»Dubiranje je mus!«*

Dub (izg.: 'dab') je tisti glasbeni žanr, ki je ob svojem rojstvu na pragu 70. let prejšnjega stoletja v zgodbi reggaeja napravil odločilno delto in se iz še ene podzvrsti jamajške popularne glasbe do danes razvil v glasbeno 'stanje duha'.
Za očeta tega duha velja pokojni elektroinženir Osbourne Ruddock aka King Tubby, ki se je glasbi in miksanju posvetil posredno, prek rednega popravljanja 'zvočnih sistemov' oziroma soundsystemov - torej tehnične opreme ska, rock-steady in reggae DJ-ekip, ki so bile od konca 50. let na Jamajki bolj oblegane kot cerkve. Dub so bile najprej verzije skladb brez vokalov in Tubby je v teh videl nekaj več. Pod njegovimi prsti so z dodatki efektov, kot so echo, reverb in delay, postale 'druga' verzija sebe. Mikey Dread, legendarni jamajški reggae producent, radijski voditelj in pevec je dubu pripisal rentgenski vid - in Tubby naj bi imel še posebej nadpovprečno sposobnost gledanja v glasbo, zaradi česar je bil njegov dub tako edinstven. No, krivični bi bili, če pri teh začetkih ne bi zaslug za razvoj zvrsti priznali tudi Rainfordu Hughu Perryju oziroma Leeju Scratchu Perryju. Če Tubbyju pritiče titula očetovstva, je Perry tisti, ki ga je 'odprl' - za skoraj vse, v kar se je v pozneje razvil ...
Dub torej zvokovno običajno temelji na reggae ritmu, glavna stvar pa so močne nizke bas linije. Te skupaj z bobni pomenijo njegov krvotok, ogrodje, vse ostale zvočne primesi pa so bolj kot ne predmet manipulacije oziroma igre izvajalca/producenta, predvsem v smislu igranja z zvočnimi efekti. Kot produkcijski pristop dub lahko pomeni tudi kopijo kateregakoli komada, ki so ji bili dodani določeni zvočni efekti. V širšem kontekstu pa je dub produkcijski jezik, s katerim lahko spregovori skoraj sleherni glasbeni žanr - in to je njegova posebnost ter glavni 'gušt' sogovornikov, ki dub kulturo že nekaj let marljivo gojijo tudi pri nas.

Dub Club in Dub Lab

Za učinkovito posredovanje tega, kar premore, dub v prvi vrsti potrebuje ustrezno zvočno opremo ter primeren ambient. Njegovo ekspanzirajočo vsebino, ki jo lansirajo pulzi podtalnih in talnih basov, snare bobnov in vseh ostalih zvočnih primesi, po možnosti pa interpretirajo tudi vizualije ali vsaj kompatibilna osvetljava, je enostavno treba doživeti v živo v klubu. Kar je tudi glavna okupacija kreatorjev slovenske oziroma ljubljanske dub scene. Na Metelkovi po zaslugi sicer že dolgoletnih soustvarjalcev raznoraznega programa tako že skoraj peto leto zapored obratujeta Dub Club in Dub Lab, prvi v Gala hali in drugi v sosednjem klubu Channel Zero.
»Zakaj dub? Zato ker boben in bas vedno pašeta,« brez filozofiranja ustreli Dejan Dornik iz Dub Laba, znan tudi kot DJ Rollking, sicer pa roadie, ki sodeluje s številnimi slovenskimi glasbeniki, začenši z Magnificom. »In ker je vsaki muziki moč odkriti nekaj duba ...« nadaljuje bolj zamišljeno. »Zato ker ima življenjski ritem,« pa svoj razlog pove Saša Serban aka DJ Yidaki iz Free Form Sounda, član prvega in za zdaj edinega slovenskega dub banda, Dubzilla, ter sodelavec glasbene redakcije Radia Študent, »ima v bistvu ritem srca - ob dubu lahko normalno hodiš peš.« »A, zato moj prijatelj metalec hodi tako hitro,« se zasmeje Katarina Deskovič - Kaja, članica društva Kapa, ki deluje v Gala hali, in idejna vodja Dub Club koncertov. »Sama pred tem nisem nikoli zares poslušala ne duba ne reggaeja, dokler nisem ob bookiranju bandov naletela na Brain Damage,« opiše svoj 'prelomni dub moment'. To je bilo maja 2006. »Dub Club je v osnovi cikel, v katerem smo začeli predstavljati francoske electro-dub skupine - High Tone, Ez3kiel, Brain Damage, Duberman, Fedayi Pacha, High Tone, Idem, Lobe Radiant dub system ... Večina teh deluje pod okriljem založb Jarring Effects ali Hammerbass. V času tega intervjuja se ravno pripravljamo na Zenzile, začetnike francoske dub scene, ki smo jih želeli delati že dalj časa, pa so se nam vedno izmuznili,« nadaljuje in opozori, da je bil de facto prvi 'nereggaejaški' dub dogodek pri nas pravzaprav Lyon Calling Tour septembra 2009 v Križankah v organizaciji KUD France Prešeren, ko so nastopile tri takrat največje lyonske zasedbe - High Tone, Mei Tei Sho in Le Peuple de l'Herbe.
»No, saj smo tudi prej že poznali 'nereggaejaški' dub. Sam sem denimo veliko poslušal ameriško produkcijo, kot so Hi-Fidelity Dub Sessions izdaje založbe Guidance Recordings, pa newyorško sceno, od Dr. Israela do Crooklyn Dub Consortium kolektiva. In koncertno gledano je bil 'drugačen' že koncert dub poeta Lintona Kwesija Johnsona v Križankah sredi 90.,« pristavi Serban, ki je med sogovorniki še nekako najbolj naklonjen tudi reggaeju. »Ločnica med reggaejem in dubom se pravzaprav začne že v načinu produciranja, v produkcijskem jeziku.« Za primer navede kaseto, ki jo je nekoč kupil na nekem madžarskem festivalu: šlo je za Björk in njen album Post, ki ga je produciral Howie B: »Totalno dub album - od basov do echo reverba, vse, kar pritiče dubu, imaš notri ...« medtem ko Dornik spomni na Grace Jones, ki se prav tako poslužuje dotičnega produkcijskega jezika, še posebej v zadnjem albumu - pa je marsikdo ne bi nikoli povezal z dubom.
»V dub dejansko lahko zliješ vsako muziko,« se strinja Sleyk, gonilna sila Dubzille, druga DJ-polovica Free Form Sounda, basist v zasedbi Moveknowledgement, sicer pa multiinštrumentalist, ki 'ob strani' vodi še nekaj bandov. Posredno je povezan tudi z zagonom Dub Cluba, saj je na koncertih Moveknowledegement v Franciji ob obisku Lyona založbo Jarring Effect dobesedno okupiral. Tudi Dubzilla črpa iz korenin duba, a dodaja vsebine, ki so ji, tako ali drugače blizu ne glede na izvor - denimo tudi sample pripovedke o Martinu Krpanu. »Pravzaprav se sploh ne omejujemo na to, da smo striktno dub band. Lahko, da bomo čez leto dni igrali povsem nekaj drugega. Predvsem se zabavamo in jammamo. Trenutno pa pripravljamo EP, na katerem bodo pri posameznih komadih sodelovali tudi gosti - Sandra Tomovič, bivša vokalistka Moveknowledgement, Tomislav Jovanič - Tokac iz Dan D, pa N'Toko ...«
Tako kot Dub Lab, nekakšen dub laboratorij zvočne alkimije, in Dubzilla, je tudi Dub Club odprtega duha: »Cikel nastopov francoskih elektro dub bandov se je počasi razširil tako na druge države izvora kot na mešanje duba z drugimi žanri, saj nas zanimajo različni hibridi. V programu smo tako imeli tudi že Dub Trio. (Čeprav ime lahko zavede, velja poudariti, da ta brooklynska trojica sicer profesionalnih 'rent-a' glasbenikov pošteno 'žaga'; op. a.) Little axe, ki meša dub in blues, D'aqui Dub, ki mešajo dub z etnom, eksperimentalni bošnjaki Vuneny so tudi redni gostje ... Gostili smo pa tudi eno najpomembnejših roots dub skupin, Dub Syndicate, in v tej smeri še francoske Dubians, Angleže Zion Train ... Glasba vseh naštetih temelji na dubu. Občasno ponudimo tudi soundsystem dogodke, tu so že bili Alpha & Omega, Vibronics, Mad Professor - če naštejem samo najbolj znane v tem kontekstu,« še pojasni Kaja. Dub Club je sofinanciran s strani MOL-a in MK, na začetku je veliko pomagal tudi Francoski inštitut Charles Nodier. »Brez financerjev bi se prvi cikel težko zvozil, ker smo dejansko orali ledino z neko posebno smerjo v glasbi.«
MK in MOL delno podpirata tudi Dub Lab. Ta je ob ponedeljkih zvečer, prav tako nekje v letu 2006, sprva stekel predvsem kot 'vikend' za vse, ki na Metelkovi čez dejanski vikend delajo. Sašo Kotnik, manjkajoči sogovornik iz Dub Laba, ki zadnje dve leti kot tonski mojster cele četice tujih bandov pretežno živi na poti po svetovnih turnejah - sicer pa legendarni eks-bobnar Elvis Jackson -, je ustanovitev Dub Laba nekoč takole utemeljil: »Ponedeljek je začetek babilonskega delovnega tedna ... In Dub Lab na nek način ljudem nudi uteho v tem.« Obisk je dejansko odličen, čeprav nedvomno vlogo pri tem igra tudi 'prostovstopnost'. Tudi selektorji nastopajo pro bono, klub krije stroške edino tujim bandom, ki včasih dodatno obogatijo program. In občasno se ponedeljek tudi 'prestavi' ali v istem tednu 'ponovi', v poletnem času pa se iz svojega temačnega domicila preseli na letni vrt Gala hale ter na Trnfest. Dub Lab in Dub Club moči ob posebnih priložnostih tudi združita. Naslednja večja bo nedvomno uresničitev želje, ki jo Kaja goji že dolgo: »Zelo rada bi spravila skupaj en velik, večdnevni dub festival na letnem odru Gala hale,« pravi, a za zdaj še ne more obljubiti, kdaj ...

Krunch it!!

Še ena oblika duba, ki je šla prav tako precej 'daleč od doma', za mnoge enfant terrible svojega 'očeta', pa je dubstep. Z letnikom 2000+ se seveda za zdaj še težko postavlja ob bok veličini svojih starejših dub praks, a je vendarle udaril s sunkom, zaradi katerega zagotovo ne bo končal med muhami enodnevnicami. Ravno nasprotno, pri nas je šele zares začel 'prijemati'. »Ko sem prvič zarolal dubstep, so vsi samo debelo gledali in nobenemu ni bilo jasno, kako na to plesati,« se spominja Sunneh, prav tako redni 'dublabovec' sicer pa DJ odprte iniciative Krunch it!!, ki se zadnje leto enkrat na mesec uteleša v še enem nepogrešljivem hramu klubske kulture v Ljubljani, v klubu K4. Takrat je Sunneh spoznal Črta - DJ Freeversa, ki je bil edini navdušenec na plesišču in skupaj sta dotično zvrst nato začela plasirati v ušesa bolj ali manj naključnih simpatizerjev angleških podtalnih elektronskih praks, predvsem na Trnfestu v KUD France Prešeren in na Metelkovi, od lani pa v K4 še bolj intenzivno skupaj z dvojcem Bassick. Za tem imenom se skrivata sicer drum'n'bass, jungle, reggae in funk DJ-veterana, DJ JAMirko in DJ Pier iz ekipe RDYO DJs, ki pa sta se z dubstepom neposredno okužila na kraju zločina - ob obisku Londona 2005, ko in kjer je dubstep ravno pošteno bušknil na površje.
Ta 'izgubljeni gen' duba se je ponovno aktiviral pod močnimi vplivi svojega okolja, UK garagea. UK garage je britanska undergorund kreacija elektronske plesne glasbe iz sredine 90. let, ki je poleg dubstepa 'zaplodil' tudi grime, rap vzporednico dubstepa, ter bassline, ki se še bolj fokusira na bas kot dubstep. Za dubstep je seveda, kot se za vsak dub spodobi, značilna močna bas linija, le da je 'anorganskega izvora' - digitalna, vibrira pa zelo sunkovito ('bouncing'). Ritem je nalomljen in sinkopiran, merilec srčnega utripa pa bi mu poleg stabilne aritmije pokazal 140 udarcev na minuto. In to je bržkone pomagalo, da smo ga lahko importirali tudi na naša plesišča, kjer sicer nikoli ni bilo njegovega 'očeta', UK garagea - ima namreč mnogo karakteristik drum'n'bassa, le da je za okoli 40 udarcev na minuto počasnejši. »In na nek način je tudi ponovno obudil fokus junglea, torej beate in bas,« pojasnjuje JAMirko. Zaradi vsega tega je silno prikladen za otvarjanje drum'n'bass setov, kar je tudi pogosta praksa Sunneha: »Ko enkrat zaslišijo sunke basa, mnogi tako ali tako še vedno čakajo, 'kaj se bo zgodilo', kdaj se bo začelo - čeprav je to že to.«
Dubstep je povsem 'rentabilen' tudi pri techno publiki, poudari Freeverse. Lepo se spaja denimo s tech-dubom, ki ga pri nas tudi že kar nekaj let ustvarjata in sukata Octex in Zergon. S slednjima so lani februarja tudi prvič za vso noč dobili mali floor kluba K4, da bi stestirali dubstep pri klienteli. Posebnega navdušenja seveda ni bilo, ampak trend se je do danes že opazno obrnil. »Tudi moj 'background' je pravzaprav techno. Kot fan eksperimentalne elektronske prakse sem veliko poslušal tudi IDM ('intelligent dance music', še ena originalno britanska underground elektronska glasbena zvrst iz začetka 90., op. a.) in tako so mi pod roko prišle kompilacije, izdane pri Rephlex records, založbi Aphex Twina. Na teh so se že pojavili dubsteperji, kot sta Code 9 ali Plastician,« omeni dva od prvoborcev dubstepa. Vsi sogovorniki prisegajo na splošno odprtost dubstepa do pravzaprav različnih zvrsti, kar je podobnost z 'dedkom' dubom. In čeprav si medtem, ko mi to razlagajo, neuspešno skušam zamisliti na primer dubstep-metal, jim kar verjamem - glede na vse eklektične prakse zadnjega desetletja, si je težje zamisliti, da bi človeka v glasbi sploh še kaj res presenetilo.
Nazaj k sceni. »Ja, res je bilo nekaj zamika, predvsem se mi zdi, da so ljudje težko konzumirali to 'bouncanje' pri dubstepu, ampak zdaj se je končno prijelo,« nadaljuje JAMirko, ki v Krunch It!! dogodkih vidi stično točko vseh bas muzik znotraj elektronske glasbe. »Zamik pa se je zgodil tudi zato, ker dubstep vse do sedaj ni imel neke zadostne medijske podpore,« še doda. In temu res ne morem oporekati. Še na pregovorno najbolj širokomiselni radijski postaji, Radiu Študent, je bilo pred letom 2009 dubstepa moč slišati le za vzorec - pretežno v oddaji Šesta muzika. »V bistvu smo lahko veseli, da imamo internet - brez tega ne bi bilo nič,« pribije Freeverse. Dubstep, mi še razložijo fantje, je izrazito 'internet community' muzika, kar je po svoje logično, saj nastaja izključno na računalniku. In zavoljo širjenja svojega zvoka predvsem prek internetnih kanalov ima na nekako tudi to prednost, da ni toliko obremenjen s subkulturnimi 'pravili', na primer z modo. »Tu preprosto ni nobenega bullshita in nobene pretencioznosti, poanta je res samo v zvoku,« še sklene razlago Freeverse.
A vse to sploh ne pomeni, da je dubstep zaradi tega kaj manj klubski kot dub. Pier svojega prvega srečanja z dubstep eventom ne bo tako zlahka pozabil: »Ko sem se leta 2005 znašel v Londonu na dubstep dogodku kolektiva DMZ, gonilnih akterjev dubstep scene, mi ni bilo nič jasno,« se zasmeji. »Vedel sem že, da dubstep na polno dogaja, ampak, ko nas je prijatelj Adam - producent Elemental - pripeljal na kraj dogodka, je bilo tam samo ...« (Pier začne beatboxati zvok dubstepa). »Nakar sem dojel,« nadaljuje, »da je tam približno 350 producentov in mogoče kakšnih 100 ljubiteljev, pogrupiranih v več ekip, in da vsi samo čakajo, kdaj se bo zarolal njihov komad. In ko se je, so posamezne ekipe ponorele ... To je bil res tak intenziven 'community' moment,« navdušeno opisuje Pier. Žal se je že v roku enega leta zgodilo, kar se prej ali slej zgodi skoraj na vsaki 'hype' sceni - ti dogodki so postali preveč množično obiskani, številni zapriseženi dubstep 'ortodoksneži' pa so se začeli komercializirati, kar v dubstep jeziku predvsem pomeni, da svojim komadom začnejo dodajati vokale ter remiksirati različne tuje stvari. »Saj je dejansko vse skupaj reciklaža,« poudari Pier in naredi primerjavo z drum'n'bassom, ki je prav tako od svoje prvotne forme nase prilepil že vse živo, od reggaeja do metala.
»Pa saj to je fajn,« meni JAMirko, »čeprav eni tega nimajo za razširitev, temveč komercializacijo. Pomembno je predvsem, da produkcija ostaja v 'communityju', da se ne proda nekim 'major' založbam, ki jih pa na srečo tako ali tako ni več veliko. Tako kot recimo pri drum'n'bassu, ki bazira na strogi politiki, da nikoli ne bo šel 'over all' v mainstream.«
'Community' oziroma skupnost je nedvomno tisto, kar drži skupaj tudi slovensko dub sceno - še vedno, saj ji butičnost lahko mirno pripišemo tudi po petih letih svojega obstoja. Da bi si denimo privoščil festival, kakršna se v poletnem času odvijeta ob Soči - Riversplash in Metal Camp -, vsekakor še ne gre pričakovati, a mu je kljub temu uspelo obdržati tako pripadnost prvotnih zagretežev kot pridobiti nove - predvsem po zaslugi svoje širine. Jasno, kot izvorno del reggae kulture je dub neločljivo povezan tudi z reggae sceno, ki jo že dobro desetletje kreira tako omenjeni festival kot seveda lepa kopica reggae selektorjev in soundsystemov širom po Sloveniji, poleg spajanja z vsemi že omenjenimi žanri pa - še posebej zadnje leto - polni plesišča tudi kot ena od esencialnih sestavin 'balkan beat' prakse. Ne nazadnje pa se Slovenci lahko pohvalimo celo s pristno slovensko dub-poezijo oziroma z izvrstnim z dub-poetičnim projektom v izvedbi Toneta Škrjanca in glasbenika ter producenta Janija Mujića, Lovljenje ritma.
Preverjeno, torej: »In dub we trust.«

* Poslovenjena dub 'mantra' »Dubbing is a must!« in ena od reggae-dub klasik pevca Pabla Mosesa iz leta 1980.