18. 3. 2010 | Mladina 11 | Politika
Kriza med ZDA in Izraelom?
In ali Izrael potiska Palestince v tretjo intifado?
Bodo bonbone, ki so jih izraelski vojaki dobili ob umiku iz Gaze, nadomestile bombe?
© Arhiv Mladine
Mednarodna skupnost je z velikim zanimanjem in pozornostjo spremljala spor med Izraelom in ZDA, ki so ga svetovni mediji, do torka podpihujoče označevali za »največjo krizo med državama v zadnjih petintridesetih letih«. Potem jih je ameriška državna sekretarka Hillary Clinton v sredo polila z mrzlo vodo, rekoč da ne gre za nikakršno krizo in da »naše vezi ostajajo trdne in neomajne«. Vendar pa je bilo tudi v njenih besedah mogoče zaznati nekaj sprenevedanja. Trditev, da se »ZDA ne morejo vedno in o vseh stvareh strinjati s svojimi tujimi zavezniki«, je bila enostavno prelahkotna, da bi jo lahko sploh resno jemali v kontekstu nastale situacije. Saj ne gre za neko dolgočasno trgovinsko vprašanje, šlo je za oživitev mirovnega procesa med Izraelci in Palestinci, da bi se vzpostavila politična in varnostna stabilnost na Bližnjem vzhodu. In gre za to, da je Izrael kot že tolikokrat poprej proces sabotiral, nazadnje, še preden se je ta sploh lahko začel.
Tokrat je Izrael v svojem odnosu do ZDA resnično pretiraval. Tamkajšnja vlada je zaradi obiska ameriškega podpredsednika Joeja Bidna, ki je tja pripotoval v vlogi buditelja miru, napovedala gradnjo 1600 novih domov za judovske priseljence v vzhodnem Jeruzalemu. Utopična misija vsekakor, toda zdi se, da že dolgo ne tako nemogoča kot prav zdaj. Sam razlog za zastoj mirovnih pogajanj je bila izraelska dozdajšnja kraja palestinskega ozemlja in potrebno je bilo ogromno prepričevanja iz Bele hiše, da so Palestinci vseeno privolili v oživitev procesa. In potem bum ... spet. Palestinci so takoj dvignili roke od pogajanj in Biden nenadoma ni več vedel, kaj naj tam sploh počne. Izustil je par kritik na račun svojih sionističnih gostiteljev in se brez velikega medijskega pompa pobral domov. Ta je sledil šele, ko je Netanjahuja okrcala še Clintonova in pa ko je ameriški odposlanec za Bližnji vzhod George Mitchell prestavil obisk Izraela s torka na domnevno konec tega tedna. Slednjo potezo lahko razumemo kot ameriško povračilo za osramotitev Bidna, torej kot nekakšen revanš v okvirih diplomacije.
Težko je napovedati, kako se bodo stvari odvile, a za zdaj se zdi, da si obe državi prizadevata, da tako imenovani spor ne bi dosegel tiste točke, ko bi kakršnokoli preveč očitno popuščanje politično škodovalo eni ali drugi strani. Tako gre tudi razumeti navedene izjave državne sekretarke Clintonove. Kar zadeva Izrael, se je Netanjahu opravičil za napoved novih gradenj, češ da je do nje prišlo ob »neprimernem času«. In tu se začne resnična nočna mora. Neprimeren čas? Kdaj pa je primeren čas za nezakonito okupacijo in krajo tujega ozemlja? Netanjahujevo opravičilo razkriva bistvo te morbidne, lahko bi rekli zločinske sionistične politike, ki vlada Izraelu. In medtem ko se tamkajšnji mediji ukvarjajo z vprašanji, ali je ameriški odziv pretiran ter ali bo Netanjahu zdržal, se zdi, da ima slednji že pripravljen širši načrt 'reševanja' palestinskega vprašanja.
Gradnja stanovanj za judovske skrajneže, da lahko s svojim bivanjem na okupiranem ozemlju udejanjajo božjo voljo, je eno, toda v zadnjem času je Izrael še dodatno pritisnil na arabsko prebivalstvo v Jeruzalemu. Palestincem, mlajšim od 50 let, vojska in policija onemogočata, da bi se sploh lahko približali mošeji Al Aksa, tretjemu najbolj svetemu muslimanskemu kraju. Poleg tega v neposredni bližini Al Akse potekajo restavracijska dela okrog neke sinagoge, za katera Palestinci trdijo, da neposredno ogrožajo njihovo mošejo. Hamas je v torek v Gazi razglasil »dan jeze« in pozivi k tretji palestinski vstaji, intifadi, so vse glasnejši tudi na Zahodnem bregu. Tam je izraelska vojska tujim in izraelskim aktivistom prepovedala vstop v dve palestinski vasi, Bilin in Nilin, kjer so doslej potekali mirni protesti proti apartheidskemu zidu. Ker so protesti postali preveč odmevni na tujem, je vojska območje enostavno razglasila za »zaprto vojaško območje«. In tako dalje brez konca.
Intifada bi Netanjahuju koristila. Izrael bi prikazal kot žrtev arabske agresije, lažje izsiljeval svoje zaveznike, da bi sprejeli izraelsko politiko, in učinkoviteje preganjal Palestince z njihovega ozemlja. Prav ta scenarij je uporabil eden od njegovih predhodnikov, Ariel Šaron.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.