Blaž Ogorevc in Jože Slak - Džoka

Me je prav zanimalo, katero restavracijo in kakšno hrano si bo izbral moj naslednji gost. Potem ko je Peter Mlakar nekaj šaril s Hitlerjevim Orlovim gnezdom, se je pa Džoka spomnil, da pozna izvrsten lokal nekje na južni obali Samoe, kjer strežejo z izbornimi palolo črvi.

/media/www/slike.old/mladina/veerjabla_in_slak_bkimg_5623.jpg

© Borut Krajnc

Ti palolo črvi so neizmerno hecna bitja, predvsem njihova oplodnja. Natanko v noči prve polne lune meseca novembra jih vsako leto kot na nekakšno skrivnostno povelje popade neizmerna spolna sla, vsem do zadnjega ubrano odpadejo kurčki, kakih dvanajst centimetrov dolga in za prst debela belkasta črevca, kar je za nekakšnega črva po mojem prav zavidanja vredna dolžina, in se potem zvijajoč se združijo v neizmerne trope, ki drve za pred tem že izbrizganimi jajčeci ter jih oblivajo s spermo. Po mlačnem morju se potem valijo ogromni beli frfotajoči oblaki in priča smo verjetno največji vsesplošni kozmični orgiji na Zemlji. Domačini natanko vedo za ta vedno popolnoma do minute točno določeni datum in tudi oni kar v nekakšni ekstazi norijo pobirat te nenavadne kurčke, saj se kaj kmalu vse poleže, kajti oplojena jajčka kot zasnove novih palolo črvov ležejo na dno oceana, omenjena črevca pa se pogreznejo v hitri razpad. In vse to obilje, ki si ga prigrabijo pravzaprav res z lahkoto, je baje neprecenljivo. Lahko jih kuhaš, pečeš, sušiš ali ješ surove, so zdravilni za neštete tegobe, delujejo afrodizično, predvsem pa so izjemno slastni. Ja, ampak tokrat sva sezono že zamudila, sem se izmotaval, Jože pa je pomenljivo pripomnil, da na današnji stopnji civilizacije vendar že obstajajo premnogi načini konzerviranja. Ampak jaz sem odločen privrženec zgolj sveže hrane, sem zaključil to debato o Samoi. Potem bi pa šel v turško restavracijo Yildiz han tja dol na Dolenjsko cesto, se je vdal in v to sem privolil.
Ob določeni uri ga seveda ni bilo na mestu, po telefonu pa je ta večno begajoči osebek priznal, da je še v Postojni. Jaz sem mu le očitajoče odcmokal ck, ck, ck ter odšel za našo mizo na čašico rakeja, se potem malo družil z zelo markantno gospodarico, zrl v turške preproge, s katerimi je na debelo ovešena celotna restavracija, ter bolj ali manj v prazno klepetal s foto Krajncem in z Erikom, ki se nam je neobvezno pridružil. Ampak Jože vedno preseneča, v slabe pol ure je bil že v naši družbi. Potem smo naročali oziroma naročilo prebrisano bolj prepuščali preudarku natakarja. Hrana je bila res izvrstna in skrbno pripravljena, toda v smeh me je spravil sicer simpatičen, a nekam otroški ponos, ki se je osebju zapisal v propagandni brošurici, v kateri je predstavljena turška kuhinja. Tako Francozi kot Kitajci družno in odločno vztrajajo, da na svetu obstajata le dve kuhinji, njihovi namreč, vse drugo so samo variacije nanju. Vsi preostali narodi in narodki pa se zaklinjajo, da obstajajo kar tri, za omenjeni prvi dve so si edini, pri tretji pa so popolnoma različnih mnenj. Z nekim nedolžnim samoljubjem velikima dvema prepričano dodajajo še svojo. No, in v Yildiz hanu sem izvedel, da je ta tretja kuhinja kar turška.
Potem smo se zacmokali v razne kebabe in pečene kure, vse zalivali s pivom Efes, sem ter tja cuknili kakšen rake, vmes pa mnogo gofljali in nekontrolirano, brez kakšne stalne niti pretresali preteklost in sedanjost. Ha, se je považil Džoka, tudi jaz sem bil pacient tragično razmesarjenega doktorja Baričeviča, pri njem so bile pa res izvrstne zdravniške storitve. Začudil sem se, kajti dotlej sem čul, da so se tam zdravile samo neke izbrane elite, kamor njega sploh ne bi uvrstil, zato sem ga pobaral, da kaj pa mu je sploh bilo. Pa mi je pojasnil, da si je nabavil neki posebno kvaliteten, originalen kimono. Jože je namreč opravljal slikarsko specialko na Japonskem in od tam privlekel v tisti svoj Jordankal na Dolenjskem nekaj japonskih navad, med drugim tudi občasno ukvarjanje s tamkajšnjimi borilnimi veščinami. A ta kimono mu je zakuhal neizmerno tegobo, groba tkanina je bila še polna kot steklen drobir ostrih in kot iglice tankih ostankov le grobo čiščene surovine in ti so se mu, kot vse kaže, zadrli v jajca, zaradi česar so se mu tako neznosno vnela, da so mu močno otekla in, po njegovih besedah, povsem poškrlatela. Si kar predstavljam, kako se bradati doktor ali pa morda bolje kar doktorica skrbno ukvarja s temi tako globoko patinasto obarvanimi slikarskimi jajci, in to kot z enim svojih zadnjih zdravniških dejanj.
Sicer pa se z Jožetom poznava že skoraj iz pradavnine. Nekje tam v bifeju Ferent, nekakšnem hipijevskem predhodniku zloglasnega Šumija, sva se srečala kot mlada dolgolasca in uporna progresivca. Vendar sva se na začetku nekako prezirala. Ker sem po osnovnem poklicu nekvalificirani gozdni delavec, se me je držalo še precej morda malo grobih holcarskih navad, ki so odbijale bolj sofisticirano flower power srenjo. Ta je rada počasi in lagodno srebala kakšen sadni čaj, medtem ko sem jaz korenjaško goltal pir za pirom, posvečala se je prefinjenim azijskim modrostim, jaz pa sem z eno nogo še vedno tičal v Karlu Mayu, udeleževala se je spiritističnih seans, sam pa v duhove nisem verjel. Pred meseci me je ta Džoka, ko sva bila v družbi s tisto mojo Mirjam, spravil v pravo zagato, ko je kar tako navrgel, da sem ga enkrat celo brutalno prebutal. Kaj, a ubogega in dobrega Jožeta si pretepal, je skoraj v grozi kliknila in kar ni mogla verjeti, saj sem se pred njo vsaj fizično vedno vedel nadvse miroljubno in neagresivno. Tako se mu je ponudila prilika, da se mi vsaj malo maščuje za tisti incident, zato je pričel z rahlo naslado pripovedovati, kako sva se prav v Ferentu nekaj verbalno zapela in jaz naj bi bil robato in preteče s povzdignjenim glasom pričel izzivati, kwa, kwa, a greš ven, a greš ven? On naj bi bil le elegantno odgovoril, samo izvoli, pa sva šla na dvorišče. Tam sem ga baje zgrabil v šraufštok, ga dvignil in z vso silo surovo treščil ob tla ter ga za nameček še nekajkrat kot navadno vrečo grobo brcnil. Kaj si pa ti storil, ga je v obupu še povprašala. Nič, je z milim glaskom odvrnil, le na miru sem obležal in si z rokami zakril obraz. O, ubogi Džoka, se je spet skoraj cmerala ter mi namenila sovražen in zaničevalen pogled. Potem sem moral priznati, da sem se pretepal tudi s Petrom Božičem, z Dragom Jančarjem, s skoraj svetnikom Jurijem Detelo, pa z Zlatkom Zajcem, Marjanom Skumavcem, Matjažem Kocbekom, s Slavojem Žižkom, z Jožico Brodarič in še mnogimi drugimi znamenitimi osebami.
Potem pa, ko sem začel zahajati tja dol v Tacen, v tisto znamenito prvo slovensko komuno, kjer je prebival tudi on, sva se iskreno spoprijateljila. On je takrat obiskoval ljubljansko likovno akademijo in postajal slikar, pa kako ne bi, saj izhaja iz prave umetniške družine. Nekakšen njegov sorodnik je celo znameniti narodnozabavni harmonikaš Lojze Slak, ki prav tako prihaja iz Jordankala, z umetnostjo pa se je bavila tudi gospa stara mama. Izdelovala je cvetlice iz raznobarvnega krep papirja in jih potem skrbno povoskala, da so pridobile še prav poseben lesk. Nekoč mi je neko posebno mogočno celo podarila za okras groba mojega pokojnega brata. Potem velja omeniti njegovega že pokojnega brata Francija Slaka, filmskega režiserja, ki je vihtel taktirko v razvpiti seriji o življenju Franceta Prešerna, pa v filmu Butnskala, kjer sem celo jaz izjemno ponesrečeno odigral eno izmed vlog, in seveda še nekaj drugih celovečercev. Nekakšen umetnik je tudi njegov sin, čeprav me je zadnjič prosil, naj tega nikomur ne povem, da ljudje ne bi mislili, da je klošar. Prav v tistih študentovskih časih pa mi je Jože podaril celo platno, ki ga je poimenoval Prva slika, saj je menil, da je to delo pravzaprav začetek njegovega pravega in resnega slikarskega opusa. Le tiste umetne zobe gospe stare mame, ki so jo sprva krasili, je odstranil. A baje jo imam na zidu svojega skromnega stanovanjca obešeno narobe, z glavo navzdol. O, Blaž, kakšen vosu si ti, je kar zvijalo njegovo ženo Mileno, ko sta bila nekoč pri meni na obisku, Jože pa je s stoičnim mirom povsem resno pripomnil, naj me pusti pri miru, kajti vsakdo ima pravico do svojega okusa. Pripadala pa bi mi še ena slika z naslovom Blaž s podgano, vendar je bila prevelika za moj brlog, tako sem jo videl le enkrat na njegovi razstavi v Moderni galeriji, potem pa ne vem, kje je končala. Moj prijatelj Zlatko je namreč našel v nekih skrivnih kotih podstrešja hiše, kjer živi, dve podganji mumiji, porumeneli in usahli kot trupla starih Egipčanov, z v grozi razprtima gobčkoma, kot da bi bili v zadnjem trenutku uzrli strahoto, ki ždi na oni strani življenja. Verjetno sta se nažrli tako ostrega strupa, da ju še bakterije niso upale razkrojiti. Eno, tisti grši primerek, je poklonil meni, jaz pa kasneje Džokotu, ki jo je pač potreboval za svoje delo. Tam pod nekim strahotnim slapom ali nečim takim, kar neusmiljeno in nezadržno grmi v globino, stoji neki lik, ki nekako spominja name, tožno zre v gledalca, v rokah pa drži tisti skrivnostni stvor, ki ga je Jože seveda skrbno prilepil na platno.
Medtem smo se nasitili in obed je izjemno teknil tudi Jožetu, čeprav je znan kot prefinjen gurman. Pred leti je v Saks pubu celo pekel kitajske pomladanske zvitke, a čeprav so bili res izvrstni, se obrt nekako ni prijela, in če ne bi bilo zdaj že pokojnega slikarja Grudna, ki jih je pomlatil cele pladnje, bi bil izkupiček bolj boren. Pa smo odšli pred hišo na odmor za cigareto. A ko smo se vrnili, smo naleteli na zelo zabaven prizor. Erik, ki se strastno posveča srednje- in bližnjevzhodnim vprašanjem, je nekje v samoti kuhinje izbrskal nekega kurdskega kuharja in v njegovi prisotnosti, bržčas tudi z njegovim neodločnim odobravanjem, natakarju Turku solil pamet s kurdskim vprašanjem. A navkljub tej rahli politični zaostritvi nam je isti natakar nemudoma in ljubeznivo postregel še z eno rundo rakeja na račun hiše. Jože sedaj bolj malo in redko pije, čeprav sva ga svoje dni nekajkrat prav pošteno luckala. Pri tem pa je imel čudne in hecne navade. V Šumiju je zelo rad zlezel v neki predal pod policami za šankom, kjer smo navadno shranjevali pozabljene dežnike, torbe in drugo tako šaro, se zaprl in tam notri ždel tudi uro ali dve. Kaj je počel, vesta samo Bog in on, najverjetneje je le malo odspal ali morda meditiral. Prav tako je na raznih zabavah kot kakšen otrok rad šinil pod mizo, nekajkrat je tja zvabil tudi mene, potem sva sedela pod mizo in ga tam mirno pila in priznati moram, da je bilo prav ugodno, nekam odmaknjeno in gosposko. Prav tako je tudi malo gizdalina, čeprav doma, po dvorišču in delavnici hodi v hudo obnošenih trenirkah. Poglej, sem enkrat, ko smo bili tam spodaj na obisku, šepnil Mirjam, a Džoka je pa lahko takole rokomavhasto oblečen, kajti pogosto je imela pripombe na moj res malce zanemarjeni stil oblačenja. Ah, to je pa nekaj drugega, mi je skoraj siknila nazaj in spet sem zazeval pred vprašanjem, zakaj je nekaj pri nekaterih simpatično, pri drugih pa odbijajoče. Toda včasih, za kakšne posebne prilike, se nagizdalini, da drugi kar zazevamo. Se spomnim, kako zal in eleganten je bil v tisti svoji oblekici, ki je z nekaterimi cvetličnimi okraski morda res razkrivala njegovo hipijevsko preteklost, na podelitvi nagrade Prešernovega sklada med vsemi tistimi klasičnimi ometuljčkanimi natakarji. Ima pa tudi nekaj značajskih potez, ki mi žrejo živce. Recimo njegova sla po nekakšnem vrvohodstvu. Tam pod našo hišo v Škofji Loki v globoki strugi včasih divja in drugič komaj curlja hudourniška Selška Sora. Vzporedno z reko pa pelje cesta v Vincarje. Od šestnajstmetrske obzidane globine jo loči le neka butasta ograja iz treh vzporednih okroglih kovinskih drogov s kake štiri centimetre premera, ki povezujejo nekaj metrov med seboj oddaljene betonske stebriče. Dolga je pa več kot sto metrov. In ko sta nekoč z Mileno gostovala v tej moji Škofji Loki, smo sklenili, da gremo na sprehod ali nekaj takega. A ko smo prišli do te ograje, glej ga šmenta, je Jože že lovil ravnotežje na najvišji prečki. Če bi treščil dol, bi se povsem razmazal na ostrih skalah, ki jih ob nalivih vsakič znova zbrusi narasla reka. Džoka, da mi greš takoj dol, sem poskušal biti resen in strog. Ta moja zgroženost pa ga je očitno samo veselila in zabavala. Ha, saj imam petdeset procentov možnosti, da padem na to stran, je gofljal in se nagnil proti cesti, in petdeset, da padam tja dol. Tudi to je ponazoril z nagibom proti globini. Poleg tega bi se pa zadnji hipec skušal še ujeti za ograjo, je še flancal. Samo ne glej ga in mirno pojdiva dalje, mi je šepnila teh izpadov očitno že vajena Milena in res je čez kakšnih petnajst metrov zgrožene publike oropani Jože že priskakljal za nama. Se mu je pa to zoprno vrvohodstvo na moje sicer zlobno in privoščljivo veselje maščevalo. Že pred leti smo enkrat šli za kakšen mesec na potovanje v Singapur, v Malezijo in na Tajsko, Jože, Milena in njun sin Jernej pa jaz s svojim sinčkom Rokom, ki je bil takrat še otrok. Nekje na malezijskem podeželju sem s fantičema zavil v neki provincialni hindujski tempelj, kjer smo se za bedne novce dali posvetiti prav zanesljivo povsem šarlatanskemu svečeniku, Milena in Jože pa sta krenila na sprehod po okolici. Zrak je bil težak in smrdljivo vlažen, vsepovsod so izparevale goste temno zelene mlake, po katerih so brodile le velike mastne podgane. In medtem ko smo si mi prizadevali za dvig duše v višje sfere, si Džoka ni mogel kaj, da ne bi spet malo vrvohodil po ograji nekega mostiča, ki je prečil najbolj gnusen bajer na svetu. Potem pa je zgrmel kakšne štiri metre navzdol med nabrekle crknjene podgane, žabjo volno, ličinke komarjev, razpadajoči drek hindujskih svečenikov, olupke durjana in podobne packarije. Pa še izplavati je moral in se povzpeti po spolzkem blatnem bregu. Vendar ga tudi to ni nič izučilo. Ko je imel pred nekaj meseci razstavo v Škofji Loki, sva zavila v neko krčmico na Mestnem trgu na požirek. Pa so k nama prisedli prijatelji alpinisti in plezalci, ki so se ravno odpravljali na trening. Jure, s katerim se poznata že od prej, ga je povabil, naj gre z njimi, in preden so dobro razložili in uredili opremo, so že z grozo zapazili sredi precej težke in nevarne stene rahlo pripitega Jožeta, ki se je tja gor podal brez vsakega varovanja in kar na lastno pest. To je pa prav fino, je komentiral, ko so ga izbezali iz stene, sem bom pa še kdaj prišel.
Sicer pa sva se z Jožetom odpravila na še nekaj skupnih poti, enkrat smo se kar z osebnim avtomobilom podali tja gor na Norveško na poroko njegovega prijatelja Ogija, s katerim je študiral na Japonskem, jaz pa sem se z njim seznanil v ljubljanskih lokalih, pa kar dvakrat sva bila skupaj v Parizu, enkrat, ko je prejel neko nagrado na Bienalu mladih, in enkrat, ko je študijsko bival v starem, pariško šarmantnem Hotelu des Arts tam nasproti notredamske katedrale. In mnogo prigod in dogodb se nama je pripetilo. Toda tisti turški rake je zahrbten, še posebno v kombinaciji s pivom, v ustih deluje kot kakšna ženska sladkobnost, vendar te počasi stiska v primež in misli postajajo vse bolj nejasne in trudne. Zato smo šli raje domov, ubogega Erika je na primer po povsem nepojasnjenih okoliščinah prebudil šele sprevodnik na vlaku v Zidanem Mostu, čeprav tam ni imel pod milim bogom prav nič početi. Torej, še marsikaj bi se lahko doreklo, zato se zaklinjam, da bom ob naslednji priliki o Jožetu napisal kaj več.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.