Ljudstvo naj prevzame odgovornost?

Izjemno slabo bi bilo, če bi bila udeležba na tem referendumu slaba. Slaba udeležba praviloma koristi tistim, ki so najbolj zagrizeni.

Dr. Lojze Ude, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, nekdanji ustavni sodnik

Dr. Lojze Ude, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, nekdanji ustavni sodnik
© Miha Fras

Prvo vprašanje, ki se vsakomur postavi ob odločitvi, naj o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško, na podlagi katerega bo mednarodna arbitraža določila sporno mejo med Slovenijo in Hrvaško na kopnem (sporna je meja ob Dragonji, pri Sekuličih, na Trdinovem vrhu, na nekaj mestih ob Muri, zlasti pri Hotizi), mejo v Piranskem zalivu in stik slovenskih teritorialnih voda z odprtim morjem, odločijo državljani Slovenije na referendumu, je seveda vprašanje, ali je ta sporazum o pooblastitvi priložnostne mednarodne arbitraže, da določi mejo na kopnem in morju, take narave, da je primeren za odločanje državljanov na referendumu, ali je državljanom mogoče pojasniti tudi vsa sporna pravna vprašanja v zvezi z referendumom, ki se nanaša na arbitražni sporazum in ne neposredno na samo določitev kopenske in morske meje. Naknadni zakonodajni referendum sedaj glede na odločitev državnega zbora in soglasno mnenje vseh političnih strank, da je naknadni referendum primerna oblika, da se tudi državljani izjasnijo o načinu določanja meje, seveda gotovo bo. To pa ne pomeni, da se nam, vsaj nekaterim, še vedno ne porajajo pomisleki o smotrnosti takega referenduma in hkrati dvom, ali ga politika ne izkorišča za strankarske cilje, pri čemer so nacionalni interesi, ki so ali bi vsaj morali biti v tem primeru gotovo najpomembnejši, vsebinsko v ozadju, besedno pa seveda vedno v ospredju. Osebno se mi včasih milo stori, ko posamezni politiki izkoriščajo tudi nekatere ugledne Slovence, ki seveda izpričujejo svojo privrženost slovenstvu, manj pa razmišljajo o problematiki odločanja, ki ga bo opravila arbitraža.
Že ko sem bil ustavni sodnik, sem se nekajkrat srečal s problematiko referenduma. Prvič, ko je Ustavno sodišče RS presojalo skladnost tedaj veljavnega 10. člena zakona o referendumu in ljudski iniciativi z ustavo. Ta zakonska določba je tedaj prepovedovala razpis zakonodajnega referenduma o zakonih, ki se sprejemajo po hitrem postopku, kadar to zahtevajo izredne potrebe države, interesi obrambe ali naravne nesreče, o zakonih, od katerih je neposredno odvisno izvrševanje sprejetega državnega proračuna, in o zakonih, ki se sprejemajo za izvrševanje ratificiranih mednarodnih pogodb. Tedaj sem se prepričano in vneto zavzemal za razveljavitev te določbe. Verjel sem v parolo, da je referendum najčistejša oblika izvrševanja oblasti ljudstva, in glasoval za odločbo. Ko se sedaj ozrem nazaj, imam to odločitev, pri kateri sem sodeloval, za napačno. Kasneje se je pokazalo, da referendum pogosto pomeni manipulacijo političnih strank z državljani in da pogosto izkorišča za politične cilje mnenje ljudi o pravicah marginalnih skupin, ki je takim skupinam kot povsod po Evropi v glavnem nenaklonjeno. Taka sta bila po mojem mnenju referendum o zakonu, ki naj bi izbrisanim priznal pravice v skladu z določbo 8. tč. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 z dne 3. aprila 2003, ki je bil aprila 2004, in referendum o možnosti umetne oploditve samskih žensk, ki je bil izpeljan junija 2006. Na nekaterih referendumih pa je bilo za odgovor na postavljeno vprašanje potrebno neko znanje, tudi o čisto pravnih vprašanjih (na primer na referendumu o volilnih sistemih, referendumu o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic). Tudi udeležba na nekaterih referendumih je bila taka, da je bilo težko trditi, da izid referenduma izraža ljudsko voljo.
Res je sicer, da so bili izpeljani tudi referendumi, ki so dejansko izražali večinsko voljo ljudstva. Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije je tak čist in vsebinsko poln izraz volje ljudstva. Tudi vključitev Slovenije v Evropsko unijo je bila taka čista in vsebinsko polna referendumska odločitev (čeprav je bil referendum le posvetovalni). Zaradi tega bi bilo mogoče skleniti, da je tudi referendum, ki se nanaša posredno na določanje meje med sosednjima država, tak sporazum, o katerem je prav, da ljudstvo izrazi svojo suvereno voljo.
Vendar se referendum o arbitražnem sporazumu na koncu vendarle nanaša le na način določanja meje, na to, da jo bo določila mednarodna arbitraža. Prav ta razlika, da ne gre za samo opredeljevanje do morebiti dogovorjene meje med sosednjima državama, temveč da gre za sporazum o načinu določanja meje, pa je tista vsebinska okoliščina, ki zbuja dvom o smiselnosti takega referenduma in o dobronamernosti vseh, ki ga zagovarjajo. Smiseln bi bil po mojem mnenju predhodni referendum o ratifikaciji arbitražnega sporazuma, čeprav bi bilo tudi v tem primeru treba državljanom pojasniti dokaj zapletena pravna vprašanja, kaj je sploh arbitraža, kako taka mednarodna arbitraža deluje in kakšni so učinki njene odločitve, kaj pomeni odločanje po načelih pravičnosti - ex aequo et bono, kaj je »notranja« pravičnost, imanentna samemu mednarodnemu pravu, in kaj »splošna oziroma pravičnost zunaj formalnih predpisov«, za katere odločitve je navadno dogovorjena uporaba pravičnosti, kakšna so nujna tveganja vsakega sporazuma o arbitraži itd. Menim, da vseh teh vprašanj, o katerih se še pravniki ne moremo sporazumeti, državljanom ni mogoče pojasniti. Državljani bodo vendarle glasovali glede na to, komu bodo bolj verjeli, ali zagotavljanju zagovornikov arbitražnega sporazuma, da je to doslej najboljši dogovor, v katerega so Hrvati privolili le pod grožnjo siceršnjih težav pri vključevanju v EU, in da z nesprejetjem sporazuma zgubimo zgodovinsko priložnost za dokončno ureditev meje ter da ohranitev sedanjega stanja ne govori v našo korist, ali nasprotnikom sporazuma, ki razen dvoma o pričakovani arbitražni odločitvi pravzaprav nimajo pravih argumentov.
Nekaj je gotovo. Večina iz opozicije, zlasti pa predsednik SDS Janez Janša, v bistvu vsako dogajanje v naši državi skuša izkoristiti v svojo korist, za vrnitev politične oblasti za vsako ceno. Drugi interesi so manj pomembni ali sploh nepomembni. Če bi tak sporazum podpisal Janša, bi ga razglašal za najpomembnejši dosežek po osamosvojitvi. Tako trdi, da sporazum ne zagotavlja Sloveniji ohranitve teritorialnega stika z odprtim morjem, zaradi česar ji grozi izguba statusa pomorske države (ta trditev je čisti nesmisel) in izguba ozemlja. Trdi celo, da se je avgusta 2007 dogovarjal z Ivom Sanaderjem o predložitvi mejnega spora Meddržavnemu sodišču v Haagu, ki naj bi odločalo po načelih pravičnosti (ex aequo et bono). V resnici ob dogovarjanju na Bledu o odločanju po načelih pravičnosti ni bilo govora, tedanji predsednik Janša in vladni pravniki pa so nekaj dni (ne prav dolgo!) trdili, da poseben dogovor o uporabi pravičnosti za odločanje o sporu niti ni potreben, ker se Meddržavno sodišče v Haagu tudi sicer zavzema za pravično uporabo pravil in načel mednarodnega prava. Sedaj je opoziciji tako razpravljanje »ušlo iz spomina« (amnezija v politiki je pogost pojav!).
Čeprav je jasno, da je naknadni referendum sprožila opozicija, sedaj Janša celo očita koaliciji, da želi ta prevaliti odgovornost na ramena ljudstva. Nekateri (na primer Žerjav) govorijo tudi o možnosti, da bo odločitev arbitražnega sodišča v nasprotju z ustavo. V resnici pa so prav stranke opozicije in predvsem predsednik SDS tisti, ki se skušajo razbremeniti odgovornosti za morebitno nesprejetje sporazuma, ki mu je mednarodna javnost naklonjena. Predsedniku SDS je ljubše, da ljudstvo na referendumu, ki so ga podprle vse stranke, zavrne potrditev sporazuma, kot pa da bi bil on tisti, ki bi neposredno preprečil ratifikacijo sporazuma. Sicer bo po svojem znanem in utečenem vzorcu težko zatrjeval, da »z zavrnitvijo ratifikacije nima nič in da je to storilo ljudstvo«. Misli pa, da bo Evropa vendarle pozabila, kdo je, če bo potrditev zavrnjena, stal za to odločitvijo.
Predsednik vlade in vsa koalicija trdita ravno nasprotno. Pahorjevo zadovoljstvo z vsebino sporazuma je iskreno in ga ne hrani želja po politični oblasti. Pahor se je osebno očitno odločil, da bo deloval vsebinsko, ne glede na politične učinke. Držijo njegove trditve, da je sporazum o arbitražnem reševanju mejnega spora glede na napotke, ki jih vsebuje sporazum za odločanje arbitraže (arbitraža mora določiti stik Slovenije z odprtim morjem), za Slovenijo dokaj ugoden, brez dvoma drži tudi trditev, da bo sicer ostalo nespremenjeno sedanje stanje, ki ni v korist Sloveniji, in da se bo to stanje s časom utrjevalo, saj v mednarodnem pravu velja med drugim tudi načelo, da dejansko stanje pogosto prerašča v pravnega - ex factis ius oritur. Seveda pa dejansko prav tako drži, da prenos odločanja na tretjega, pa čeprav je to ugleden mednarodni organ, pomeni neko tveganje. Nobenega dvoma tudi ni, da obe, EU in mednarodna skupnost, odobravata sporazum kot način reševanja sporov med sosednjimi državami. Zakaj je pri takem razumevanju koalicija privolila v naknadni zakonodajni referendum, čeprav bi bil predhodni posvetovalni smiselnejši? Očitno zaradi tega, ker se naknadnemu ni mogla izogniti (30 poslancev ga lahko zahteva), ker ni hotela izgubljati časa z dvema referendumoma in ker lahko ob privolitvi v referendum bolje nagovarja volivce, saj bi ji opozicija sicer neprestano očitala nezaupanje do lastnih državljanov. Že tako bo razprava spet ena takih, kot jih po tekočem traku proizvaja SDS, ki nato očita vladi, da se ukvarja z vsem, samo z ukrepi za ublažitev gospodarske krize ne. Da je res tako, dokazuje spet nov postopek za zamenjavo predsednika parlamenta! Spet bodo potekale ure in dneve dolge razprave, nato pa bo predsednik SDS zaskrbljeno ugotovil, da se vlada in parlament ukvarjata sama s seboj.
Mislim, da bi bilo bolje, da bi koalicija ne podprla naknadnega zakonodajnega referenduma in da bi tak referendum zahtevala le opozicija oziroma SDS. Tedaj bi bilo jasno, kdo je tisti, ki skuša zavreti dogovarjanje.
Kako naj se državljani opredelijo pri tako različnih mnenjih. Tudi pravniki so na dveh bregovih, čeprav v bistvu ni skoraj nobenega pravnika, ki bi ostro kritiziral vsebino sporazuma, veliko pa jih zagovarja stališče o potrebni dvotretjinski večini, s katero bi morali ratificirati ta sporazum. Te pravnike opozarjam, da bo morebitna potrditev sporazuma na referendumu to razpravo postavila v kot! Če bo sporazum ratificiran, nas bo kasnejša odločitev mednarodne arbitraže zavezovala! Ne bomo se mogli sklicevati na zatrjevano protiustavnost določitve meje ali celo na protiustavnost ratifikacije sporazuma, saj bomo dobili odgovor, da je to naš notranji problem (tudi določba prvega odstavka člena 3. a ustave nas ne bo reševala!).
Državljani bodo glasovali na referendumu spet pomanjkljivo obveščeni ali pa prepričani na podlagi političnih oziroma politikantskih stališč. Še najhuje bi bilo, če bi razprava in glasovanje na koncu potekala in se zaključila tako, da bi volivci odločali za sedanjo vlado in njenega predsednika ali proti njima. Izjemno slabo bi tudi bilo, če bi bila udeležba na tem referendumu slaba. Slaba udeležba praviloma koristi tistim, ki so najbolj zagrizeni. Naknadni zakonodajni referendum je sedaj dejstvo. Naj si mislimo o njem karkoli, naj vidimo referendum kot najnaravnejši izraz ljudske volje (kar včasih tudi je) ali pa kot sredstvo manipuliranja z državljani, je referendum o zakonu, ki ratificira sklenjeni arbitražni sporazum, vendarle pomemben in se ga bo treba udeležiti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.