22. 4. 2010 | Mladina 16 | Svet
Küngovo pismo škofom
Dr. Hans Küng, Švicar, je častni profesor ekumenske teologije na univerzi v nemškem Tübingenu. Je predsednik fundacije Svetovni etos, avtor več kot 50 knjig in izjemno pomemben teolog. 15. aprila je objavil javno pismo vsem škofom. Gre za izjemno odmevno pismo tako znotraj kot zunaj rimskokatoliške cerkve.
Joseph Ratzinger, novi papež Benedikt XVI., in jaz sva bila najmlajša teologa na drugem vatikanskem koncilu, ki se je začel leta 1962 in končal 1965. Zdaj sva najstarejša in edina še zelo dejavna. Svoje teološko delo sem od nekdaj razumel kot služenje rimskokatoliški cerkvi, zato se ob peti obletnici izvolitve papeža Benedikta XVI. obračam na vas z odprtim pismom. K temu me je spodbudila iskrena zaskrbljenost za našo cerkev, ki se je znašla v največji krizi verodostojnosti po reformaciji. Oprostite obliki odprtega pisma; žal je to zame edini način, da vas dosežem.
Zelo sem bil počaščen, ko me je papež kmalu po svoji izvolitvi povabil na prijateljski, štiriurni pogovor, čeprav sem njegov neusmiljeni kritik. S tem se je v meni zbudilo upanje, da bo moj nekdanji kolega na tübingenski fakulteti nadaljeval in dodatno spodbudil obnovo cerkve in ekumensko povezovanje v duhu drugega vatikanskega koncila.
Žal se moji upi in upi številnih zavzetih katoliških mož in žena niso izpolnili. V nadaljnji korespondenci s papežem sem to večkrat poudaril. Nesporno je, da vestno opravlja svoje vsakodnevne papeške dolžnosti in poklonil nam je tri koristne enciklike o veri, upanju in dobrodelnosti. A ko gre za soočanje z največjimi izzivi našega časa, je med svojim papeževanjem izpustil veliko več priložnosti, kot jih je izkoristil.
- Zamujena je priložnost za tesnejše povezovanje s protestantskimi cerkvami, saj so jim odrekli status cerkve v najožjem pomenu te besede, zato niso priznani niti njihovi duhovniki. Vse to onemogoča medsebojne stike.
- Zamujena je priložnost za dolgoročno spravo z judi: papež je med cerkvene obrede vnovič vključil predspravno molitev za razsvetlitev judov, v cerkveno skupnost je spet sprejel potrjeno protisemitsko nastrojene in razkolniške škofe, poleg tega se dejavno zavzema, da bi papeža Pija XII., ki mu očitajo, da ni dovolj zaščitil judov v Nemčiji, razglasili za blaženega.
Papež Benedikt v judovstvu vidi le zgodovinske korenine krščanstva in ga ne jemlje kot živo versko skupnost, ki pozna svojo pot v odrešitev. Nedavna primerjava kritike papeža s protisemitskimi sovražnimi kampanjami - primerjavo je naredil častitljivi Raniero Cantalamessa med uradnim petkovim bogoslužjem - je med judi po vsem svetu sprožila pravi val ogorčenja.
- Zamujena je priložnost za dialog v ozračju vzajemnega zaupanja z muslimani. Papež Benedikt je v svojem neposrečenem, vendar simptomatičnem predavanju leta 2006 v Regensburgu islam posmehljivo označil za vero nasilja in nečlovečnosti, s čimer je v muslimanih zbudil trajno nezaupanje.
- Zamujena je priložnost, da bi pomagali Afričanom, tako da bi jim dovolili uporabljati kontracepcijo - za preprečitev prehitrega širjenja prebivalstva - in kondome - za preprečitev širjenja virusa HIV.
- Zamujena je priložnost za spravo s sodobno znanostjo, ki bi jo dosegli, če bi nedvoumno potrdili teorijo o evoluciji in dopustili raziskave izvornih celic.
- Zamujena je priložnost, da bi duh drugega vatikanskega koncila postal kompas za vso katoliško cerkev, vključno s samim Vatikanom, s čimer bi spodbudili nujne reforme v cerkvi.
Zadnje, spoštovani škofi, je najresnejša težava. Tu in tam sedanji papež besedilom koncila doda svoje oznake in jih interpretira v nasprotju z duhom koncila. Tu in tam se odkrito upira ekumenskemu svetu, ki v skladu s kanonskim pravom predstavlja najvišjo avtoriteto v katoliški cerkvi.
- Škofe iz tradicionalističnega društva Pija X. je vnovič sprejel v cerkveno skupnost brez kakršnega koli pogoja - škofe, ki so bili protizakonito posvečeni zunaj katoliške cerkve in ki odklanjajo osrednje točke drugega vatikanskega koncila (vključno z liturgično reformo, svobodo veroizpovedi in spravo z judovstvom).
- Z vsemi možnimi sredstvi zagovarja srednjeveško tridentinsko mašo in občasno zahvalno molitev zmoli v latinščini s hrbtom proti faranom.
- Ne udejanja približevanja z anglikansko cerkvijo, kot ga je v uradnih ekumenskih dokumentih opisala anglikansko-rimskokatoliška mednarodna komisija. Namesto tega je poročene anglikanske duhovnike skušal zvabiti v rimskokatoliško cerkev in jim obljubil odvezo od celibata, zaradi katerega je svoje poslanstvo opustilo več deset tisoč rimskokatoliških duhovnikov.
- Dejavno krepi protispravne sile v cerkvi, saj na ključne položaje v kuriji imenuje reakcionarne uradne predstavnike (vključno s tajnikom Svetega sedeža za odnose z državami in položaji v liturgični komisiji) in po vsem svetu imenuje reakcionarne škofe.
Kot kaže, je papež Benedikt XVI. vse očitneje odrezan od velike večine pripadnikov cerkve, ki se vse manj ozirajo na Rim in se v najboljšem primeru poistovetijo le s svojo faro in škofom.
Vem, da vas je veliko prizadetih zaradi takšnih razmer. Papež ima pri tej protispravni politiki popolno podporo rimske kurije. Ta si z vsemi sredstvi prizadeva, da bi utišala kritike v škofiji in v vsej cerkvi ter jih osramotila. Reakcionarne sile v Rimu, ki so se spet zatekle v pomp in spektakel, da bi privabile pozornost medijev, skušajo cerkev naslikati kot močno institucijo, na čelu katere je absolutistični »Kristusov vikar«, ki ima v svojih rokah zakonodajne, izvršne in pravosodne vzvode cerkve. A Benediktova politika obnove ni uspešna. Vsi njegovi spektakularni nastopi, odmevna potovanja in javne izjave niso vplivali na mnenje večine katolikov o spornih vprašanjih. To drži predvsem za spolno moralo. Zapuščanja cerkve ni preprečil niti z mladinskimi srečanji s papežem, ki se jih udeležujejo predvsem konservativno navdahnjene skupine, niti mu s tem ni uspelo napolniti duhovniških vrst.
Kot škofi imate poseben razlog za globoko žalost: po drugem vatikanskem koncilu je svoj poklic opustilo več deset tisoč duhovnikov, največ zaradi celibata. Manj ljudi se pripravlja za duhovniški poklic ter laične verske poklice in manj se jih vključuje v redove. Malodušje in razočaranje se hitro širita tako med duhovščino kot dejavnimi laiki. Veliko se jih počuti, kot da so jih pustili na cedilu z njihovimi skrbmi, številni so obupani zaradi razmer v cerkvi. V mnogih vaših škofijah je enako: cerkve se praznijo, praznijo se samostani in župnišča. V marsikateri državi morajo zaradi pomanjkanja župnikov združevati fare v večje »pastoralne enote«, čeprav si farani tega ne želijo, župniki pa so zato preobremenjeni. To je cerkvena reforma na papirju, ne v dejanjih!
In zdaj se je temu kupu težav pridružil še škandal, ki smrdi do nebes - razkritje, da so duhovniki in nune zlorabili na tisoče otrok in mladostnikov. Začelo se je v Združenih državah Amerike, nato so prišle na dan še zlorabe na Irskem in zdaj v Nemčiji ter drugih državah. Da bi bilo še huje, je zaradi načina soočanja s temi obtožbami prišlo do neverjetne krize vodenja, zaupanje v cerkveni vrh pa se je zamajalo.
Ni mogoče zanikati, da je za svetovni sistem prikrivanja primerov spolnih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, poskrbela kongregacija rimske kurije za nauk vere pod kardinalom Ratzingerjem (1981-2005). V času papeževanja Janeza Pavla II. je ta kongregacija prevzela vse takšne primere, in sicer ob prisegi popolnega molka. Ratzinger sam je 18. maja 2001 vsem škofom, ki so imeli opraviti s hudimi zločini, poslal uraden dopis (»epistula de delictis gravioribus«), s katerim je vse primere zlorab označil za zaupne. Kršenje zaupnosti bi imelo za posledico cerkvene kazni. Veliko ljudi je zato upravičeno pričakovalo osebno kesanje »mea culpa« nekdanjega prefekta in sedanjega papeža. A je papež zapravil priložnost, ki se je ponudila med svetim tednom: na velikonočno nedeljo je dekan kardinalskega kolegija razglasil njegovo nedolžnost.
Vsi ti škandali so hudo načeli ugled katoliške cerkve, kar so nekateri pomembni cerkveni voditelji že priznali. Številni nedolžni in predani duhovniki ter učitelji trpijo zaradi sumničavosti v zvezi s cerkvijo. Vi, prečastiti škofje, se morate vprašati, kaj se bo zgodilo z vašo cerkvijo in vašo škofijo. Moj namen ni zarisati novega programa cerkvene reforme. To sem dovoljkrat naredil pred koncilom in po njem. Rad bi vam le predstavil šest predlogov, za katere sem prepričan, da jih podpira na milijone katoličanov, ki nimajo možnosti vpliva na trenutne razmere.
1. Ne bodite tiho. Če boste tiho ob tako resnih težavah, se boste umazali s krivdo. Če menite, da so nekateri zakoni, uredbe in ukrepi nekoristni, morate to povedati v javnosti. Rimu ne pošiljajte izpovedi svoje predanosti, temveč pozive k reformi!
2. Začnite reformo. Zelo veliko ljudi v cerkvi in škofijah se pritožuje nad Rimom, vendar sami ne naredijo nič. Če ljudje v neki škofiji ne hodijo več k maši, če cerkvena služba ne prinaša sadov, če javnost ne ve, kaj potrebuje svet, če je ekumensko sodelovanje omejeno na minimum, krivde ne moremo preprosto prevaliti na Rim. Tako škofi in župniki kot laiki lahko v okviru svojih zmožnosti naredijo marsikaj za obnovo cerkve, naj gre za velike stvari ali malenkosti. Številni pomembni dosežki v posameznih župnijah in v cerkvi na splošno so posledica pobud posameznikov in majhnih skupin. Kot škofi bi morali podpreti takšne pobude in se zlasti zaradi trenutnih razmer odzvati na upravičene pritožbe vernikov.
3. Posvetujte se. Po razgreti razpravi in kljub vztrajnemu nasprotovanju kurije je drugi vatikanski koncil zaukazal, da se morajo papež in škofi pred svojimi odločitvami posvetovati z drugimi. To je naredil v duhu dejanj apostolov: Peter ni ukrepal sam, temveč ob soglasju apostolov. V obdobju po koncilu sta papež in kurija ta dekret prezrla. Le dve leti po koncilu je papež Pavel VI. izdal encikliko, v kateri je zagovarjal sporni celibat, ne da bi se kakorkoli posvetoval s škofi. Odtlej papež svojo politiko in odločitve sprejema sam, tako kot je bilo v navadi prej, brez posveta z drugimi. Celo pri liturgičnih zadevah papež odloča kot avtokrat mimo škofov in proti njim. Rad jih ima v svoji bližini, če so le statisti na odru brez besedila in pravice odločanja. Zato, prečastiti škofi, ne smete ukrepati le zase, temveč skupaj z ostalimi škofi, župniki in drugimi ljudmi, ki sestavljajo cerkev.
4. Brezpogojno pokornost dolgujete le bogu. Čeprav ste na posvetitvi prisegli brezpogojno pokornost papežu, dobro veste, da te nikoli ne morete izkazovati človeški avtoriteti, saj jo dolgujete izključno bogu. Zato naj vas ta prisega ne ovira, da ne bi povedali resnice o trenutni krizi v cerkvi, vaši škofiji in državi. Vaš zgled naj bo apostol Pavel, ki si je drznil nasprotovati Petru, ko se je motil (Gal 2:11). Pritisk na rimske oblasti v duhu krščanskega bratstva je sprejemljiv in celo nujen, če ravnajo v nasprotju z evangelijem in svojim poslanstvom. Uporaba domačega jezika v liturgiji, spremembe v pravilih glede mešanih zakonov, pozivanje k strpnosti, demokratičnosti in spoštovanju človekovih pravic, odpiranje ekumenskega pristopa in številne druge reforme Vatikana II so bile mogoče le zaradi trdovratnega pritiska od spodaj.
5. Prizadevajte si za rešitve po meri lokalne skupnosti. Vatikan je pogosto gluh za upravičene zahteve episkopata, župnikov in laikov. To je še dodaten razlog za iskanje rešitev po meri ožje skupnosti. Kot dobro veste, je posebna težava celibat, ki smo ga podedovali od srednjega veka. Ob trenutnem škandalu zaradi zlorab v cerkvi je vse več pomislekov o tej zapovedi. Sprememba zaradi vztrajanja Rima skoraj ni mogoča, vendar to ni razlog za pasivno malodušje. Če se duhovnik po zrelem razmisleku želi poročiti, ne sledi samodejno opustitev poklica - če uživa podporo svojega škofa in župnije. Posamezne škofovske konference bi lahko prevzele pobudo pri lokalnih rešitvah. Vsekakor pa bi bilo še vedno bolje, če bi poiskali rešitev za vso cerkev.
6. Predlagajte sklic sveta. Tako kot je bilo za liturgično reformo, versko svobodo, združitev krščanskih cerkva in medverski dialog treba sklicati ekumenski svet, bi zdaj morali sklicati svet za reševanje vse hujših težav, zaradi katerih bi bilo treba sprejeti reforme. V stoletju pred reformacijo so se odločili, da bodo svet sklicali vsakih pet let. A rimska kurija je ta odlok uspešno zaobšla. Ni dvoma, da bi kurija v trenutnih razmerah iz strahu pred omejevanjem svojih pristojnosti naredila vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila sklic sveta. Zato morate vztrajati, da je sklican svet ali vsaj predstavniški zbor škofov.
Cerkev je v globoki krizi in pozivam vas, prečastiti škofi, da uporabite svojo škofovsko avtoriteto, ki jo je potrdil drugi vatikanski koncil. V teh izrednih razmerah so oči sveta uperjene v vas. Številni ljudje so izgubili zaupanje v katoliško cerkev in povrnilo se bo le, če se bomo odprto in odkrito spopadli s težavami ter odločno uresničili potrebne reforme. Z dolžnim spoštovanjem vas prosim, da v duhu apostolske neustrašnosti (Apostolska dela, 4:29, 31) opravite svoje delo - skupaj z ostalimi škofi, če je to le mogoče, a tudi sami, če ne gre drugače. Pokažite vernikom upanje in pogum, svoji cerkvi pa dajte upanje za prihodnost.
S toplimi pozdravi v skupni krščanski veri,
vaš Hans Küng
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.