George Orwell

Tisti literarni kolos, ki je Velikega brata napovedal za kakih trideset let prezgodaj

Prvo polovico življenja mu je ime Eric Blair. Rodijo ga leta 1903 v Indiji, a z mamo, ko je še dojenček, pripluje v Anglijo. Neki biograf se bo kasneje namuznil, da Eric v svojem dolgem plemenitem spustu iz nedrja buržoazije do okopov delavskega razreda zamenja celo obraz. Iz otroških slik malega poštirkanega buckota z rdečimi napihnjenimi lici je namreč nemogoče prepoznati kasnejšega visokega suhljatega bolehnega brkonjo v ponošenem tvidu. Le člani ožje družine bi morda uganili, da gre za istega človeka.
Dinastija Blair si je bila del imetja pridobila na plečih sužnjev, a je že cele generacije v zatonu. Prapraprapradeda je bil grof, oče pa je samo srednjekategorni kolonialni uradnik. Specializiran je za trgovino z opijem, ki je takrat tako legalna, da ima britanski sistem celo svoj uradni oddelek za opij. Eric v otroštvu očeta ne mara kaj preveč. Pred osmim letom starosti ga sploh nima priložnosti videti, potem pa ga doživlja kot ''zoprnega starejšega možaka, ki je kar naprej govoril: NE!''. Mamo pa ima rad.
Neki drugi biograf bo postavil tezo, da je treba pošteno napeti domišljijo, da si ga človek predstavlja mladega. Že kot kratkohlačnik piše ambiciozne, v duhu zgledno shakespearjanske drame. Beleži jih v zvezek z napisom Mojstrovine. Njegova osnovna šola je prestižni internat St Cyprian, eden najbolj cenjenih v državi.
[01] Eric se na videz lepo vklopi v zdomsko življenje, a kasneje napiše esej z ironičnim naslovom Such, Such Were The Joys. To bo eden najbolj brutalnih napadov na sadistično snobuharstvo angleškega izobraževalnega sistema kadarkoli. Esej bo napisan tako doživeto, da v Britaniji ne bo objavljen vse do leta 1968. Zaradi bojazni pred tožbo se bo do takrat potrpežljivo čakalo na smrt dveh esejevih glavnih zvezd - ravnatelja in njegove žene.
Srednjo šolo obiskuje v enako prestižnem Etonu, vendar postane kar malo zabušantski. Učitelji so vsake toliko presunjeni nad njegovim poznavanjem ''knjig za odrasle'', a sošolci se spomnijo, da jih Eric na koncu kar malo prezira, ker grejo naprej na univerzo. Ta zdravi prezir do formalne izobrazbe ostane z njim do konca življenja. Do triintridesetega leta starosti mu celo uspe pozabiti grško abecedo!
Namesto na Oxford ali Cambridge gre po očetovih stopinjah raje za imperialnega policista v Burmo. Oboroženo nasilništvo v imenu kralja pomeni takrat za mladeniča respektabilen in sijajno plačan poklic. Kiplingovo Breme belega človeka tudi za mladega Blaira prav gotovo ni najlažje, saj nehvaležni divjaki prav nič ne cenijo dobrohotnih prizadevanj višjih ras. Primitivnim napol plemenskim možganom je očitno težko pozabiti malenkosti, kot bi bila ta, da je morala biti par desetletij prej Indija neto izvoznica riža tudi v obdobju, ko ji je zaradi lakote pomrlo dvajset milijonov ljudi.
Novinca v Burmi kolegi sprejmejo lepo. Simpatijam domov sicer piše zgrožene žalostinke, kako grozno da je tam, a se kasneje noben izmed kolegov ne spomni, da bi po čemerkoli izstopal. Nadrejeni si mladega Blaira zapomnijo kot vestnega radževega slugo s precej konvencionalnim umom.
[02] Biografi bodo zapisali, da ima v svoji osebnosti poleg klene libertarnosti tudi neko avtoritarno žilico, ki jo zna tovrstno okolje še kako zvabiti na plan. Zgovoren je recimo incident, ko na neki postaji vanj preveč rine gruča domorodskih šolarčkov, nakar jih mirno nalomi s palico.
V eseju Shooting an Elephant bo mnogo kasneje celo priznal, da bi mu bilo takrat v nekaterih trenutkih v največje veselje, če bi lahko zarinil bajonet v drobovje najbližjega budističnega meniha.
Kasneje se spominja, da je udobno službo pustil »delno zato, ker je tamkajšnja klima uničila moje zdravje, delno zato, ker sem že imel neko medlo željo po pisanju knjig, predvsem pa, ker nisem več mogel služiti imperializmu, ki sem ga začel doživljati kot precej velik kriminal«. Sestri se ob povratku domov zdi, da se je fizično spremenil v očeta - a zoprnemu staremu možaku, ki je kar naprej govoril: NE!, je s svojo odločitvijo v resnici napočil srce. Ne samo da je pustil odlično službo - to je storil zato, da bi postal nekaj tako odpuljenega in problematičnega, kot je pisatelj!!! Psevdonim George Orwell nastane tudi zato, da Eric s svojimi škrabarijami ne bi po nepotrebnem sekiral dinastije Blair.
Nekaj časa tako živi pri starših v mali vasici Southwold. Vaščani se ga spomnijo kot nemarno oblečenega ''samotarja'', ki ''ni bil videti čisto pri sebi''. Nemarno oblačenje ostane njegov zaščitni znak vse do smrti - kaj drugega kot jasen znak živahnega in vedno napredujočega uma, ki preprosto nima časa za banalne debilizme, kot je moda.
Ker se mu roman o Burmi šele sestavlja v glavi, se štofa lačni Eric odpravi po špelunkah Londona in Pariza.
[03] Ob povratku spiše literarni prvenec - pronicljivo blatno epopejo o življenju sestradanega klošarja Down And Out In Paris And London. Kasnejši kronisti mu že tu začnejo očitati eno domnevno glavnih hib - pretiravanje in prikrajanje dejstev potrebam teksta. Njegovo pariško cukrarnanje namreč ni tako boleče samotarsko in blatno, kot izpade v knjigi ... A pretiravanje, bi jim lahko zabrusil spoštljiv bralec, je bila vedno poštenjakova laž - in George Orwell je bil pred in nad vsem poštenjakar.
Prvenec je sicer opažen, a nikakor ni te vrste, da bi avtorja obogatil. Orwell se rad pritoži nad tem, da tipične romane tistega časa »pišejo dobro nahranjeni o dobro nahranjenih za dobro nahranjene«. Tudi njegovih naslednjih par knjig bi le s težavo obdolžili tega greha. Dolga leta je Orwell precej marginalna figura na britanski literarni sceni. Pri napovedih, kateri od njih bo nekoč postal tista velika vizionarska figura pišoče levice, je Orwell na stavnicah literarnih sodobnikov prej pri zadnjih kot pri prvih. Večini se takrat zdi čuden, oddaljen, legendarno zanemarjen lik, ki skorajda kar malo smrdi po reakcionarnosti. Nekateri ga celo sumijo, da je torijec.
Časi, ko se brez sence sramu zavije v zastavo socializma, še niso tu. Kritiki tudi naslednjih par knjig sprejmejo prijazno, a se mora avtor kljub temu preživljati z novinarstvom. Tam ne zasluži prav veliko. Kljub relativni bedi se mu uspe poročiti s punco, ki mu je všeč: to je pametna, pogumna in ljubeča Eileen O''Shaugnessy. Kasneje jo bo sicer varal - niti preveč pametno niti preveč uspešno bo poskusil tudi z njeno najboljšo prijateljico Lydio -, a bodo njuni bližnji na koncu potegnili črto, pod katero bo pisalo: trden in nežnosti poln zakon.
[04] Orwell pod neko drugo biografsko črto nasploh obvelja za ne najbolj uspešnega ženskarja, ki ga v mladosti oče ene izmed številnih nesojenih trofej po angleškem podeželju celo preganja z motociklom. Do velikega preloma pride konec leta 1936, ko se sklene ne več tako mladi fant pridružiti tisočim tujim dobrovoljcem, ki hitijo v Španijo branit delavce pred klero-fevdalistično hunto. V Francovih fašistih Orwell uzre natanko tisto hudo širšo grožnjo krhki evropski demokraciji, kakršna so tudi bili. Čeprav je po prepričanju prej dolga leta glasen pacifist, ne more biti nobenega dvoma: njegova osnovna ambicija, ko prispe v Barcelono, je pobiti čim več fašistov.
Španija je najbolj definirajoča izkušnja v Orwellovem življenju. Izkristalizira namreč celo vrsto prepričanj, ki jih bo gojil vse do smrti. V kompleksnem in nevarnem kotlu frakcij znotraj levice na koncu pristane med bojevniki POUM-a, torej marksistične stranke združenih delavcev. Gre za socialistično, a hkrati antistalinistično združenje. Razmere v kasarni so katastrofalne in Orwell, bivši policaj, je strahovito zgrožen nad pomanjkanjem discipline. V vsej kasarni imajo puške samo stražarji. Vojna, ugotovi angleški obiskovalec, ima neki svoj tipičen vonj: mešanico smradu po iztrebkih ter smradu po gnijoči hrani.
Skoraj pet mesecev preživi na aragonski fronti, torej visoko v gorah sredi zime. Mnogo bolj kot boj njegove dneve definirajo mraz, lakota in dolgčas. Gre za precej statičen in nepomemben del fronte, a Orwell vsaj enkrat juriša na fašistične okope. Neki soborec se kasneje spomni, kako je pisatelj v metežu krogel kar naenkrat vstal in zarjul: »No, pa dajmo, svinje!«
Po kratkem predahu v Barceloni se vrne na fronto. Njegova navada postane, da ob vsaki zori na okopih prižge cigareto.
[05] Ker so okopi zgrajeni za Špance, ki so praviloma par decimetrov nižji od slokega Angleža, je njegova glava čudovita tarča v jutranji svetlobi. Kolegi ga hecajo, da ga bo slejkoprej počil kak snajper ... In potem ga nekega dne nehajo hecati. Krogla za las zgreši glavno arterijo in mu prestreli vrat. Zdravniki zmotno napovejo, da je njegov glas za vedno izgubljen. Ta rana žal ni najhujša stvar, ki se mu zgodi v Španiji. Po okrevanju ugotovi, da se je začelo brutalno frakcijsko klanje znotraj levice in njegov matični POUM komunisti ožigosajo za trockistične fašiste. Začne se divja čistka, med katero se Orwell klati po Barceloni in spi med ruševinami. Vlada v Valencii na podlagi zasežene korespondence izda nalog za njegovo aretacijo. Če bi ga prijeli, bi ga skoraj gotovo zaprli in ustrelili, tako kot stotine in stotine drugih. Na srečo mu uspe pobegniti in se po hitrem postopku vrniti v Anglijo.
»Kolikor je to čudno, imam po tej izkušnji več, ne manj vere v osnovno spodobnost človeških bitij,« napiše ob povratku, ko se spominja soborcev. A člankov o komunističnih zločinih mu doma v vplivnejših levičarskih revijah ne želijo objaviti - zavrnejo ga celo uredniki, ki še danes veljajo za paragone razsvetljenstva in poštenosti svoje dobe. Ne gre za to, da mu ne bi verjeli: gre za to, da se ravnajo po principu manjšega zla. Tudi če so komunisti pošasti, so zanje še vedno manjše pošasti od fašistov, ki takrat uživajo večinsko podporo britanskega tiska.
Orwellova knjiga Homage to Catalonia je prezrta, saj je objavljena na trgu, ki je preplavljen s teksti o španskem konfliktu. Avtor je tako zgnjušan nad lažmi, ki dominirajo v otoški javni debati, da se prvič v življenju resneje aktivira in včlani v neko stranko.
A njegov glas je samo eden izmed neštetih v bolestni kakofoniji, ki sčasoma privede do svetovne vojne. Orwell, žalosten in zdaj docela piškavega zdravja, se umakne na podeželsko podrtijo svoje tete, kjer sredi neverjetne umazanije skuša gojiti krompir. Družbo mu poleg zveste žene delata petelin Henry Ford in pudelj Marx. Preboli izjemno hudo pljučnico in se še naprej preživlja z žurnalizmom. V eni izmed svojih književnih kritik zapiše: »Očitno je edina izbira med tem, da sesuvaš hiše v prah, razstreljuješ človeška drobovja in cefraš otroke, ter med tem, da si zasužnjen od ljudi, ki so te reči bolj voljni početi kot ti.«
Ko izbruhne velika vojna, se brez oklevanja odloči za tisto prvo možnost. A ker je že itak napol truplo, ga na naboru gladko zavrnejo, ob čemer je strašno razočaran. Zato v Angliji, kjer se širijo močne govorice o skorajšnji nemški invaziji z masovno uporabo strupenega plina, pač počne, kar more: v svojem pisanju hkrati kritizira Stalina in kliče po pravičnejši socialistični revoluciji. V prostem času skupaj z drugimi prostovoljci v neki londonski kleti sestavlja bombe. Sčasoma dobi službo na BBC-ju. Čeprav korporacijo kmalu označi kot nekaj na pol poti med kurbiščem in umobolnico, jo praviloma brani pred napadi, saj da je vseeno zadnji branik vsaj nekih minimalnih kriterijev javnega diskurza.
Ko napiše Animal Farm, je sprva nihče noče objaviti. Sovjeti so leta 1944 preveč pomemben zaveznik, da bi jih kar takole dražili, poleg tega je večina angleške levičarske inteligence noro zaljubljena v Stalina.
[06] Po številnih zavrnitvah je Orwell na tem, da knjigo objavi v samozaložbi kot pamflet, a se na koncu vendarle najde založnik. Zgodba je potem velik hit, resno se govori celo o tem, da bo Disney po njej posnel risanko. Orwella najbolj skrbi, da ne bi njegovega antistalinističnega sporočila zlorabili za splošno ofenzivo proti socializmu.
Orwell je končno finančno preskrbljen, a si je skozi desetletja nepopravljivo uničil zdravje. V povojnem Londonu ni drv, on pa gara kot še nikoli. Na tej točki je vdovec, ki mu je v uteho samo posvojenček Richard, s katerim se obožujeta. Skupaj s sestro in z gospodinjo se pred poplavo prošenj za članke umakne na daljni škotski otok Jura, kjer lahko nekaj časa ignorira svoje zdravje in piše Nineteen Eighty-Four. Tuberkuloza mu je že povsem razjedla pljuča - a z verižnim kajenjem, fanatičnim pisanjem in precej butastim naprezanjem z opravili okrog hiše si zafučka vsako možnost normalne starosti.
Knjiga je seveda monumentalno delo. Založnik Warburg jo objavi, čeprav jo zasebno označi za sadističen napad na Sovjetsko zvezo in socializem nasploh.
[07] Knjiga je po njegovem vredna milijon glasov za konservativce in bi ji moral uvod napisati Winston Churchill. Omenjeni buldog je potem nad tekstom res presunjen in ga prebere večkrat. Cel kup ljudi, na čelu s knjigarnarji, oznani, da zaradi romana ne morejo spati. Orwell je zopet prizadet nad nerazumevanjem knjigine osnovne tarče. Hecno, ampak največ razumevanja najde pri Sidneyju Sheldonu, takrat še mladeniču, ki roman priredi za Broadway ter skrbno poudari njegovo antitotalitaristično poanto, ki sploh ni direktno antisovjetska.
Čeprav Orwell v pismih in dnevniku večkrat omeni, da ima sijajno novo idejo za roman, je to zanj konec proge. Nekaj časa se sicer preklada po sanatorijih, kjer ga imajo doktorji za poskusnega zajčka za čudežna nova zdravila iz Amerike, a kljub temu bruha kri in se spreminja v skelet. Morda mu je v zadnje zadoščenje, da Pravda njegovo veliko delo označi za ''umazano knjigo'', iz katere brizga ''strupena slina''. Po par mesecih trpljenja ta pogumni, pokončni in preprosto čudoviti mož podleže tuberkulozi. To se zgodi v bolnišnici, ki je le lučaj od zgradbe, kjer v 1984 stoji Ministrstvo resnice.
[08] Projekcija: pesimističnemu umu našega portretiranca primerna. ''Demokracija'', ki namesto na informiranih odločitvah dobro izobraženih državljanov temelji na črevesnem brbotanju hord nacionalističnih zombijev, se kmalu dokončno sesede. Veliki brat je kralj in Orwell je za vedno izbrisan iz vseh učbenikov. To je tisti pravi konec zgodovine. Sam je to najbolje napovedal z besedami: »Če želite sliko prihodnosti, si predstavljajte škorenj, kako za vekomaj tepta človeški obraz.«

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči