Danijel Bandelj

25. 3. 2010  |  Mladina 12  |  Politika

Narobe svet, študentje želijo delati

Študentje bi morali postavljati nove zahteve, ne pa braniti preživetih privilegijev

Danijel Bandelj je bivši predsednik Študentske organizacije Slovenije

Danijel Bandelj je bivši predsednik Študentske organizacije Slovenije
© Borut Peterlin

Iz napol mitične geneze študentskega dela, katerega evolucija naj bi se bila začela pred dobrimi 50 leti, ko so ljubljanski študentje v iskanju dodatnega zaslužka začeli razvažati mleko, je do danes zrasel, kakor se rado sliši, »urejen in kompleksen sistem občasnega in začasnega dela, brez katerega si tretjina slovenskih študentov študija sploh ne bi mogla privoščiti ...« Brez študentskega dela naj bi občutno upadla dostopnost visokega šolstva, študij bi postal privilegij mladih iz premožnejših družin, socialno najšibkejši pa bi ostali brez edinega upanja, da si bodo z znanjem in izobrazbo zagotovili boljši jutri. Na prvi pogled je torej edino logično, da si študentje prizadevamo za ohranitev instituta študentskega dela, še več, to je ena tistih pridobitev, ki smo jih bili študentje vedno pripravljeni braniti tudi na ulici.
A vendar obstaja še druga plat študentskega dela. Izkoriščani študentje, ki so pripravljeni za zagotovitev eksistence poprijeti tako rekoč za vsako delo za nekaj evrov na uro, se ne morejo popolnoma posvetiti študiju. Tistim, ki zaradi nizkih cenzusov ostanejo brez štipendije in ne študirajo v kraju bivanja, lahko v boju za pokritje visokih stroškov hitro zmanjka časa za uspešen študij. Osebnih zgodb, težkih, napornih, pa tudi malo manj ostrih in lagodnih, je seveda veliko, vsako posploševanje pa krivično do večine posameznikov. Zavedam se, da operiranje s povprečnimi vrednostmi ni najbolj posrečeno »mešetarjenje«, ko govorimo o življenju in pravicah neke večdesettisočglave skupine, kakor je študentska, a bom kot zanimivost vseeno razgrnil nekaj podatkov. Izhajajoč iz raziskav povprečni stroški slovenskega študenta znašajo od 400 do 450 evrov na mesec. Povprečna štipendija v naši državi znaša 180 evrov, s tem torej prejemniki (teh je zdaj le petina) pokrijejo 40 odstotkov stroškov. Povprečen mesečni zaslužek prek napotnic je po podatkih Dursa za leto 2008 znašal 220 evrov (upoštevani so tudi dijaki). »Okupiranost« s študentskim delom tako podaljšuje čas študija, ki pri nas v povprečju znaša več kot sedem let in je v Evropi daljši le še na Poljskem. Slovenska univerza vse bolj postaja tudi socialna ustanova; status študenta omogoča nekaj let navidezne socialne varnosti in odložene odgovornosti države, da mladim zagotovi redne službe in jim tako tlakuje pot v osamosvojitev in ustvarjanje družine. Zato ne preseneča niti »radodarnost« MVZT, ko gre za vprašanje absolventskega staža, do katerega so zdaj študentje upravičeni po prvi in drugi bolonjski stopnji. Bolonjska reforma, s katero smo se znašli v »slepi ulici«, v nasprotju s cilji in pričakovanji dodatno podaljšuje čas študija, čas prve zaposlitve pomika proti tridesetim, to pa vodi v pozno odraščanje in pojav t. i. »hotela mama« (v Sloveniji živi pri starših kar 55 odstotkov mladih, starih od 25 do 30 let).
Med tistimi, ki delajo prek študentskih servisov, pa je tudi veliko takih, ki status študenta izrabljajo. Problem fiktivnih vpisov postaja iz leta v leto večji. Izkoriščevalci imajo brez (pre)potrebne enotne evidence vpisov obilo možnosti za pridobitev statusa študenta prek različnih začasnih izobraževanj, ljudskih univerz, srednjih in višjih šol. Koliko od dobrih sto tisoč študentov v naši državi zares študira ali koliko od 95 tisoč (dijaki všteti), ki jih je leta 2008 delalo prek študentskih servisov, jih je v resnici delalo zato, da so si pokrili stroške resnega študija, ne ve nihče. Ugibanja so različna; nekateri poznavalci pravijo, da je na višjih šolah takšnih, ki so vpisani samo zato, da izkoriščajo pravice, ki jih status prinaša, več kot polovica; na nekaterih visokošolskih in univerzitetnih programih pa je glede na majhno prehodnost študentov prav tako mogoče ugotoviti skrb zbujajoče velik delež t. i. fiktivno vpisanih (sam menim, da jih pravice do študentskega statusa nima približno tretjina). De iure študenti, de facto pa superkonkurenčni in fleksibilni delavci brez pravice do malice ali prevoza na delo so, čeprav si neradi priznamo, seveda postali tudi neke vrste nelojalna konkurenca redno zaposlenim in dumping mladim diplomantom (brezposelnost med visoko izobraženimi mladimi je večja od splošne brezposelnosti v državi).
In kakšna je rešitev teh težav? Študentje moramo postaviti nove zahteve; nehajmo, sprijaznjeni sami s sabo, braniti več desetletij stare pridobitve kolegov iz 80. in 90. let, ampak si drznimo zahtevati več! Zahtevajmo štipendijo za vsakega študenta ali študentski UTD! To je ena od zahtev, ki se jih, tudi zato, ker se nam zdi to le utopična pobožna želja, preveč bojimo izreči. Štipendijo naj dobi vsak, poleg tega naj bo dovolj visoka in progresivno usklajena s stroški, ki jih posamezen študent ima (odvisno od oddaljenosti od kraja bivanja, socialnega statusa, oblike nastanitve itd.). Zahtevajmo od »najbolj leve slovenske vlade«, da pokaže socialno usmerjenost in vsakemu, ki študira, to omogoči, ne da bi moral pri tem še delati.
Priznajmo si, da je študij resna stvar in da moramo študentje iz svojih vrst izločiti vse, ki so študentje le na papirju. Nasprotujmo miselnosti nekaterih, ki želijo študij jemati kot hobi, s katerim lahko na dolgi rok z malo sreče pridobimo še prav zaradi tega vse manj ugledno in spoštovano diplomo. Zahtevajmo, naj bodo dobri in uspešni študentje za svoja prizadevanja nagrajeni in naj tisti, ki študija ne jemljejo z dovolj veliko odgovornostjo, za to tudi plačajo. Če bi svoje vrste »očistili« vseh, za katere ni prostora med nami, bi bila utopija štipendije za vsakega, ob seveda prav zaradi tega bistveno krajšem študiju, veliko bližje uresničitvi. Študij naj ponovno postane način življenja, ki poleg predavanj in vaj zajema, spodbuja in omogoča tudi bralno kulturo, umetniško delovanje, družbeno angažiranost in inovativnost. Prizadevajmo si, da postane status študenta znova družbeno spoštovan, vrnimo temu življenjskemu obdobju čast in drznost, ki ju je v preteklosti že imelo. Študentska družbena skupnost je bila vedno ne le indikator, ampak tudi katalizator družbenih in političnih sprememb.
Študentska organizacija naj se zamisli in še enkrat reflektira svoj družbeni položaj in vlogo. Paradoksalno in skrb zbujajoče se po mojem mnenju namesto kot reprezentativna organizacija najnaprednejše družbene skupine v svojih prizadevanjih za zgolj kozmetične popravke statusa quo vede malone konservativno. Naj bosta vzroka za ulične demonstracije upor proti izkoriščevalskemu študentskemu delu in zahteva po štipendiji za vsakega študenta, ki resno in prizadevno študira. Nehajmo se tako kot zahodna medicina ukvarjati samo s simptomi in z dragimi ter škodljivimi zdravili zanje, ampak poiščimo vzroke »kapitalistične bolezni«! Študentom - študij, delavcem - delo!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.