Darja Kocbek

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Svet

Populisti v težavah

Populisti Silvio Berlusconi, Nicolas Sarkozy in Guido Westerwelle izgubljajo podporo volivcev. V skladu z ugotovitvijo, da je zgodovina populizma v glavnem zgodovina poraza?

Evropski populistični politiki so vse bolj v težavah. Proti politiki predsednika italijanske vlade Silvia Berlusconija je v Rimu demonstriralo več deset tisoč ljudi. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je s svojo stranko UMP izgubil regionalne volitve. V Nemčiji podporo naglo izgublja liberalna stranka FDP na čelu s svojim predsednikom in zunanjim ministrom Guidom Westerwellejem, ki je na lanskih volitvah nabirala točke predvsem s populističnimi obljubami o znižanju davkov. Vsem trem je skupno, da so ljudem dajali velike obljube, ki jih zdaj ne morejo uresničiti.
Italija je najbolj zadolžena država v Evropi, njen javni dolg znaša 115 odstotkov bruto domačega proizvoda. Agencija Reuters je pred kratkim objavila, da je država derivatna časovna bomba, številna mesta pa so v 24-milijardnem minskem polju, ker so lokalne vlade leta podpisovale zapletene pogodbe, tudi v angleščini, in se tako prek ameriških finančnih produktov oziroma derivatov enako kot Grčija na veliko zadolževale, namesto da bi zniževale stroške. Stopnja brezposelnosti je januarja narasla na 8,6 odstotka, število brezposelnih v Italiji nepretrgoma raste že osem mesecev. Družba Fiat, ki je največji delodajalec v državi, je pravkar sporočila, da bo zaradi zmanjšanja povpraševanja zaprla tovarno pri Torinu, v kateri je zaposlenih 1000 ljudi. Trgovci pravijo, da bo trajalo pet let, preden se bo kupna moč Italijanov vrnila na raven pred krizo.
Ni čudno, da Berlusconijevi stranki na lokalnih volitvah, ki bodo 28. in 29. marca, javnomnenjske raziskave kažejo slabo. Po anketi časopisa Corriere della Sera njegovo vlado podpira samo še 39 odstotkov Italijanov, decembra lani je imela še 50-odstotno podporo. Kaplja čez rob, zaradi katere so se državljani odločili množično oditi demonstrirat na ulice, pa je bila sprememba zakona, s katero si je Berlusconi zagotovil, da bodo kandidati njegove liste lahko nastopili na lokalnih volitvah. Zakon si je dal prirediti zato, ker so predstavniki njegove stranke zamudili rok za prijavo kandidatov. Beppe Grillo, komik in oster kritik italijanske politike nasploh, je na svojem blogu napisal, da odslej v Italiji ni več demokracije, ker so na podlagi tega zakona eni državljani bolj enaki. Grillo pravi, da Italijani zdaj res živijo v diktaturi, kajti predpisi veljajo tako, kot jih razlagata Berlusconi in njegova vlada.
Nicolas Sarkozy je v Franciji izgubil regionalne volitve, ker je obljubljal blaginjo, zdaj pa je 10 odstotkov ljudi brez zaposlitve, kar je bistveno več kot v Nemčiji in Veliki Britaniji. Nič ne kaže, da se bo pri tem ustavilo, saj podjetja vsak dan napovedujejo nova odpuščanja. Državljani njegovim obljubam preprosto ne verjamejo več, čeprav se je v zadnjih mesecih precej umiril in ne stresa več vse povprek vedno novih predlogov in rešitev, ki jih je njegovim sodelavcem prej komajda uspelo zabeležiti.
Veliko Francozov je leta 2007 glasovalo zanj, ker jih je s svojim nastopom in retoriko prepričal, zagotavljal jim je, da se bo osebno zavzel za izpolnitev obljub, da bo reforme, ki bodo tudi neprijetne, v vsakem primeru izvedel. S tem je ljudem dal občutek, da misli resno. Takrat je še nastopal široko nasmejan, prepričan, da mu nihče ne more blizu, da lahko doseže vse, kar želi. Zdaj ne more več skriti, da je njegov nasmešek vse bolj kisel, njegov glas vse bolj oster, besede vse bolj odrezave. Volivci so očitno nasploh izgubili zaupanje v politiko, saj jih polovica ob regionalnih volitvah sploh ni prišla na volišča. Sarkozy po porazu svoje stranke ne namerava preoblikovati vlade, napovedal pa je že, da bo prestavil izvedbo reform, kmetom je obljubil dodatne subvencije. Predsedniške volitve ga čakajo čez dve leti.
V Nemčiji je Guido Westerwelle najprej moral priznati, da se je že s podpisom koalicijske pogodbe odpovedal svoji glavni obljubi v volilni kampanji - znižanju davkov. Pred kratkim si je poskušal dvigniti priljubljenost z obtožbo, da so prejemniki socialne pomoči lenuhi, ki nočejo delati, ravnokar se mora zagovarjati, zakaj je v delegacijah gospodarstvenikov, ki potujejo z njim kot zunanjim ministrom na uradne obiske v tujino, nenavadno veliko podjetnikov, ki so finančno podprli FDP oziroma sodijo v krog njegovih prijateljev. Samo slabih sto dni mu je uspelo prikrivati, da ga dejansko zanima predvsem lastna korist, obča korist pa je zanj le vaba za pridobivanje volilnih glasov.
Kolumnist New York Timesa David Brooks je januarja napisal, da je populizem priljubljen med vodilnimi, ker so prepričani, da njihovi eliti omogoča pridobiti moč. Zapeljivosti populizma ni težko dojeti, toda redko uspe. Zgodovina populizma je namreč v glavnem zgodovina poraza. Volivci niso neumni, kot menijo populisti. Volivci so sposobni imeti v mislih hkrati dvoje: premožni in tisti, ki imajo moč, vodijo igro sebi v prid, in drugič - zgolj z odstranitvijo premožnih in tistih, ki imajo moč, ni mogoče rešiti problemov, ki jih ima država. Populistični politiki druge točke nikoli ne razumejo, ne razumejo, da politika kaznovanja elit ne bo zagotovila bolje izobražene delovne sile, več investicij, več inovacij in drugih dejavnikov, ki so potrebni za napredek in rast, je zapisal Brooks.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.