Plečnikove nagrade 2010

Za dobro arhitekturo ni receptov

Nova stavba Biotehniške fakultete v Ljubljani

Nova stavba Biotehniške fakultete v Ljubljani
© Miran Kambič

Pred kratkim so bile v ljubljanski Narodni galeriji podeljene letošnje Plečnikove nagrade, najvišja strokovna priznanja za arhitekturo pri nas. Nagrada ima dolgo tradicijo, saj je bila prvič podeljena že leta 1973; takrat jo je dobil pokojni arhitekt Tone Bitenc za ureditev Blejskega otoka. Nastala je iz potrebe, ker je tedaj, tako kot še danes, državna Prešernova nagrada za kulturo arhitekturo zapostavljala. Organizatorji poudarjajo, da ne gre le za to, kdo dobi nagrado, ampak je pomembnejše odpiranje dialoga o arhitekturi nasploh, njenih ciljih in usmeritvah. Da bi spodbudili ta dialog, je bila poleg uradne podelitve nagrad pripravljena še vzporedna razstava v arhitekturni galeriji Dessa, kjer si je mogoče ogledati vsa nagrajena in nominirana dela. Razstavo spremlja katalog, v njem so objavljene obrazložitve strokovne žirije, dodatno pa Društvo arhitektov Ljubljana, skupaj z avtorji, pripravlja tudi ogled nagrajenih objektov.
Arhitekture ni mogoče meriti s štoparico, kot določimo zmagovalce na športnih tekmovanjih, ampak na podlagi meril, ki so plod širšega konsenza, izhajajočega iz podmen arhitekturne stroke. Za to je treba o arhitekturi razmišljati in se o njej pogovarjati. Plečnikova nagrada je v svoji skoraj štiridesetletni zgodovini pripomogla k vrednotenju, usmerjanju in razumevanju naše arhitekture. Nagrado podeljuje Plečnikov sklad, ki deluje v okviru Društva arhitektov Ljubljana. Sklad ima skupščino in ta sprejema vse najpomembnejše odločitve, predseduje pa ji župan (županja) Ljubljane. V skupščini so poleg župana še predstavniki 26 strokovnih institucij, kulturnih društev, fakultet, občin in sponzorjev. Ti tudi predlagajo in nazadnje s tajnim glasovanjem izvolijo žirijo. Žirija se vsako leto menja, po nenapisanem pravilu pa naj bi bila sestavljena iz predstavnikov različnih generacij in opredelitev.
Letos je žirija v sestavi Maruša Zorec, Aljoša Dekleva, Maja Vardjan, Tatjana Adamič in Matjaž Deu Plečnikovo nagrado podelila novi stavbi Biotehniške fakultete v Ljubljani avtorjev Tomaža Krušca, Lene Krušec in Vida Kurinčiča. Poleg tega je podelila še dve Plečnikovi medalji za arhitekturne realizacije, in sicer za Tri hiše na Jurčkovi v Ljubljani arhitekta Jožeta Peterkoča in za prenovo arheološke kleti Knežjega dvorca v Celju arhitektov Jerneja Gartnerja, Tanje Gobov, Brigite Babnik in Matije Lenaršiča. Dve Plečnikovi medalji je dodelila tudi za prispevek v arhitekturni teoriji, kritiki in strokovni publicistiki. Prejeli so ju prof. dr. Aleš Vodopivec in Rok Žnidaršič ter oblikovalec prof. Peter Skalar za monografijo »Edvard Ravnikar: Architect and teacher« ter prof. dr. Fedja Košir za knjigi »Vitruvij: O arhitekturi« in »Fedja Košir: O antičnem inženirstvu«. Študentsko Plečnikovo priznanje je žirija podelila diplomski nalogi »Hiša literature«, ki jo je izdelala Jana Kocjan pod mentorstvo prof. Miloša Florijančiča. V najožji izbor za Plečnikova odličja pa je žirija nominirala tudi preoblikovanje Ključavničarske ulice v Ljubljani avtorjev Roka Žnidaršiča, Jerneje Fišer Knap in kiparja Jakova Brdarja, prenovo Kina Šiške v Ljubljani v Center urbane kulture arhitektk Anje Planišček in Nene Gabrovec, vinsko klet Zlati grič v Slovenskih Konjicah Andreja Kemra in Igorja Skulja, Hospic na Hradeckega v Ljubljani avtorjev Mihaela Dešmana, Katarine Pirkmajer Dešman, Roka Bogataja, Eve Fišer Berlot in Vlatke Ljubanović ter prenovo območja vile Beli dvor na Bledu, ki sta jo zasnovala krajinska arhitekta Ana Kučan in Luka Javornik.
Seveda se postavlja vprašanje, ali širša javnost ceni in razume tisto, kar arhitekti sami vzpostavljajo kot kakovost. Zdi se, da ne, saj je, tako kakor za vsako stvar, tudi za arhitekturo nujno poznavanje, sicer v njej ne moremo uživati. To dejstvo je nerazumljivo, če se zavedamo, da vse življenje preživimo obkroženi z arhitekturo, da je nepogrešljiv element civilizacije in da sooblikuje našo osebnost. Za današnjo gospodarsko krizo, ki je še najhujša v gradbeništvu, lahko trdimo, da pomeni tudi poraz arhitekture. Res mislite, da je mogoče z nekoliko nižjo ceno prodati slabo projektirana stanovanja na nemogočih lokacijah? V pehanju za dobičkom so se investitorji požvižgali na stroko. To se je pravzaprav zgodilo v dveh korakih. Najprej so gradbeni lobiji iz zakonodaje sistematično izrinili stroko. Odvzeli so ji vse pristojnosti in ji naložili nove odgovornosti, hkrati pa imajo danes investitorji vsa pooblastila, da za sposojen denar na »svojem« zemljišču počno, kar jih je volja. In ko so v naslednji fazi, s tujim denarjem, vsi postali investitorji, strokovno znanje ni bilo nikomur več mar. Prevladala sta pohlep in špekulacija, pri arhitekturnih načrtih pa najnižja cena. Kot da bi bilo v na hitro zmašenih načrtih za malo denarja res lahko tisto znanje, ki je potrebno, da bi bila stavba pravilno, funkcionalno in racionalno zgrajena. Ravno znanje kot dodana vrednost, o kateri govorijo naši ekonomski teoretiki, da bo rešilo naše preživetje, je iz gradnje skoraj popolnoma izključeno in tudi ni plačano. Ko so nekoč slavnega ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta vprašali, kaj je dobra arhitektura, je pokazal na opeko: »Vredna je pet centov, če pa je pravilno vgrajena v vrhunsko stavbo, je vredna svoje teže v zlatu!« Ta anekdota velja tudi v nasprotni smeri: gradnja brez znanja pomeni tratenje gradiva, časa in energije za nekaj, kar ni vredno niti vsote vgrajenih delov. In na kar vedno pozabljamo: uničujemo svoje okolje v državi, o kateri vsi zatrjujemo, da je lepa in majhna. Ko smo, upajmo, dosegli dno, je čas, da se ponovno zavemo pomena svojega bivalnega okolja.
Nam s Plečnikovim imenom nagrajena arhitektura lahko ponudi zgled? To je ravno njen namen. Za dobro arhitekturo ni receptov. Vsaka rešitev je svojstven kompromis med danim in mogočim, ki ga vsak arhitekt išče po svoje in za drugega investitorja ali na drugi lokaciji spet drugače. Arhitekt ima vedno opraviti z omejitvami. Te so lahko prostor, prevelik program, slaba lega, pomanjkanje denarja, zakonske omejitve in tako naprej. Dobra arhitektura je torej tista, pri kateri arhitektu uspe napraviti tak kompromis, da projekt čim več pridobi in čim manj izgubi - ko slabosti postanejo prednosti. Te lastnosti moramo iskati tudi pri novi stavbi Biotehniške fakultete v Ljubljani, letošnji dobitnici glavne nagrade. Gre za razširitev dosedanjega kompleksa stavb, zato je stavba v prostor postavljena tako, da nadaljuje prejšnjo paviljonsko pozidavo, hkrati pa zapira prostor in ustvari javni trg, s katerega so vhodi v različne oddelke fakultete. Betonska konstrukcija z lažjimi fasadnimi polnili je prav tako povzeta iz dosedanjih stavb, le da so tokrat polnila lesena, saj ima fakulteta tudi oddelka za gozdarstvo in lesarstvo. V stavbo vstopimo s trga in se znajdemo v dvovišinski glavni avli. Iz nje gremo lahko v glavno dvorano ali pa po stopnicah v knjižnico, ki simbolično predstavlja »možgane« fakultete. Celotno oblikovanje je zadržano in izčiščeno, nič ni odvečnega. Glavni »okras« fasade je ravno kompozicija lesa in vidnega betona, torej nosilne konstrukcije in polnil, ki na fasadi odkriva vsebino stavbe. V delu, kjer je velika dvorana z nagnjenimi tlemi, se to kaže tudi na fasadi. Zaradi akustičnih zahtev so lesena polnila postavljena pod kotom, in to se spet prenaša na fasado. Tako celotna poetika stavbe gradi na elementih, ki imajo v stavbi točno določeno funkcijo. Stavba torej ne laže o svoji vsebini, ta odkritosrčnost pa je izhodišče njene estetike. Potem je tu še funkcionalnost. Ta ni omejena le na to, da so hodniki dovolj široki in okna dovolj velika. Organizacija prostorov je dovolj jasna, da se v stavbi znajdemo. Materiali so izbrani tako, da vidni beton gledamo od daleč (na stropu), česar pa se dotaknemo, je leseno - torej prijazno in toplo. Vse to, skupaj s svetlobo in z akustiko, ustvarja v stavbi pomirjujoče razpoloženje, kakršno je nujno za študij.
Tudi pri Treh hišah na Jurčkovi cesti v Ljubljani, ki so bile nagrajene s Plečnikovo medaljo, opazimo podobno preprostost in izčiščenost. Tu gre tudi za kritiko neurejenega okolja v tem delu mesta, kjer hiše med seboj tekmujejo, katera bo prevpila drugo, nazadnje pa smo priča le razstavi slabega okusa. Tri stavbe arhitekta Jožeta Peterkoča so bolj kompleksne, kot se zdi na prvi pogled. Gre za tri vrstne hiše, kar pomeni boljšo izrabo prostora, ki pa ohranjajo vse kvalitete individualne pozidave. Na videz enostavne in geometrične, se v resnici pahljačasto odpirajo proti soncu. Prav tako niso enake, ampak jih je arhitekt oblikoval različno, skoraj kiparsko, saj stavbne mase z različnih pogledov ustvarjajo vedno svežo podobo. Za navideznim minimalizmom je skrito zanimivo poigravanje volumnov, celota pa vsak trenutek deluje elegantno.
Žal je tako, da so nagrajena dela le vrhunec domače ustvarjalnosti, povprečje pa je veliko bolj žalostno.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.