18. 3. 2010 | Mladina 11 | Politika
Pozabljena dejstva
Upanje, da si bomo Slovenci po letih načrtno distančne, nedosledne in tudi hipokritske politike do držav, ki so izšle iz nekdanje Jugoslavije, na hitro pridobili zaupanje, je preoptimistično
Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Borut Peterlin
Politiki so, kar zadeva državne meje (še raje uporabljajo izraz »nacionalne«), zelo natančni. Brez pomisleka so že za nekaj metrov ozemlja pripravljeni zastrupiti sosedske odnose za desetletja, da še radikalnejših scenarijev niti ne omenjam. V hierarhiji političnih izrazov je fraza »ne damo jim niti pednja svoje zemlje« zelo blizu vrha. Ko pridemo do regij, pa so definicije močno ohlapne in se prilagajajo vsakokratnemu političnemu scenariju. Pa niti ne zgolj pri regijah: za Neevropejce je izredno nenavadno, da Evropska unija - ki navzven kljub vsem ohlapnostim vendarle deluje kot (nad)državna tvorba s svojim gospodarstvom, denarjem, takimi in drugačnimi misijami, stališči, v bližnji prihodnosti tudi z veleposlaniško mrežo - niti ne ve, kje in kdaj bo postavila svoje meje. Torej ne ve niti tistega, kar je nekoč vedel ali si zastavil za cilj še tako slab vladar ali še tako slaba vlada. Se bo z Ukrajino širila na vzhod ali bo s Turčijo segla v Malo Azijo vse tja do iranske meje? Bo zapolnila »mehki trebuh« med Slovenijo in Grčijo ali samo premaknila mejo do Srbije? Tu se prepletata dva stara koncepta t. i. Mitteleurope (v anglosaškem in frankofonskem svetu poznajo le skupen izraz Central Europe, L'Europe Centrale) in Balkana. Včasih je bilo v ožjem smislu mišljeno ozemlje, ki ga je obsegala nekdanja Avstro-Ogrska in je ozemeljsko segalo na vzhod v Ukrajino, z Vojvodino in Bosno in Hercegovino pa na Balkan. V širšem smislu je bila ambicija po združevanju veliko večja, to kaže knjiga Friedricha Naumanna Mitteleuropa iz leta 1915, ki je bila izraz velikonemških načrtov pred prvo svetovno vojno in med njo. Nemčija naj bi geopolitično obvladovala Vzhodno in Srednjo Evropo ter Balkan in prek tega ozemlja vzpostavila povezavo z Bližnjim vzhodom (izraženo v geslu Drang nach Osten). To naj bi se uresničilo z oblikovanjem velike konfederacije, katere temelj bi bila povezava Nemčije in Avstro-Ogrske, segala pa bi od Francije in Italije na eni do Rusije na drugi strani ter od vključno skandinavskih držav (razen Finske) na severu do Grčije na jugu. Naumannov koncept je torej zajemal tudi Romunijo in balkanske države (Srbijo, Bolgarijo, Grčijo in Albanijo), vanj pa je bil vključen še velik del ozemlja Francije, toliko, kot ga je pač Nemčija nameravala z vojno osvojiti.
Taka konfederacija je bila za Nemčijo prevelik zalogaj. Ni je uresničila niti v prvi niti - v nacistični različici »Nove Evrope« - v drugi svetovni vojni. Lahko pa sta jo po drugi svetovni vojni postopoma skupaj ustvarili Nemčija in Francija v obliki današnje EU. Tudi zato, ker sta bili zmožni kompromisov, recimo glede nekdanje Jugoslavije in priznanja nekdanjih republik, kjer je socialistična Mitterrandova Francija v pričakovanju sklenitve maastrichtskega sporazuma in v zameno za bolj socialno ureditev EU popustila Kohlovi konservativni Nemčiji. In seveda z delitvijo interesnih sfer, saj je Francija v EU pripeljala Romunijo, Nemčija pa Bolgarijo (obe sicer z običajno zapleteno zakulisno igro z drugimi državami), čeprav nobena od njiju niti približno ni izpolnjevala meril, kakršna je morala Slovenija in jih bo morala Hrvaška ali druge kandidatke. Sta pač obe, Nemčija in Francija, potrebovali poceni delovno silo, trg in v času zmagovitega liberalizma ter napihnjenih investicij tudi prostor za naložbe, ki ga je mogoče nadzorovati.
Ker ima EU nedorečene meje, ima toliko večje težave tudi z ozemeljskimi opredelitvami. Pojem Jugovzhodna Evropa je npr. v geografskem in političnem smislu nedefiniran in v različnih kombinacijah zajema različna ozemlja. Nekatere države s tega območja so že del EU, druge še ne, in nihče ne upa jasno povedati, ali kdaj bodo. Za opredeljevanje skupnega srednjeevropskega in balkanskega prostora pojem Jugovzhodna Evropa najpogosteje uporabljajo Nemci in Avstrijci, ki za to ozemlje že desetletja kažejo veliko politično, geostrateško in v skladu s tem tudi raziskovalno zanimanje. Po vojni na Balkanu v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja se je izraz uveljavil tudi v mednarodni diplomaciji, vendar prav tako z različnimi predstavami, kaj naj bi Jugovzhodna Evropa (v političnem smislu) zajemala. V tej zadregi so si evropski birokrati izmislili nov pojem, »Zahodni Balkan«, ki pomeni ozemlje nekdanje Jugoslavije minus Slovenija plus Albanija. Po vključitvi Hrvaške v EU se bo definicija »Zahodnega Balkana« seveda še skrčila.
Kje je v tem dolgotrajnem, zapletenem in zelo trdoživem geostrateškem dogajanju, ki ga Slovenija v vseh dvajsetih letih samostojnosti, kot je videti, ni bila zmožna niti zaznati, kaj šele izkoristiti, sedanja Pahorjeva »pobuda SHS«? Je del širšega evropskega premisleka, samoiniciativna, malce »donkihotovska« akcija v Drnovškovem slogu, še ena piarovska poteza premiera brez vsebine ali ugotovitev, da se mora Slovenija, potem ko ji je ponovno odprtje trgov nekdanje Jugoslavije od druge polovice devetdesetih let omogočilo gospodarski vzpon, sedaj tja vrniti tudi politično?
V Sloveniji je bilo vprašanje uvrstitve v »evropski« ali »balkanski« prostor eno najaktualnejših vprašanj po osamosvojitvi. Zadevalo je notranjepolitične razmere, to je preureditev družbe oziroma »novo družbeno zgradbo«, kot je to leta 1993 v Novi reviji definiral dr. France Bučar. Seveda pa je vsaj toliko šlo tudi za položaj Slovenije v nastajajoči novi Evropi. Šlo je za vprašanje, ali je Slovenija »sposobna legitimno zapustiti Periferijo, se vezati na države Srednje Evrope in se ubraniti balkanizma«. To naj bi bil tudi temelj dolgoročne polarizacije v slovenskem političnem prostoru: »V bližnji prihodnosti se bodo slovenske stranke delile glede na mejo med 'Severom' in 'Jugom', med razvitimi in nerazvitimi, med evropejstvom in balkanstvom« (Dimitrij Rupel, Nedokončano osamosvajanje Slovenije ali meditacija o razočaranju; Slovenci in prihodnost, Nova revija, Ljubljana 1993). Načeloma za tedanji čas sicer lahko rečemo, da so bila taka mnenja hkrati izraz prepričanja, da se Slovenija še ni povsem otresla jugoslovanske dediščine in nestabilnega zunanjepolitičnega položaja, saj je bil vstop v EU še negotov in zelo odmaknjen, in posledica tega, da je zaradi zemljepisnega položaja mejila (in še danes meji) na konfliktno in nemirno območje. A kot beremo te dni, se Rupel kljub dolgoletni ministrski karieri in bistveno spremenjenemu položaju Slovenije svojih novorevijaških predsodkov v resnici ni nikoli znebil.
Podobni odzivi so bili že tedaj izraz majhnosti slovenskih politikov in so pri večjih državah zbujali ironijo. Pravi šok za tedanje slovenske politike je bil, ko je v začetku leta 1994 posebna odposlanka ameriškega predsednika Billa Clintona Madeleine Korbel Albright, ki je v Evropo prišla razlagat pobudo o Partnerstvu za mir, Slovenijo uvrstila med »balkanske demokracije«, in to poleg Romunije, Bolgarije in celo Albanije! Veleposlanica ZDA v Združenih narodih (kasnejša zunanja ministrica ZDA in prepričana zagovornica teze, da je bilo mednarodno priznanje Slovenije in Hrvaške leta 1992 »prezgodnje«) se je nato sicer popravljala, da pridevnik »balkanski« ni bil mišljen v kulturnem, zgodovinskem in duhovnem pomenu, pač pa v zemljepisnem. Po njenem mnenju pa naj o tem, ali Slovenija sodi na Balkan ali ne, pač razpravljajo geografi. Sicer pa Slovenci niso bili in niso edini, ki se otepajo uvrstitve na Balkan. Že leta 1915 je vojni poročevalec John Reed zapisal, da je najlažje razjeziti Romuna (ki je seveda Latinec in ne »podivjan« Grk ali Slovan), če mu rečete, da je Romunija balkanska država.
Ali ima »današnji SHS« kot poteza zunanje politike kakšne zgodovinske korenine, strahovi pred vračanjem v preteklost pa kakšno vsaj malo realno podlago? Slovenci so se jugoslovanstvu v političnem smislu dokončno odrekli v drugi polovici osemdesetih let. Tedanje generacije povečini sploh nikoli niso bile v glavnem mestu svoje države, še zvezne skupščine niso prepoznavale na slikah. Maturantski in drugi izleti so bili usmerjeni na zahod, socialistični jugoslovanski patriotizem je skupaj z rituali poniknil, edino krhko vezivo sta bila do razpada jugorock in šport. V državnem smislu je jugoslovanstvo odplaknil plebiscit decembra 1990 oziroma njegova uresničitev šest mesecev kasneje.
Med kultno karikaturo Hinka Smrekarja iz leta 1921, na kateri slovensko dekle v narodni noši vzhičeno pozdravlja strumnega srbskega vojaka kot osvoboditelja, in prav tako kultno karikaturo Franca Jurija iz plebiscitnega decembra 1990, na kateri mu, vsemu pijanemu in zanemarjenemu, na zahtevo »Ajmo kući!« odgovarja »Ne bodi smešen!«, je minilo slabih sedemdeset let. Slovenci niso več čutili potrebe po
jugoslovanski zaščiti. Nasprotno, strah pred Srbi je naraščal, strah pred starimi sovražniki Nemci in Italijani pa je izginil. To so pač dejstva, ki jih je v zgodovini treba vzeti racionalno, čeprav so pogosto iracionalna. Države nastajajo in izginjajo. Vendar se je po osamosvojitvi pokazalo, in se zelo nazorno kaže še danes, da naša politična kultura ni posledica življenja v bivši balkanski državi, kot nas vsak dan skušajo prepričati, ampak izhaja iz nas samih, naših tradicionalnih, podeželsko-katoliških navad in zlasti iz našega značaja.
Sveže rojena Slovenija je leta 1991 za sabo zaloputnila vrata, njen komentar odtlej je bil zgolj: »Oh, ta Balkan!« Z nekdanjo Jugoslavijo ni hotela imeti nič več, ne v državnem in ne v političnem smislu. Tudi to je treba vzeti kot zgodovinsko realnost. Sporno pa je bilo, in je še vedno, da je zaloputnila vrata tudi v moralnem smislu. Ves čas smo vztrajali pri zgodovinskem stališču, da smo Jugoslavijo, prvo in drugo, soustvarili, da nas ni nihče »priključil«. Ko smo iz nje izšli, pa ni bilo niti stavka o tem, da smo soodgovorni za njen razpad. Seveda sami ne mislimo tako, tudi slovensko zgodovinopisje (z mano vred) je šlo v smeri dokazovanja, da druge rešitve pač ni bilo, da smo želeli miren razhod ipd. Vendar ta samopodoba v medsebojnih odnosih šteje malo in pri drugih jugoslovanskih narodih (večinoma tudi na Zahodu) ni sprejeta kot splošna resnica.
Ne vem, kako si na podlagi diplomatskih informacij in različnih obiskov slovenska politika predstavlja svojo vlogo v republikah nekdanje Jugoslavije. Če jo gradi na laskanju politikov iz regije, je napačna. Sam že leta sodelujem z nevladnimi organizacijami, ki želijo k pomiritvi na ozemlju nekdanje Jugoslavije prispevati z nevsiljivo pomočjo pri pouku zgodovine. Informacije, ki jih dobivam od učiteljev od Kosova in Makedonije prek Srbije in Hrvaške do Bosne, ne kažejo na kakšen velik slovenski diplomatski presežek. Mirno lahko rečem, da je Slovenija zamudila ali naredila narobe zelo veliko. Upanje, da si bomo po letih načrtno distančne, nedosledne in tudi hipokritske politike do držav, ki so izšle iz nekdanje Jugoslavije, na hitro pridobili zaupanje, je preoptimistično. Hvalevredno je, da t. i. »Zahodni Balkan« po letih zanemarjanja zaradi »ruplovskih« in podobnih predsodkov postaja prednostna naloga slovenske zunanje politike. A na čem lahko sedanja slovenska zunanja politika gradi svojo kredibilnost? Na interpretaciji razpada Jugoslavije in svoji vlogi v tistem času je, kot sem že omenil, ne more. Na Kosovu je spomin na Cankarjev dom še pri starejših generacijah komajda živ, slovenska »zgodovinska vloga« v procesu razpadanja bivše skupne države pa je za preostanek nekdanje Jugoslavije najmanj ambivalentna. Še najlažje bi jo povzeli z opazko: vi ste odšli, nas pa pustili v tem kotlu. Bili ste pametnejši, a tudi sebični. Na zaupanju? Izneverila se je t. i. malim ljudem, ko jim v najhujših ekonomskih stiskah ni izplačala njihovega denarja. Danes je to še posebej absurdno, ko gledajo, kaj vse zahodne države počnejo, da bi zaščitile svoje špekulativne varčevalce v drugih državah. Na gospodarski moči? Res so ponekod naložbe razmeroma visoke, a daleč za, recimo, avstrijskimi in daleč od tega, da bi bile vzvod tudi za diplomatsko moč. Na spoštovanju? Delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik so v Sloveniji novodobni sužnji in ta percepcija postaja v njihovem domačem okolju močna. Pričakovanje, da bomo zaradi skupne zgodovine ali bližine kar avtomatično »vzeti gor«, je torej precej zgrešeno. Res so poteze posameznih evropskih poslancev, npr. Jelka Kacina ali Tanje Fajon, v zvezi z vizumsko politiko sprejete zelo pozitivno in to, skupaj z gospodarskim sodelovanjem, pomočjo pri izobraževanju in na drugih področjih, povečuje ugled Slovenije. A je veliko premalo za diplomatsko vlogo večjih razsežnosti. Vendar to ni zgolj krivda Slovenije, pač pa tudi EU. Ta doslej ni upala ali zmogla določiti ključnih parametrov politike do Balkana. Ni prisilila Grčije k temu, da bi nehala blokirati Makedonijo, in, tako kaže, niti sedanje krize ne bo izkoristila za pritisk nanjo. V čem je Bolgarija boljša od Makedonije, pa je ena v EU in druga še daleč od začetka pogajanj? Nikoli ni jasno povedala, kako bo potekal proces pristopanja balkanskih držav, ostalo je pri obljubljanju »perspektive« in floskulah o tem, da bodo države vstopale, ko bodo pripravljene, čeprav to ni veljalo ne za Grčijo, ne za Romunijo, ne za Bolgarijo in, vsaj kar zadeva politični vidik, tudi ne za Ciper. Ni povedala Srbiji, da brez priznanja Kosova ni vstopa vanjo, in ni povedala Kosovu, da ga ne bo vzdrževala v neskončnost, kot to počne sedaj. Tudi sicer ni jasno, kako si predstavlja razmerje med razvitimi in nerazvitimi, do kod je oziroma bo z novimi širitvami še vzdržno, da ne bo šla po jugoslovanski poti. Ni povedala, kako gleda na morebitno združitev Kosova in Albanije, do katere imata vsaj načeloma pravico, tako kot jo je imela Nemčija. Bo Hrvaška sprejeta, Srbija pa zatem čakala še vrsto let? Potem bomo spet pri tem, da bodo srbski in hrvaški politiki, kar zadeva državne meje, zelo natančni in »ne bodo dali niti pednja zemlje«, EU pa bo govorila, da je to bilateralno vprašanje in naj ga državi rešita sami. Si lahko predstavljamo, kdaj ga bosta, če ga še Slovenija in Hrvaška ne moreta niti po dvajsetih letih? In kakšne frustracije bo to sprožilo v Srbiji, ki jo bo Hrvaška blokirala?
Kako naj Slovenija v takih razmerah vodi uspešno diplomatsko akcijo v odnosu do Balkana? »Politika SHS« izhaja iz avstro-ogrskih časov. Nastala je, potem ko je leta 1908 Avstro-Ogrska tudi uradno priključila leta 1878 anektirano Bosno in Hercegovino (iz tistih časov izhaja danes spet aktualno geslo »pa mirna Bosna«, v okupaciji pa so seveda sodelovali tudi slovenski vojaki). Priključitev je sprožila t. i. aneksijsko krizo, ta je povzročila nepremostljivo nasprotje med Avstro-Ogrsko na eni ter Rusijo in Srbijo na drugi strani in nazadnje pripeljala do prve svetovne vojne. Zgodovinska izkušnja kaže, da rešitve za Balkan ne bo zmogla najti EU sama, brez partnerstva z Rusijo (tudi aneksijska kriza je bila »rešena« tako, da je Rusija pod nemškim pritiskom odtegnila podporo Srbiji). Aneksijska kriza je ostala globoko v zavesti Srbov, iz tega so izšle tudi zadnje balkanske vojne, v katerih je izginila Jugoslavija. Tedaj se je začel proces razkrajanja velikih imperijev in nastajanja majhnih, nestabilnih in med seboj sprtih držav. Ta proces nacionalnega prekrajanja in nastajanja etnično čistih nacionalnih držav na Balkanu ni končan, EU in OZN ga v obeh državah, v Bosni in na Kosovu, s svojo vojaško in politično navzočnostjo le zadržujeta. Čeprav gre za samostojni državi, sta v resnici protektorata. Bosna z daytonskim sporazumom in njegovim otrokom, Republiko srbsko kot državo znotraj države, ima brez rešitve tega vprašanja zelo malo možnosti za evropsko prihodnost.
Z Bosno in Hercegovino v monarhiji se je okrepilo število južnoslovanskih prebivalcev in nastala je ideja o trializmu: delitvi Avstro-Ogrske na nemški, madžarski in južnoslovanski del. Ideja nikoli ni bila uresničena, po razpadu monarhije je za mesec dni nastala Država SHS s sedežem v Zagrebu, nato je sledila centralistična združitev v Kraljevino SHS. Je mogoče, da bo nekoč, če se bo optimistični scenarij o širitvi EU uresničil, »SHS« postal pomemben regionalni dejavnik? Ali imel vsaj pomembnejšo vlogo v procesu integracije Zahodnega Balkana, kot sedaj želi nakazati slovenska diplomacija? Najprej: poleg Srbov in Hrvatov so tu še drugi narodi, tudi neslovanski, Balkan pa je vezna posoda. Ko se kaj zgodi na Kosovu, se to odrazi v Bosni in Hercegovini. Tam so zadeve mrakobne. »Opet miriše na rat,« so najpogostejše besede, ki sem jih prejšnji konec tedna slišal v Sarajevu, najsi bo od taksistov ali od vidnih intelektualcev in novinarjev. Tudi visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Valentin Inzko, ki ta trenutek gotovo najbolje pozna tamkajšnje razmere, ni ravno optimist. Če Slovenijo EU sedaj uporablja za to, da bi prek zapletenih razmerij »Bosna ostala mirna«, ali če se sama postavlja v tako vlogo, je to pohvalno. Prav tako, če želi stvari na Balkanu na splošno premakniti naprej. Južni Slovani v Avstro-Ogrski niso dosegli trializma in niso postali enakopraven element. Vzhodnoevropski Slovani, Čehi, Poljaki, so bili močnejši od njih. Verjetno se tudi v današnjem času to ne bo bistveno spremenilo. Zgodovinska izkušnja kaže še nekaj. Slovenski vodilni politiki v obeh Jugoslavijah so v »trikotniku SHS« skušali igrati jeziček na tehtnici med Srbi in Hrvati. Tudi, ali še najbolj, dr. Anton Korošec. Ko so se Hrvati in Srbi dogovorili med seboj, npr. leta 1939 s sporazumom Cvetković- Maček, je Korošec postal nepotreben in osamljen, ideja o slovenski avtonomiji, ki je bila v tej politiki cilj, pa je ostala v predalu. Najbrž se bo tudi v »politiki SHS« kmalu pokazalo, da je v igri vprašanje regionalnega voditeljstva. Tedaj bomo videli, ali lahko Slovenija iz EU in (predvidevamo) z zaledjem v njenih velikih državah, navzven ureja vprašanja na Balkanu. Ambicije so brez dvoma velike. A treba je opozoriti, da se, zgodovinsko gledano, urejanje od zunaj, ne glede na to, ali je šlo za kolonialne interese (kar je bilo prevladujoče) ali za dobre namene (kar lahko občasno zaznamo po letu 1990), ni obneslo. Enkrat samkrat v sodobni zgodovini, leta 1943 v Jajcu oziroma po drugi svetovni vojni, se je narodom nekdanje Jugoslavije nekako uspelo dogovoriti med sabo samim. O bivši državi lahko rečemo ali zapišemo karkoli, a je dejstvo, da je regija na podlagi tega dogovora preživela petinštirideset mirnih let, več kot kadarkoli v sodobni zgodovini.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.