Dr. Vid Pečjak

20. 5. 2010  |  Mladina 20  |  Družba

Smo že presegli točko, od koder ni vrnitve?

Točka, od koder ni vrnitve, pomeni, da smo dosegli stopnjo, ko propadanja okolja ne moremo več preprečiti. Lahko ga upočasnimo, ne moremo pa ga ustaviti.

Dr. Vid Pečjak je psiholog

Dr. Vid Pečjak je psiholog
© Miha Fras

Vzemimo samo nekaj primerov. Arktično zaledenelo morje naj bi se že čez nekaj desetletij stopilo. Led odbija večino svetlobe in toplote, voda pa jo sprejema. Zato naj bi se arktično morje brez ledu čedalje bolj segrevalo in tega procesa ni mogoče obrniti. Črnogledi kritiki celo pravijo, da se bo stopilo že čez pet let. Drugi primer je plin metan. Prihaja iz gnijoče biomase in alg in tega je čedalje več. Zato je tudi čedalje več metana v zraku. Dviga se v zgornje sloje, kjer prispeva k segrevanju Zemlje. Posledica je še več gnitja in zaradi tega se spet povečuje količina metana v zraku. Glavni »proizvajalci« metana pa so krave oziroma njihovi trebuhi. V nekaterih deželah, npr. v posameznih švicarskih kantonih, morajo biti krave, kadar se ne pasejo, v hlevih, kjer njihove izpuhe prestrežejo in uporabijo kot gorivo za elektrarne. Točko, od koder ni vrnitve, pa določajo tudi psihološki dejavniki. Le kdo bi se odrekel motornim vozilom, elektriki in drugim dobrinam naše civilizacije? Nihče, vsaj ne prostovoljno. Rajši propadamo, saj je še dovolj časa, ki nas loči od dokončnega propada. Mi ga ne bomo dočakali, na potomce pa rajši ne mislimo.
Točko, od koder ni vrnitve, dokazujejo pojavi, kot so hude podnebne spremembe, taljenje ledu na Arktiki in Antarktiki, naraščanje števila ujem, izumiranje živih bitij in čedalje večje sproščanje metana in ogljikovega dioksida, ki je danes trikrat večje kot leta 1990. Gladina oceana pa naj bi se v sto letih dvignila za štiri metre in morje naj bi poplavilo številna velemesta sveta. A to ni najhuje. Oceani bi absorbirali več ogljikovega dioksida, zato bi se začeli topiti oklepi lupinarjev, npr. školjk, to pa bi prizadelo celotno morsko življenje. Dr. Paul Epstein s Harvardske medicinske fakultete je dejal: »Danes smo priča učinkom, ki smo jih pričakovali šele leta 2085.«
Nekateri ekološko usmerjeni znanstveniki, med njimi sta znani antropolog Richard Leakey (Bantam Dell Pub Group, 1995) in britanski futurolog James Lovelock (Gaia: A New Look at Life on Earth Oxford University Pres, 2000), menijo, da smo že prešli »točko, od koder ni vrnitve«, in da vodi nadaljnji razvoj samo v pogubo. Nobelova nagrajenka (skupaj z Alom Gorom) Susan Solomon, doktorica kemije ozračja, pa je bolj črnogleda in meni (The Ozone Hole 1987), da bodo posledice izpustov ogljikovega dioksida trajale vsaj še tisoč let, to pomeni, da poti nazaj sploh ni več. Dva tisoč znanstvenikov iz sto dežel je nedavno sporočilo svetu, da je le malo verjetno, da se bomo ognili grozečim posledicam (po R. Gelbson, Beyond the point of no return, 2008). Sedanja generacija v temelju spreminja naš planet. Segreti oceani bodo vrnili toploto v ozračje in to bo odložilo ohladitev. Solomonova podkrepi svoje besede z nazorno prispodobo: energija, ki jo v ozračju deponirajo izpusti ogljikovega dioksida, je približno tolikšna, kot bi jo oddajale enovatne novoletne žarnice, razporejene po ena in pol na vsakem kvadratnem metru zemeljske površine. John Schellnhuber, direktor Potsdamskega inštituta za podnebne raziskave, je dejal (leta 2003), da bi samo vrnitev na raven iz predindustrijske dobe zadostovala za očiščenje ozračja.
Ekološka kriza pomeni najhujšo grožnjo za obstoj človeštva v vsej njegovi zgodovini. Ko W. R. McCluney v svoji knjigi Humanity's Environmental Future (2008) primerja sodobni terorizem z ekološkim samomorom človeštva, pravi: »Čeprav pomeni terorizem veliko nevarnost, ni verjetno, da bi uničil človeško vrsto. Ekološke nevarnosti pa vodijo prav v to.«
Številni avtorji poudarjajo, da samouničenje ne bo prizadelo vseh kultur enako, najbolj bo prizadeta zahodna civilizacija. Zamislimo si svoj sedanji svet brez njenih pridobitev! Brez mobitelov, brez TV-sprejemnikov, avtomobilov, računalnikov? Brez hladilnih naprav? Razvite dežele bodo skušale ohraniti sedanje stanje in posledice bodo številne lokalne ali celo svetovna vojna. Lokalne se že porajajo (npr. v Iraku in Sudanu, kjer se borijo za naftne rezerve).
McCluney je razdelil ljudi glede na njihov odnos do globalnega onesnaževanja v tri skupine:
1. fataliste - verjamejo, da črni scenarij že teče in da ni načina, da bi ga ustavili. Ekološka smrt je naša zadnja postaja na tramvaju razvoja. Do tega nas je pripeljala evolucija. Vrste so izumirale v vsej zemeljski zgodovini, in če bi se vrnili v dobo pred tremi milijoni leti, bi spoznali le redke živali in malo katero rastlino. Vse so se spremenile ali propadle. Človek ne more biti izjema, tudi on je zapisan pogubi. Smrt lahko samo odlagamo, dokler gre. Črne usode pa ne moremo spremeniti, vsak naš ukrep se prej ali slej izjalovi. Namesto kurilnega olja lahko uporabljamo drva, s tem pa krčimo gozdove, tako da je škoda še večja. Lahko izdelujemo biogorivo, posledica pa je lakota, ker vsa koruza in oljna repica tega sveta ne nasitita niti četrtine sedanjih potreb čedalje požrešnejših vozil. Nekateri fatalisti celo priporočajo, naj uživamo življenje, dokler ga še lahko.
Fatalisti pravijo, da so bili vsi dosedanji ukrepi nezadostni. Kaj nam pomaga razvoj električnih avtomobilov, ko pa jih mogočni naftni in avtomobilski klani ter od njih odvisne vlade onemogočajo? Množična raba teh vozil prihaja prepozno. Zdaj nam pogonsko energijo (v Evropi kakih 50 odstotkov, v ZDA 70 odstotkov) dajejo fosilna goriva. Biogoriva tudi niso zadostna. Lep napredek pa je dosegla Brazilija, ki uporablja v prometu kar 50 odstotkov biološkega goriva (alkohol iz sladkorja). Brazilija proizvaja veliko sladkornega trsa, slabše možnosti pa imajo dežele na severni polobli.
Kaj nam pomagajo klasične ribiške mreže, ko pa z za okolje škodljivimi poteznimi mrežami ujamejo ribiči neprimerno več plena, čeprav puščajo za seboj pravo opustošenje. Zakaj bi se jim odrekli? Raziskave, ki so jih opravili na Univerzi v Pisi, so pokazale, da že majhne količine kreme za sončenje povzročijo, da korale po dveh dneh nehajo izločati sluz in po štirih začnejo bledeti, hkrati se v vodi koncentrirajo različni virusi. Zaradi skoraj milijarde turističnih potovanj na leto (nekateri ekologi govorijo o turističnem onesnaževanju) pride v morje kar 5000 ton kreme za sončenje. A kdo bi se ji odrekel, ko pa nas varuje pred opeklinami in kožnim rakom? Pomislimo, da egipčanske hieroglife v kamnitih grobnicah potipa v mesecu dni nekaj stotisoč (umazanih) rok? Ni čudno, da jih razjede počasi brišejo in da bodo naši potomci lahko gledali le njihove fotografije;
2. tehnološke optimiste - ti menijo, da človek lahko zadovoljivo nadzira svoje okolje in prepreči ekološko katastrofo. Razvoj teče po belem scenariju. Vsakemu ekološkemu polomu sledi popravek. Fosilna goriva nadomeščajo Sončeva, vetrna, jedrska, bibavična in energija iz drugih obnovljivih virov. Obetajo se celo vodikova, fuzijska in anihilacijska energija. Samo poglejmo, na koliko strehah v Sloveniji so pritrjeni sončni grelci! Biogoriva ne bodo povzročila lakote po svetu, ker imamo še veliko neobdelane zemlje. Plastične vrečke naj bi nadomeščale papirnate, smetišča obrati za recikliranje smeti. Klasične TV-zaslone, ki so sevali tudi škodljive visokofrekvenčne elektromagnetne žarke, nadomeščajo LCD-zasloni skoraj brez njih. Mobilni telefoni naj bi zaradi teh žarkov puščali zdravstvene posledice, ki pa se jim izognemo s posebnimi slušalkami in krajšimi pogovori. Verjetno bodo izumili tudi nove brez škodljivih posledic.
Po mnenju optimistov nima gospodarska rast nobenih meja in virov ne bo nikoli zmanjkalo - morda smo v resnici potrošili le tretjino naftnih rezerv (?), kot trdijo nekateri optimisti, toda tudi preostali dve tretjini se bosta prej ali slej izčrpali. Celo zaloge pod severnim tečajem, za katere mediji pišejo, da so neizčrpne! Naš svet je končen! Danes razpolagamo z novimi, nadomestnimi surovinami. Nevarnega živega srebra skorajda ne kopljemo več in rudnike zapiramo, saj ga uspešno nadomeščajo druge surovine v termometrih in na zrcalih. Na leto pridobi svet približno 3 odstotke kovin iz kovinske rude, odstotek pa se zmanjšuje zaradi recikliranja, ki, žal, pri nafti ni mogoče in dosega njen prirastek kakih 20 odstotkov na leto. V Kanadi pridobivajo nafto iz oljnih skrilavcev, kar je zelo drag postopek, zato bodo cene visoke (a tudi skrilavci niso obnovljiv vir in bodo nekoč pošli).
Razvoj vsekakor ne teče brez težav, vendar ga je po mnenju optimistov s sodobno tehnologijo mogoče obvarovati pred katastrofami. Napredujoča tehnologija bo rešila vse težave. Zato je vsak obup odveč. Ekološka kriza bo celo pospešila razvoj tehnike in nam pokazala nove rešitve.
Tehnološki optimizem se opira na nekatere argumente. Sončnih grelcev na strehah je vedno več, tudi TV-prenosnikov z LCD-zasloni, prodaja energetsko varčnih žarnic narašča, čedalje več hiš se odeva s stiroporom, tudi alternativna goriva si utirajo pot v avtomobilski industriji; je torej strah pred bližnjim ekološkim propadom sveta odveč?
Kritiki odgovarjajo, da kljub tem poskusom napreduje onesnaževanje hitreje od varčevanja, npr. varčnih žarnic se proda manj kot klasičnih, pri tem pa v hišah gori čedalje več žarnic. Potrošnja fosilnih goriv narašča hitreje od potrošnje alternativnih. Vsako leto načrpamo za 20 odstotkov več nafte. Tako hitro ne moremo pridobiti olja iz koruze, oljne repice in skrilavcev, četudi bi tvegali planetarno lakoto.
Konec koncev pa gledamo na prihodnost z današnjega stališča - nič ne vemo, ali ne bodo morda potomci našli zadovoljive tehnike in s tem spremenili točko, od koder ni vrnitve, v točko vrnitve;
3. holiste - če želi človek preživeti, mora varovati svoje okolje (zrak, floro, favno, gore, doline, reke, jezera, ledenike - tudi čebele). Ekološko ravnotežje na Zemlji pa je krhko. Izpad enega samega člena lahko povzroči verigo neugodnih sprememb (utrip metuljevih kril v Aziji naj bi povzročil spremembe v Ameriki). Pomor čebel ima hude posledice; rastline (kar 30 odstotkov poljščin in skoraj vse sadje) ostanejo neoprašene, to pa bi resno ogrozilo prehranjevanje ljudi. Zaradi segrevanja morja je naraslo število meduz in zato številnim morskim živalim primanjkuje hrane. Zaradi meduz se zmanjšuje tudi turizem. Prav tako so potrebne kače, netopirji in druge živali, ki uničijo ogromno škodljivcev. Preživetje ni zagotovljeno, odvisno je od nas samih. Brezobzirno izčrpavanje neobnovljivih in počasi obnovljivih virov vodi h koncu človeškega življenja. Računajo, da nam brez čebel preostanejo samo še štiri leta, brez gozdov morda 50. Sociolog in ekolog Daniel Quinn (Ishmael, 1992) pravi, da ne prizadevamo le neživih virov (npr. rudnine), ker vsak dan propade kakih 200 živih vrst. Uničujemo celoten ekosistem, to pa bo imelo dolgotrajne posledice. V 19. stoletju je bilo zaradi razmnožitve koz na otok Svete Helene skoraj povsem iztrebljeno takratno otoško rastlinstvo, tudi izvirno havajsko rastlinstvo in živalstvo so »uvožene vrste« (zlasti mungo, ki so ga pripeljali, da bi uničil oceanske podgane) malone izbrisale. »Uvoz« koloradskega hrošča je močno prizadel pridelovalce krompirja v Evropi. Na tihomorskem otoku Guam so »uvožene« koralne kače, ki plezajo po drevju, skoraj iztrebile ptiče, ker so jedle njihova jajca. Toda dosedanje katastrofe so bile lokalne, tokrat pa grozi planetarni zlom ekosistema.
A na svetu okolje ne propada povsod enako. Tako imenovani civiliziranci z odpadki onesnažujejo zemljo, potoke, reke in morja, prirodnjaki pa jih pustijo kar v grmovju, kjer pognojijo zemljo. Umazano ozračje imajo zlasti velika mesta, v manj razvitih deželah celo bolj kot v razvitih z urejenimi komunalnimi napravami. Lokalna onesnaženja so nevarnejša od globalnega, čeprav ima to dolgotrajnejše posledice za ves človeški rod. Ameriška Marine Conversation Society (BBC News, 7. 10. 2008) opozarja, da gnojnico v nekaterih delih sveta izlivajo v morje ali reke preblizu obale in s tem ogrožajo zdravje ljudi (zlasti turistov);
4. tem trem skupinam bi dodal še četrto - skeptike. Po njihovem mnenju globalnega segrevanja in njegovih posledic ne povzroča človek s svojim ravnanjem, temveč iščejo druge vzroke, najpogosteje vesoljske, npr. Sončeve pege, kozmične žarke, kozmične oblake, Sončev veter, premikanje Zemljine osi, gibanje osončja skozi galaksijo, biogeokemične cikle naravnega dogajanja, beremo pa celo take navedbe, kot je podatek o spremembi razdalje med Zemljo in Soncem. Od fatalistov se razlikujejo po tem, da ti zatrjujejo, da človeka pri njegovem uničevalnem pohodu ni mogoče ustaviti, skeptiki pa se najpogosteje sklicujejo na vesoljske vzroke, zaradi česar je posredovanje omejeno, ne pa izključeno.
Kot odgovor na kjotski sporazum so pod pokroviteljstvom Oregonskega inštituta znanosti in medicine napisali peticijo, znano kot oregonska peticija (2001), v kateri poleg drugega pravijo: »Ni prepričljivih znanstvenih dokazov, da sproščanje ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov povzroča ali bo povzročalo katastrofalno segrevanje zemeljskega ozračja in prizadelo zemeljsko podnebje. Še več, obstaja trden znanstveni dokument, da ima naraščanje ogljikovega dioksida številne koristne učinke na rastline in živali sveta.« Oregonska peticija je četrta deklaracija, ki zanika antropogeno globalno segrevanje, pred njo sta bili že heidelberška in leipziška deklaracija. Peticijo je podpisalo 31.000 podpisnikov z akademskimi naslovi.
Že pred kjotskim sporazumom so se v Riu države OECD sporazumele, da bodo do leta 2009 izpuste zmanjšale na raven iz leta 1992, tj. za 5 odstotkov, a so zgrešile za 12 odstotkov.
Koebenhavnska konferenca s predstavniki iz 250 dežel se je začela s prepirom med predstavniki razvitih in nerazvitih dežel in s hudimi demonstracijami okoljevarstvenikov, češ da ne prinaša nič dobrega. Danski ekolog Bjorn Lomborg (The sceptical enviromentalist, 2009) pravi, da so vsi politični dogovori le metanje peska v oči. Konferenca je objavila le neobvezujoče sklepe, ki jih niso podpisali vsi udeleženci. Do leta 2050 naj bi države dopustile samo za 2 stopinji C večje segrevanje ozračja.
Konferenca je propadla in politiki so dokazali, da niso sposobni ustaviti propadanja. To ne pomeni, da novih poskusov ne bo. Čim bolj bodo vlade zavlačevale, tem hujša bo kriza in tem ostrejši družbeni rez bo potreben. Končno bo prišlo tako daleč, da bodo morali nemudoma odstraniti vsa vozila in kurišča na fosilni pogon, zapreti vse tovarne, ki izločajo nesnago, in močno zmanjšati produktivnost poljedelstva, gozdarstva in rudnikov, kar bo smrtno prizadelo ves planet, zlasti pa sedaj prevladujočo civilizacijo. Morda pa niti takšen rez ne bo zadostoval.
Morda imajo prav tisti biologi, ki menijo, da je človekov genom zapisan samouničenju. Vse tisto, kar naj bi spočetka pospeševalo razvoj (npr. uporaba lesa), ga kasneje zavre in pripelje v slepo ulico, ki se konča z izginotjem vrste.
Skeptiki se sklicujejo na pretekle ohladitve in segrevanje Zemlje, ki potekajo v podnebnem ritmu. Navajajo nekatere empirične podatke, pa tudi ideološke in politične razloge, npr. grožnjo z opustitvijo financiranja, pritiski naftne in avtomobilske industrije itd. Pri tem navajajo tudi napačne podatke. Tako npr. beremo (A. Komat, Mladina, 29. avgusta 2008): »V globalne pregrevalne zgodbe nikakor ne gre neprijetno dejstvo, da ledeniki vzhodne Antarktike (zajemajo kar 80 odstotkov vseh lednih mas planeta) ostajajo (po podatkih IPCC) nespremenjene debeline ob dejstvu, da debelejši še niso bili, odkar jih človek meri.«
Vendar meritve kažejo drugačno sliko. Dogajajo se tudi pravcate »ledene katastrofe«. Februarja 2010 so časopisi poročali, da se je od Antarktike odtrgala orjaška ledena gora, dolga 48 kilometrov in težka več kot milijardo ton. Če bi se prehitro stopila, bi razredčila slano morje na jugu Zemlje, preusmerila vodne tokove in škodovala morskim organizmom.
Med skeptiki zasledimo celo znanega znanstvenika Freda Singerja, direktorja ameriške nacionalne službe vremenskih satelitov, ki je imel 10. septembra 2008 na Institutu Jožefa Stefana v Ljubljani predavanje, v katerem je zagovarjal mnenje, da podnebne spremembe niso posledica človekove dejavnosti, pač pa naraven dogodek.
Sledila je afera climategate, huda sramota za sodobno in posebno angleško znanost in ekologijo. Sedemnajstega novembra 2009 so neznani hekerji vdrli na spletno stran Real Climate in ukradli 1000 e-naslovov in 3000 drugih dokumentov, ki jih je tja vložila Univerza Vzhodne Anglije. Gavin Smidt (Proceedings of the National academy of sciences, Science, and nature, 2009), ki proučuje krajo, je ugotovil, da je sporočilo potovalo skozi Turčijo v rusko mesto Tomsk, kjer so ga razmnožili in razposlali po spletu. Ukradena sporočila poročajo o odkritjih podnebnih sprememb in stališčih skeptikov, novinarjev, izvlečkih znanstvenih raziskav. Najosupljivejše pa so bile poneverbe, zatajitve in spremembe poročil. Skeptiki so zagnali vik in krik, ker se je izkazalo, da je statistika temperatur ponarejena.
Kljub obsodbam in zgražanju pa večina znanstvenikov in državnikov še vedno verjame, da se okolje segreva zaradi človekove dejavnosti. Poročila o goljufijah naj bi bila nepotrebna, vendar so resno škodovala poskusom za izboljšanje razmer na svetu. Globalna letna temperatura se v resnici vztrajno viša kljub oscilacijam, ki so lahko kar precejšnje.
S kozmičnimi ritmi razlagajo nekateri skeptiki ne samo podnebne spremembe, temveč celo zgodovino, npr. razcvet bronaste dobe med toplim obdobjem pred 3000 do 8000 leti, nastanek kulture starega Egipta, propad vikinških naselij na Grenlandiji in poraz Napoleonove armade v Rusiji. Pozabljajo, da ti dogodki niso bili planetarni, ker so sočasno nastajale ali izginjale druge civilizacije - takrat, ko so cvetele ameriške civilizacije, je Evropo zagrnil mračni srednji vek.
Ko sta propadli vikinški naselji na Grenlandiji, so tam preživeli Eskimi, Nordijci pa jih niso posnemali, temveč so gojili krave kot v prejšnji domovini. Tega naj bi bile krive endogene zakonske zveze, ki so onemogočale posnemanje življenja Eskimov (Johnson, osebno sporočilo, 2006). Nosilci materialne kulture naj bi bile ženske, te pa zaradi endogenih zvez niso prestopile domačega praga.
Mnogi skeptiki menijo, da se globalno segrevanje izteka in da prihaja nova ledena doba (natančneje - leta 2010). Bomo videli, saj smo že stopili čez prag. Nedavno odtrgani orjaški antarktični ledenik, dolg 50 kilometrov, tega ne napoveduje. Seveda bo nova ledena doba prišla, vendar se mora prej izpeti sedanja topla doba.
Ni treba, da zaupamo samo eni od teh teorij. Vplivi se združujejo in vplivajo drug na drugega. Čisto mogoče je, da so naravni procesi pripeljali ekološko ravnotežje blizu točke kataklizme, potreben je bil le še končni udarec, da uniči sedanje ravnotežje. Ta udarec pa prinaša sedanji način življenja.
Smo Zemljani že prestopili točko, od koder ni vrnitve? Ali grozi našim potomcem samo še počasno propadanje in umiranje na obroke? Nekateri optimisti predlagajo naravnost fantastične rešitve sedanje ekološke krize. Nobelov nagrajenec Paul Crutzen predlaga pošiljanje aerosolov v zgornji sloj ozračja, kar naj bi zmanjšalo Sončevo emisijo, ki doseže zemeljsko površino. To pa bi povzročilo tudi hudo sušo in lakoto na Zemlji. Britanski ekolog James Lovelock bi napeljal črpalke v morske globine, da bi prinesle hladno vodo na površino, s tem pa bi se povečala absorpcija ogljikovega dioksida. Drugi predlagajo potopitev koščkov železa, ki bi spodbudili rast alg, in druge rešitve. A nobena ni zadovoljiva. Naomi Klein pa predlaga zidanje zaščitenih mest, pravcatih trdnjav, ki bi bile izolirane od umazanega okolja - vendar bi varovale samo bogate (nekaj takega sem predvidel tudi v svojih utopičnih romanih).
Nekateri optimisti (npr. psiholog Hillix z Univerze v San Diegu) menijo, da smo točko, od koder ni vrnitve, verjetno že dosegli, ker sedanja tehnologija ne more obrniti okoljskega kolesa, da bi se razvoj obrnil nazaj, vendar moramo računati na potomce, ki bodo odkrili nove tehnologije, s katerimi bo postalo nemogoče mogoče. Morda bodo odkrili nove vire energije, s katerimi bo mogoče povsem odstraniti sedanjo prevlado fosilnih goriv. Morda jim bo uspelo vrniti Sončevo energijo nazaj v vesolje, tako da se bo Zemlja manj ogrevala? Kdo ve? Le nekaj je jasno. Ekološka prihodnost Zemlje je odvisna od nas in naših potomcev samih. Nihče nam ne bo pomagal: ne Bog ne Zunajzemljani. Bo pomagala znanost, to najmočnejše orodje pri spoznavanju okolja? Znanost sicer išče, vendar ne izvaja rešitev. Onesnaženje Zemlje pa je tako obsežno in zapleteno, da so tehnologije brez »človeškega dejavnika« skorajda nemogoče. Rose Gelbspan v svoji razpravi Beyond the point of no return predlaga kot edino rešitev decentralizacijo energetskih virov. Vsaka dežela in pokrajina naj bi gradila elektrarne na vir, ki je zanjo najprimernejši: energijo Sonca, vetra, bibavice, morskih valov, geotermično in vulkansko energijo itd.
Časa pa nimamo veliko.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.