Dobički prihodnosti

Podnebne spremembe res za večino pomenijo strošek, drugi, ki vidijo zgodbo v celoti, pa bodo z njimi predvsem zaslužili

Mag. Mojca Vendramin, ekonomistka

Mag. Mojca Vendramin, ekonomistka
© Borut Peterlin

Z zavedanjem o spreminjanju podnebja smo dobili nov dejavnik konkurenčnosti. Tako se je v konkurenčnem boju pojavil nov element - izpusti toplogrednih plinov. S tem pa nastaja tudi nov trg, to je trg novih proizvodov in rešitev, ki omogočajo zmanjševanje izpustov. Vlaganje v take izdelke pomeni nezaželen in sporen strošek politike podnebnih sprememb. Vendar pa: kar je za nekoga strošek, je za tistega, ki opremo oziroma tehnološki proizvod izdela in proda, prihodek. Ali enostavneje: boj proti onesnaževanju nam povzroča delo, ki je hkrati tudi tržna niša. Tako podnebne spremembe za nekoga res pomenijo strošek, drugi pa bodo s tem predvsem zaslužili. To bodo večinoma države z močno strateško razvojno politiko, kjer so nove tehnologije motor gospodarske rasti.
Dejstvo je, da raba obnovljivih virov energije pomeni, da se bo manj kapitala odlivalo v države izvoznice nafte. Energija, ki bo pridelana doma, bo imela večji delež domače dodane vrednosti oziroma bo pomenila delovna mesta. Vendar pa to ni dovolj, saj bi bilo sicer, karikirano rečeno, idealno, ko bi proizvajali električno energijo na dinamo. Vsi bi bili zaposleni. Vendar bi bila tako ustvarjena dodana vrednost oziroma družbeni produkt premajhen ali pa električna energija astronomsko draga. Odvisni bi bili od uvoza drugih proizvodov in država bi bila kmalu prezadolžena. Torej samo merilo delovnih mest, ki se pogosto uporablja, ni dovolj. Delovna mesta morajo biti produktivna. Tako tudi zaposlitev ljudi, ki bodo zbirali odpadke, ni dovolj. Ta delovna mesta morajo ustvarjati dobiček, to pa bo pri odpadkih mogoče šele takrat, ko bodo surovine imele dovolj visoko ceno, da bodo reciklirani proizvodi njihova konkurenca. Podobno je z obnovljivimi viri energije; raba te vrste energije bo lahko vir novih zaposlitev šele, ko bodo obnovljivi viri energije konkurenčni fosilni energiji, ali, enostavno rečeno, ko bo cena sodčka nafte presegla 100 dolarjev in bo cena CO2 precej višja od današnje. Do takrat bo morala država rabo obnovljivih virov in »zelene« zaposlitve spodbujati s subvencijami.
Glavna težava politike varstva okolja je, da cena narave oziroma posledice onesnaževanja niso vključene v ceno ali so vanjo vključene le deloma. Tako se za onesnaževanje ne plačuje, država pa mora s subvencijami spodbujati oziroma nagraditi dejavnosti, ki manj onesnažujejo, saj čistejše okolje prinaša družbene koristi. In ker narava nima tržne cene, saj je javna dobrina in zato ne nastopa na trgu, njeno ceno vzpostavlja država ali mednarodna skupnost z obdavčitvijo, s trgom pravic do onesnaževanja. Vendar bi morala potem država te prihodke potrošiti za vrnitev narave v prvotno stanje oziroma za zmanjšanje posledic onesnaževanja.
Prav v zvezi s podnebnimi spremembami je globalna politika varstva okolja najmočnejša. Prvič zato, ker gre za globalni problem, saj izpusti toplogrednih plinov enako prispevajo k segrevanju ne glede na to, kje nastanejo. Zato je težavo treba reševati globalno in ne lokalno kot druge vrste onesnaževanja. Hkrati so učinki podnebnih sprememb peristentni - toplogredni plini ostanejo v ozračju dlje (stoletje), poleg tega segrevanje poteka dolgoročno in s povratnimi zankami. Ena teh je npr. taljenje ledenikov; ledeniki imajo sicer funkcijo odbijanja toplote v ozračje in s tem zmanjšujejo segrevanje, s taljenjem pa ta učinek izginja. Zato je treba ukrepati dovolj zgodaj. Za ponazoritev problema lahko uporabimo ladjo velikanko, ki jo je treba začeti obračati precej prej, preden so na obzorju vidne čeri, saj je sicer prepozno. Tako kot takšna ladja tudi družbeni sistemi potrebujejo čas za spremembo smeri.
S politiko boja proti podnebnim spremembam CO2 dobiva ceno. Zaradi njega bo raba fosilnih goriv dražja, danes dražji obnovljivi viri energije pa bodo postali konkurenčnejši. Zaradi višje cene energije bodo stroški proizvodnje večji, s tem pa bo nekoliko manjši družbeni proizvod. Vendar to velja le za nekatere. Tisti, ki bodo proizvajali tehnologije za rabo obnovljivih virov energije in za učinkovitejšo rabo energije, bodo dosegali velike dobičke. To pa se bo zgodilo tudi, če se izkaže, da globalnega segrevanja planeta ni in bo CO2 zato izgubil ceno. S povečevanjem svetovne proizvodnje in svetovnega prebivalstva bodo zaloge nafte in tudi premoga prej ali slej izčrpane. Še pred tem bodo ti viri dosegali visoke rasti cen, kot se je že dogajalo v letih pred to gospodarsko krizo. Če ne prej, bo takrat veliko povpraševanje po energetsko varčnih rešitvah in drugih virih energije. In spet bo strošek prilagajanja novim razmeram pomenil hkrati prihodek držav, katerih kapitan je ladjo ukazal obračati že danes.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.