20. 5. 2010 | Mladina 20
Izgubljena kredibilnost
Kaj zdaj? Bodo študentski funkcionarji prodali svojo jadrnico, da bi poplačali škodo na demonstracijah v Ljubljani?
Dijak med metom zmečkane pločevinke na policiste. V ozadju nekaj iskrenosti.
© Borut Peterlin
Nekaj ur po študentskih demonstracijah je bila skupna ocena enotna: kar se je zgodilo, je velika sramota. Študenti imajo v Sloveniji vedno podporo javnosti, simpatije javnosti so vedno na njihovi strani. Le nekaj ur nasilja je bilo potrebno, pa so študenti načeli svoj največji kapital. Nekaj bolj kontraproduktivnega si človek težko zamisli. A zdi se, da so v sredo v Ljubljani študente (mišljeno kot celotno študentsko populacijo in ne le navzoče protestnike) vsi po vrsti zlorabili: Študentska organizacija Slovenije (ŠOS), Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU), študentski servisi kot posredniki dela, pa podmladka SDS in NSi, Slovenska demokratska mladina ter Mlada Slovenija, in na koncu tudi različni huligani, med njimi neonacisti.
Nekaj ur po izgredih pred državnim zborom je vodstvo ŠOS oziroma v njegovem imenu predsednica Katja Šoba na izredni tiskovni konferenci ostro obsodila ter obžalovala nerede in se od njih distancirala. Kaj vse bodo Katja Šoba in preostali visoki študentski funkcionarji še povedali v teh dneh, je težko reči, vendar je to hkrati tudi popolnoma vseeno iz enega preprostega razloga: ko so na parlament začele leteti granitne kocke, jih ni bilo več tam. Nič niso naredili, da bi s svojimi avtoritetami, s katerimi so zadnje tedne vehementno paradirali naokrog, preprečili izgrede ali pa jih vsaj pomagali miriti. Ne, iz svojih pisarn so za medijsko blamažo protestnike pozivali, naj se umirijo. Še več. Ker jih ni bilo več tam, ne mislijo nositi bremena krivde za nastalo situacijo. Oziroma kot je v sredo na tiskovki povedala Šoba, škode na parlamentu in kjerkoli je še bila, ne bodo krili, ker se zanjo ne čutijo odgovorne. Bomo videli, koliko časa bo vztrajala s tem argumentom. Taista gospodična je namreč nedavno za medije dajala izjave v slogu, naj se nihče ne čudi, če bo »na parlament priletelo kakšno jajce«. In so letela jajca. Pa granitne kocke. Pa molotovka. Palice. Steklenice. Pločevinke. In tako dalje. Prav; dejstvo je, da so se med študente na poti od Prešernovega trga do parlamenta infiltrirali neonacisti in številni huligani, ki so organizirano netili nemire, vendar to vodstev ŠOS in ŠOU ne odvezuje njihovega dela krivde.
Te demonstracije namreč niso bile namenjene (le) branjenju študentskih pravic, temveč branjenju privilegijev študentskih funkcionarjev. Kdo bo izgubil ob sprejetju zakona o malem delu? Funkcionarji zagotovo. V obstoječem sistemu ŠOS prejme 4,5 odstotka dajatev, ki izvirajo iz študentskega dela. V letu 2008 so študentje s svojim delom denimo financirali ŠOS v višini dobrih 15 milijonov evrov. Ministrstvo za delo z zakonom o malem delu predlaga, da se ta vsota več kot prepolovi. ŠOS bo tako od študentskega dela prejemala le še 2 odstotka dajatev, bistveno pa se bodo povečali prilivi denarja v Sklad za razvoj kadrov in štipendije. Oziroma: toliko denarja, kot bo izgubila ŠOS, bo pridobil omenjeni sklad. Zato so funkcionarji tako živčni, gre za denar in nič drugega.
Treba je tudi pogledati, kaj študentje s svojim delom v resnici financirajo. Zavod ŠOLT, ki je v polovični lasti ŠOU, je kupil 13-metrsko jadrnico, za katero je odštel 105.000 evrov. Namenjena naj bi bila šoli jadranja za študente. Naj navedemo enega od sloganov, ki so jih iz rokavov stresali funkcionarji zadnje dni: »Študentje nimamo niti za avtobus!« Da so študentske organizacije razsipne z denarjem, je jasno že dalj časa. Kupujejo zemljišča in različnim lobistom namenjajo na deset tisoče evrov denarja za ''svetovanje''. Ko se je ŠOU zanimala za nakup ljubljanskega nočnega kluba Bachus Center in kopališča Laguna, je najela svetovalno firmo Poteza. Čeprav nakup ni bil izveden, je podjetju odštela 85.000 evrov. Pa 40.000 evrov lobistu Sebastjanu Jeretiču, pa 50.000 evrov oddaji Hri-bar za sponzorstvo in tako dalje. Gre za študentsko organizacijo.
Mediji so se v zadnjih mesecih razpisali o številnih primerih razsipništva študentskih organizacij, slednje pa so se od javnih kritik ogradile z zidom sprenevedanja. Visoki funkcionarji so na vprašanja, ali recimo študentje res potrebujejo jadrnico, odgovarjali, da enostavno ne morejo komentirati vsakega nakupa vseh svojih organizacij. S tem so pravzaprav samo potrdili največjo kritiko na svoj račun, in sicer da nad njihovimi finančnimi poslovanji in vlaganji praktično ni nobenega resnega nadzora oziroma odgovornosti. Potem ko so se medijski pritiski na ŠOS in ŠOU stopnjevali, so iz obeh organizacij odgovorili s protiofenzivo, uperjeno zoper vlado in ministrstvo za delo. Ta protiofenziva je temeljila na dobro organizirani kampanji strahu, ki so ga sejali med študenti in dijaki. Slednje so prepričevali, da bodo v primeru sprejetja zakona o malem delu njihovi socialni položaji močno ogroženi, da ne bodo mogli več študirati in podobno, na dan pa so spet privlekli še večno vprašanje pomanjkanja študentskih postelj. Propagandna kampanja je imela svoje učinke. Nacionalna televizija je posnela izjave mariborskih dijakov in študentov, ki so pojasnili, zakaj grejo na demonstracije v Ljubljano. »Zato ker nam želijo ukiniti štipendije,« je dejal eden. »Pahor si hoče z našim denarjem kupiti jahto,« je dodal drugi. Na podlagi takšnih izjav in prepričanj pa je lažje razumeti njihov gnev, s katerim so prišli na demonstracije in ga manifestirali z izgredi pred parlamentom. In tudi s tega vidika sta ŠOS in ŠOU soodgovorni za nastalo situacijo.
Čeprav so organizatorji shoda napovedovali, da bo to vsesplošni upor mladih proti vladni reformi dela, in so zato tudi z avtobusi vozili v Ljubljano študente in dijake iz vse Slovenije, se jih je na koncu zbralo le okoli 10.000. Gre za zaušnico oziroma nezaupnico vodstvoma ŠOS in ŠOU. Večina študentov je raje ostala doma, preprosto se niso videli na teh demonstracijah, katerih resnični namen so očitno dojeli. Zato pa sta se tam videla podmladka Slovenska demokratska mladina (SDM) in pa Mlada Slovenija. Tam sta bila s svojo politično agendo, ki jo je še najbolje ponazarjal transparent: »Janša, pomagaj nam!« V SDM so se v sredo zvečer odzvali na izgrede s sporočilom za javnost, v katerem so zapisali: »Ali je bilo tega treba? Današnje demonstracije, ki so se v enem delu sprevrgle v vandalizem, so dokazale, da vlada ne zna iskati skupnih stališč in s svojim brezglavim vztrajanjem pri nespametnih odločitvah v ljudeh zbuja nemir in negativna čustva. Je vandalizem morda posledica sabotaže podpornikov slabih vladnih reform?« Njihove teorije zarot so po navadi zabavne, a v tem primeru gre za nedvomno in dokaj neumno izkoriščanje hudega incidenta v politične namene napadanja vlade.
Očitno je bilo, da so nemire netili neonacisti in drugi huligani, ki so se pred parlamentom pomešali med protestnike in jih spodbujali k metanju kamnov ter skandiranju navijaških sloganov policistom, med njimi: »Malo vas je, malo vas je, pičkice!« Namesto da bi jih študentje in dijaki odstranili s protestov, so jim nasedli in se jim pridruževali v brezglavem dretju in uničevanju. To je bil uspešen dan za huligane. In slab za študente.
Kar zadeva ŠOS in ŠOU - obe organizaciji sta zavozili svojo kredibilnost. Na številnih fakultetah se študentje že samoorganizirajo in izražajo svoje zahteve, od štipendij za vse, ureditve trga dela, na katerem je vse več mladih zaposlenih le za določen čas, do decentralizacije študentskih organizacij in uveljavljanja pravice do samoorganiziranega študija. To bi moralo biti bistvo študentskega boja. Namreč da ga dejansko izvajajo študentje sami, ne pa funkcionarji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.