29. 4. 2010 | Mladina 17 | Svet
Trenutek cleggstaze
Kako je Nick Clegg, voditelj tretje največje britanske stranke, liberalnih demokratov, s svojim suverenim, sproščenim, telegeničnim nastopom nenadoma postal resen političen tekmec Brownu in Cameronu
Eno samo, prvo televizijsko soočenje, pa je že vse drugače? Prvo televizijsko soočenje voditeljev treh največjih britanskih strank pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 6. maja, je postreglo z enim zmagovalcem: 43-letnim Nickom Cleggom, voditeljem tretje največje stranke, liberalnih demokratov. Po vseh mogočih raziskavah javnega mnenja - teh je sicer kot konfetov - se je priljubljenost njegove stranke s prejšnjih 18 odstotkov dvignila na 30 odstotkov, Clegg pa je s svojim suverenim, sproščenim, telegeničnim nastopom in napadi na »obe stari stranki«, torej na laburiste premiera Gordona Browna in največjo opozicijsko stranko, konservativce Davida Camerona, volivce tako očaral, da je čez noč postal »skoraj tako priljubljen kot Churchill« (kakor je pokazala vsaj ena raziskava).
Televizijsko soočenje 15. aprila je bilo resnično zgodovinsko; navsezadnje že zato, ker je bilo dejansko prvo, saj so se jih doslej otepali vsi strankarski voditelji, celo Margaret Thatcher in Tony Blair (in to čeprav sta se oba sicer zelo zanašala na ameriški način vodenja političnih kampanj). Resnici na ljubo pa sta bili cleggomanija in cleggstaza, ki sta izbruhnili po soočenju, samo deloma posledici Cleggove sproščenosti, telegeničnosti in napadalnosti; bolj sta bili odvisni od tega, da ga zelo veliko volivcev oziroma marsikateri od skoraj desetih milijonov gledalcev, ki so spremljali soočenje, sploh ni poznal, tako kot niso poznali njegove politike ali volilnega programa njegove stranke (ki zajema zmanjšanje števila učencev v razredih, pravico do izbire družinskega zdravnika, dvig davčne osnove na 10.000 funtov, reformo proračuna Evropske unije in odpravo britanskega jedrskega obrambnega programa Trident).
Razlogov za to je več, najpomembnejši pa je, da je britanska politična dramaturgija zaradi večinskega volilnega sistema in dvostrankarstva, ki je posledica tega, okostenela in toga, večina medijev pa pozornost posveča samo vladajoči stranki in največji opozicijski stranki (uradno se ji pravi »kraljičina zvesta opozicija«); tretja največja stranka, nekaj nacionalističnih strank in peščica neodvisnih poslancev v parlamentu ostajajo v glavnem samo eksotična irelevanca, ki jo ignorirajo.
Večinski volilni sistem je tudi sicer zanimiva past: po raziskavi javnega mnenja, objavljeni 23. aprila, uživajo konservativci 33-odstotno podporo, liberalni demokrati 30-odstotno, laburisti pa so s 27 odstotki na tretjem mestu, vendar to ne pomeni, da se bo ta priljubljenost »pretočila« tudi v poslanske sedeže. Ravno nasprotno: po tej raziskavi, kot je bilo rečeno na BBC, bi bili laburisti z 261 poslanci še vedno največja stranka v parlamentu, konservativci bi imeli tri manj, liberalni demokrati pa bi imeli 102 poslanca, to pomeni, da nobena stranka ne bi imela ustrezne večine (torej 326 poslancev). Priljubljenost v raziskavah javnega mnenja se namreč najpogosteje »pretoči« v drugo mesto, drugo mesto v britanskem sistemu relativne večine pa, preprosto rečeno, ne pomeni nič. Prav zato si predvsem liberalni demokrati prizadevajo za volilno reformo; sprememba volilnega sistema bo po vsej verjetnosti tudi cena za njihovo sodelovanje v morebitni koaliciji.
Maščevanje desničarskega tiska, ki ni pričakoval, da se bodo britanski volivci tako intenzivno zatreskali v Clegga, je bilo zelo hitro.
Le kako dolgo, meniš bralec, je trajalo, da je Daily Mail na naslovnici objavil naslov, ki je vseboval vse magične sestavine: Clegga, naciste, blatenje in Britanijo? I, le kako dolgo? Sedem dni. Natanko teden dni po prvem televizijskem soočenju in na dan drugega soočenja je Daily Mail, repozitorij angleških malomeščanskih vrednot, objavil članek Clegg In Nazi Slur On Britain. Če sklepamo po vsebini članka, bi lahko naslov prevedli Clegg s primerjavo z nacisti oblatil Britanijo. V angleščini sicer ni jasno, za kaj sploh gre: za to, da je »Britanija nacistična« ali za to, da je »Britanijo užalil nacist«.
In za kaj je sploh šlo? Za kolumno, ki jo je Clegg, takrat še evroposlanec, leta 2002 napisal za Guardian in v kateri je z ne popolnoma neznano kolumnistično vehemenco obsodil britansko nestrpnost do Nemčije in Nemcev, v bistvu germanofobijo, ter večno britansko obsedenost z drugo svetovno vojno. »Vsi narodi nosijo križe, in Nemčija zaradi nacizma še posebej težkega,« je pisal. »Britanski je bolj potuhnjen. Dosti težje se je namreč otresti neprimernega občutka večvrednosti, podprtega z veličinskimi blodnjami ter nepopustljivo obsesijo z zadnjo vojno.« Povod za kolumno - njen naslov je Ne omenjajte vojne, ampak odrastite - je bil sicer primer dveh Nemcev, ki sta bila zaposlena v Motoroli v Swindonu, »njuni britanski kolegi pa so ju zmerjali z 'zafukanima Nemcema' in prepevali pesmi o Hitlerju«; Nemca sta dala odpoved in vložila tožbo na delovnem sodišču. »Čisto prav sta naredila,« je še dodal in jima zaželel srečo. V Daily Mailu jih je v bistvu zanimal samo zadnji odstavek - tisti o križih in veličinskih blodnjah - in komentirali so ga z neizbežno, tipično usodnostjo: »Besede voditelja liberalcev ne bi mogle bolj žaliti spomina na naše žrtve v drugi svetovni vojni.« V uredniškem komentarju je potem postalo jasno, kaj pravzaprav res mislijo: »Verjetno ne bi bilo pošteno, da bi opozorili na to, da je Cleggov oče po rodu napol Rus, njegova mati Nizozemka, poročen pa je s Španko.« Seveda! Clegg očitno že zaradi tega ne more biti pravi, kleni britanski domoljub! Vse to je zanimivo iz več razlogov. Recimo zato, ker je lastnik Daily Maila lord Rothermere (sicer ded sedanjega lastnika) pred drugo svetovno vojno podpiral britanske fašiste in Hitlerju čestital za priključitev Češkoslovaške ter mu svetoval še posredovanje v Romuniji, premier Stanley Baldwin pa je (tudi) zanj postregel z definicijo britanskega žurnalizma: »Moč brez odgovornosti je v vseh časih privilegij vlačug.«
Daily Mail sicer ni bil edini konservativni dnevnik, ki je pred drugim televizijskim soočenjem napadel Clegga: v Daily Telegraphu so zasoplo poročali, da so v času, ko še ni bil voditelj stranke, trije liberalnodemokratski donatorji sredstva za njegovega asistenta nakazovali na njegov osebni bančni račun (vse transakcije so bile pravilno zavedene, vendar so, po besedah tiskovnega predstavnika liberalnih demokratov, »zaradi nesporazumov med osebjem nekatera nakazila prepozno prijavili volilni komisiji«), Sun ga je na naslovnici odpravil kot Majavega demokrata (ker naj bi bil spreminjal svoja stališča do Afganistana in imigracijske politike), v Daily Expressu pa so liberalnodemokratsko imigracijsko politiko odpravili kot »noro«. Cleggov predhodnik lord Ashdown je imel zelo prav, ko je takoj po prvem soočenju dejal: »Zdaj bomo šele videli, kako nizko bodo udarili.« Sam Clegg je bil sicer dokaj stoičen in je mirno ugotovil: »Verjetno sem res edini politik, ki se je v enem samem tednu iz Churchilla spremenil v nacista.« (Tudi na drugem soočenju, ki je bilo pretežno posvečeno zunanji politiki, je bil Clegg boljši od tekmecev, vendar je bila njegova prednost manjša; zanimivo je bilo tudi videti, česa vsega sta se Brown in Cameron v enem samem tednu »naučila od Nicka«, recimo tega, da morata govoriti v kamero in si ne smeta oblizovati ustnic.)
Vsekakor pa sta cleggomanija in cleggstaza iz najpomembnejših volitev naše generacije, kot trdi marsikateri politični komentator, naredili tudi zanimivejše in kljub vsemu manj predvidljive volitve.
In kaj smo se zadnje tedne torej naučili o Nicholasu Williamu Petru Cleggu? To, da rad posluša »energične opere«, Rahmaninova in Johnnyja Casha; v mladosti je bil obseden s Princeem, vendar pa ga je »to zdaj minilo«; ne gleda popularnih televizijskih dramskih nadaljevank (žajfnic); od vseh televizijskih kuharjev mu je najbolj všeč Nigella Lawson; v sladoledarskem podjetju Ben & Jerry's za volitve ponujajo cheesecake clegg, zamrznjeni jogurt z okusom sirove torte (kalorično zelo drugačen od gordon fudge brownieja, imenovanega po premieru, ter karamel za voditelja konservativcev v cameron chew chew); njegovo najljubše Shakespearovo delo je Othello; ima pc in blackberryja; njegov najljubši film je Razred (Entre les murs); je iz manj gosposke družine kot Cameron (njegova zasebna gimnazija je manj nobel od Cameronovega Etona); po horoskopu je kozorog; kar nekaj ljudi je prepričanih, da bi lahko bil britanski »Obama«; v najstniških letih je napisal magičnorealistični roman; njegov oče, sicer bankir, je dosti radikalnejši od sina in je predlagal prepoved nagrad za člane bančnih uprav (kar je zdaj v liberalnodemokratskem volilnem programu, kot je poročal Guardian); člane njegove družine je na Otok pritegnil občutek, da je »v Britaniji nekaj preudarnega in strpnega«; svojih staršev ni nikoli vprašal, koga so volili; delal je za dve lobistični podjetji; pred drugim televizijskim soočenjem je neki konservativni analitik dejal, da se »noben kipnik ne dvigne dvakrat«; v času, ko je bil evroposlanec za volilno okrožje East Midlands, se je iz Bruslja v Nottingham vozil v ekonomskem razredu, čeprav je dobival poravnane potne stroške za poslovni razred (razliko pa je porabil za vodenje poslanske pisarne v Nottinghamu); preden je bil izvoljen za evroposlanca, je bil evrokrat in je delal v kabinetu podpredsednika komisije in komisarja za trgovino Leona Brittana, sicer konservativca; leta 2007, po izvolitvi za voditelja stranke, je - kot prvi strankarski prvak v britanski zgodovini - na vprašanje, ali veruje v boga, odgovoril, da ne, kasneje pa je to popravil in dejal, da »ne veruje aktivno«, da pa je njegova soproga katoličanka in da sinova »vzgajata v katoliški veri« (njun najmlajši sin je star šele eno leto); na vprašanje, kdo bi ga igral v filmu o njegovem življenju, je dejal »Rodney iz Samo norcev in konjev«; njegova nizozemščina je zelo staromodna, »takšna, kakršno govori kraljeva družina«; španščine se je naučil, ker se z Miriam Gonzáles Durántez, sedanjo soprogo, ki jo je spoznal med podiplomskim študijem evropskih ved v Brugesu, »nista mogla sporazumevati v nobenem jeziku, ki ga je znal«; njegov najljubši pesnik je Yeats; med Beatli in Stonesi ima raje Beatle. Uf, in tega je še več. Politika in volilni program tretje največje britanske stranke pa sta zaradi takšnega bogastva zanimivih informacij - saj bo kdo še hiperventiliral! - seveda v popolnoma drugem, no, tretjem planu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.