, saj je poslovni svet zmožen povoziti ljudsko voljo.
Kakorkoli že, okvir teh razprav zavaja. Globalni sistem ne pomeni le vzajemnega delovanja med državami, ki imajo vsaka svoje »državne interese«, kot se izkristalizirajo iz porazdelitve notranjega vpliva. To je že dolgo znano.
Adam Smith ugotavlja, da so »glavni arhitekti« politike v Angliji »trgovci in proizvajalci«, ki so zagotovili, da je bilo poskrbljeno za njihove interese ne glede na hude posledice za druge, vključno za Angleže.
Smithova maksima še vedno drži, le da so danes »glavni arhitekti« večnacionalne družbe, zlasti pa finančne ustanove, katerih delež v gospodarstvu se je od 70. let prejšnjega stoletja razrasel.
V ZDA smo bili pravkar priča dramatičnemu prikazu moči finančnih ustanov. Na zadnjih predsedniških volitvah so prispevale ključni del sredstev za Obamo. Seveda so pričakovale povračilo - in ga tudi dobile v obliki programa pomoči TARP ter mnogo drugega. Vzemimo za primer ustanovo Goldman Sachs, ki je med najbolj znanimi imeni tako v gospodarstvu kot politiki. Družba je bajno služila s prodajo vrednostnih papirjev, zavarovanih s hipoteko, in zapletenih finančnih instrumentov. Ker se je zavedala krhkosti svežnjev, s katerimi je krošnjarila, je stavila na njihov zlom. Ko se je sesul finančni sistem, je potonil tudi zavarovalni velikan American International Group, pri katerem je Goldman Sachs zavaroval svoje finančno premoženje.
Goldmanovi snovalci politike niso dosegli le rešitve za svojo družbo, temveč so pripomogli, da so davkoplačevalci pred bankrotom rešili tudi zavarovalnico AIG in s tem posredno Goldmana.
Zdaj ima Goldman rekorden dobiček in izplačuje mastne bonuse. Tako kot nekaj drugih znanih bank je večji in močnejši kot kadarkoli. Javnost je besna. Ljudje so priča, da si prav tiste banke, ki so bile najbolj odgovorne za krizo, polnijo žepe, medtem ko njih, katerih denar jih je rešil, pesti skoraj desetodstotna brezposelnost.
Jeza ljudi je končno le pripomogla k drugačnemu tonu v administraciji, ki se je odzvala z obtožbami o pohlepnih bančnikih in nekaterimi političnimi predlogi, ki finančni panogi niso po godu (Volckerjevo pravilo in podobni ukrepi).
Glavni snovalci niso izgubljali časa, in ker naj bi bil Obama njihov človek v Washingtonu, hitro posredovali navodila: če se Obama ne bo spet uskladil z njimi, bodo svoj denar namenili politični opoziciji.
Le nekaj dni je minilo, pa je Obama obvestil medije, da so bančniki v redu »fantje«, zlasti predsednika največjih akterk, JP Morgan Chase in Goldman Sachs: »Tako kot večina Američanov drugim ne zavidam uspeha in bogastva. To je del svobodnega trga,« - kot je pač svobodni trg definiran v doktrini državnega kapitalizma.
Preobrat je zgovoren prikaz delovanja Smithove maksime v praksi.
Snovalci politike so dejavni tudi pri dejanski selitvi moči od globalne delovne sile na transdržavni kapital.
Ekonomist in strokovnjak za Kitajsko Martin Hart-Landsberg se je poglobil v to dinamiko. Kitajska je postala tovarniški obrat azijskega proizvodnega sistema. Japonska, Tajvan in druge gospodarsko razvite države na tem območju izvažajo visokotehnološke dele na Kitajsko, kjer sestavljajo izdelke in jih izvažajo.
Čedalje večji ameriški primanjkljaj v trgovini s Kitajsko zbuja skrb, manj na očeh pa je, da je ameriški primanjkljaj z Japonsko in preostalimi azijskimi državami strmo upadel zaradi nastajanja novega območnega proizvodnega sistema. Ameriški proizvajalci gredo po isti poti in pošiljajo sestavne dele na Kitajsko, kjer sestavijo izdelke in jih izvažajo, večinoma nazaj v ZDA. Finančne ustanove, maloprodajni velikani in lastniki ter šefi proizvodnih podjetij oziroma sektorjev, ki so tesno povezani s to verigo moči, si ob takšnem razvoju dogodkov lahko manejo roke.
In vse jim je jasno. Leta 2007 je Ralph Gomory, vodja ustanove Alfred P. Sloan Foundation, v kongresu pričal: »V novem obdobju globalizacije se interesi družb in držav razhajajo. V nasprotju s preteklostjo za ameriško ljudstvo ni več nujno dobro tisto, kar je dobro za ameriške mednarodne družbe.«
Pomislite na IBM. Konec leta 2008 je več kot 70 odstotkov od njegovih 400.000 uslužbencev delalo v tujini, poroča Business Week. Lani je družba delovno silo na domačih tleh zmanjšala za nadaljnjih osem odstotkov.
Za delovno silo bodo posledice v skladu s Smithovo maksimo morda žalostne, kljub temu pa bodo z njimi zadovoljni glavni snovalci politike. Zadnje raziskave kažejo, da se bo približno četrtina ameriških delovnih mest v prihodnjih dveh desetletjih lahko preselila v cenejše države, delovna mesta, ki bodo ostala, pa bodo manj zanesljiva in slabše plačana zaradi vse večje konkurence med premeščenimi delavci. Ta vzorec bo sledil 30 letom stagnacije ali celo slabšanja razmer za večino, ko se je bogastvo zlivalo v peščico žepov. Tako je prišlo do verjetno največje neenakosti v ameriški zgodovini.
Medtem ko Kitajska postaja svetovni tovarniški obrat in velika izvoznica, njeni delavci trpijo tako kot preostala delovna sila po svetu, kar je v sistemu, v katerem se bogastvo in moč kopičita, namesto da bi se delila, tudi pričakovati. Delovni ljudje po vsem svetu so tako drug drugemu tekmeci.
Če pogledamo ves svet, je delež delavcev pri državnem prihodku v mnogih državah upadel - na Kitajskem občutno, zato je v tej izrazito neenakopravni družbi čutiti vse večji nemir.
Tako smo priča drugi pomembni selitvi globalne moči: od prebivalstva h glavnim snovalcem globalnega sistema, k čemur pripomore tudi spodkopavanje delujoče demokracije v najvplivnejših državah.
Prihodnost bo odvisna od tega, koliko je pripravljena potrpeti velika večina in ali bomo našli tvoren odziv na težave v jedru sistema državnega kapitalizma, ki temelji na prevladi in nadzoru. Če ga ne bomo našli, bi posledice lahko bile hude, kar nam nazorno dokazuje tudi zgodovina.
© (2010), Noam Chomsky, New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.