Arbitražna herezija

Trik ni v tem, kaj nam kleriki sporočajo, ampak zakaj. Ne gre za vprašanje o smislu izjave (ker je nesmiselna), pač pa za vprašanje, kaj je razlog cerkve, da nam daruje tako bistroumne tekste.

Dr. Srečo Dragoš, sociolog

Dr. Srečo Dragoš, sociolog
© Borut Peterlin

Ni res, da je katoliška cerkev na Slovenskem proti arbitražnemu sporazumu. Ni res, da je papež za arbitražo (kot tudi ni res, da je proti). Ni res, da se cerkev vtika v politične zadeve. Ni res, da se ne sme izrekati o njih. Ni res, da se vtika v politiko takrat, ko se o njej samo izreka, ni res, da misli, da se res ne vtika, ko se izreka o politiki, in ni res, da samo politizira, ko trdi, da se ne vtika v politiko s tem, ko se izreka o njej.
Gre za nekaj čisto drugega.
V štirih odstavkih izjave »Mir je sad pravičnosti« (Slovenska škofovska konferenca) ni nikjer niti enega stavka, ki bi arbitražo podprl, niti nasprotne trditve, ki bi arbitražo zavračala. V prvem odstavku izjave je govor o tem, da so dobrososedski odnosi med Slovenijo in Hrvaško nekaj dobrega. V drugem odstavku izjave je povedano, da je ta zadeva okrog določitve meje »stvar meddržavnih dogovorov« in da ni naloga cerkve, »da sama politično uveljavi pravičnost« (ker - saj veste - doslej smo tavali v megli in se spraševali, kdaj bo že enkrat cerkev določila to mejo). Nakar takoj za tem sledi resnična teoretska inovacija, ki je niti najboljši slovenski pomorski pravniki mednarodnega prava niti najboljši hrvaški pomorski pravniki mednarodnega prava še niso pogruntali: rečeno je, da si cerkev prizadeva za »prave zahteve pravičnosti«. To je v štirih zaporednih vrsticah kar dvakrat zapisano, in sicer obakrat s poudarjenimi črkami. Videti je, kot da je v globini te izjave neka posebna teorija pravičnosti, po kateri ni vsaka pravičnost pravična, ampak je zares pravična samo prava pravičnost - tista s »pravimi zahtevami« -, v nasprotju s preostalimi, ki so tudi pravične, a ne na pravi način. Kaj je pravičnost s »pravimi zahtevami«, izjava Škofovske konference ne pove, a saj to, kot rečeno, niti ni njen namen. Poanta je tale: v nasprotju z vsemi možnimi pravičnostmi je prava samo ta pravičnost, o kateri govori papež, ki jo zastopa katoliška cerkev, ki jo razglaša Slovenska škofovska konferenca oz. v njenem imenu msgr. dr. Anton Stres. »Pravih« zahtev te prave pravičnosti izjava seveda ne razkrije, saj bi bilo tako razkritje politično, sicer pa zdaj že vemo, da ni naloga cerkve, da »sama politično uveljavi pravičnost«. V zadnjem odstavku izjave je še nekaj o tem, da naj na referendumu glasujemo »odgovorno« (kar verjetno spet pomeni, da v skladu s »pravimi zahtevami pravičnosti«). Hkrati pa še shizofrena kritika referenduma, za katerega je rečeno, da je nepotreben in da se ga moramo udeležiti (Stres pač ne more iz svoje kože, pred vsakimi volitvami žuga vernikom, da morajo iti na volitve).
In to je vse, nič drugega ne piše v izjavi škofovske konference.
Trik ni v tem, kaj nam kleriki sporočajo, ampak zakaj. Ne gre za vprašanje o smislu izjave (ker je nesmiselna), pač pa za vprašanje, kaj je razlog cerkve, da nam daruje tako bistroumne tekste. In gre za vprašanje, od kod interes javnosti, medijev, da se s tem sploh ukvarjamo.
Razlog je: sekularizacija. Zgodovinski problem religijskih ustanov je v tem, da bolj ko so hierarhizirane in starejše, ko so, večja je razlika med sedanjo kulturo, ki je z družbenim razvojem postala povsem drugačna od nekdanje, v kateri je neka religija nastala ali se utrdila. RKC je stara in najbolj hierarhična, vlada ji ozek krog starcev, zato ima tudi največje težave s prilagajanjem. Razlika med aktualno in nekdanjo, izvorno družbo, je za vsako religijo boleča, saj postaja vedno več njenih verskih razlag napačnih, odvečnih ali neprepričljivih. Vselej, ko rečemo, da je nekatere razlage povozil čas, v resnici mislimo na to, da so zaradi razvoja znanosti in drugih področij človekove ustvarjalnosti nekatere religijske resnice postale ovržene. Posledici sta dve, prekvalifikacija in kompenzacija. Ljudje začnejo verske sisteme razlagati kot kulturne, na primer, namesto o evangelijskem razodetju prekvalificirajo krščanstvo v govorjenje o narodovem bistvu, v govorjenje o tradiciji, vse tja do slovenske kulturne krajine (argument proti džamiji). Druga posledica pa je, da so ljudje pripravljeni erozijo tistega dela verskih resnic, ki so se pokazale za napačne, kompenzirati z namenom, da si zmanjšajo zadrege z osmislitvami. Ljudje, ki verjamejo v ene dele verskega sistema, običajno verjamejo tudi v druge dele istega verskega sistema, kar jih naredi trpežne za prenašanje večjih stroškov za tiste resnice iste vere, ki neposredno izpolnjujejo njihove osebne potrebe. Kdor z opazovanjem ali pa z učenjem dojame, da je na primer devištvo device Marije po porodu nemogoče in da je vstajenje iz groba možno le, če nisi mrtev, tak vernik se še vedno lahko udeležuje cerkvenih obredov in praznuje verske praznike, čeprav tokrat bolj zaradi druženja z drugimi kot pa zaradi devištva Matere device. Seveda, ko kakšen verski praznik podržavimo, takrat gre še lažje, praznujemo, čeprav ne verujemo, veselo praznujemo, tokrat s patriotskim izobešanjem zastave. In tu je povezava arbitraže z devištvom porodnice Marije: erodiranje delnih resnic verskega sistema (tistih nižjega ranga) ne gre v nedogled. Zaradi kompenzacije propadlih resnic z drugimi se prej ali slej pride do točke, kjer so ogrožene tudi tiste višje, splošnejše resnice, saj se brez spodnjih, izvedenih resnic, lahko tudi zgornje zamajejo in ogrozijo cel verski sistem. Nekako tako kot pri Cankarjevem hlapcu Jerneju, ko je dokončno zdvomil o pravici in resignirano zaklical: »ali je pravica, ali je ni - ali je Bog, ali ni Boga!« (Nato ga župnik spodi iz cerkve.) Da bi se verski sistem kljub vsemu obdržal - kljub dokazom, da svet v resnici ni bil narejen v šestih dneh, da je Zemlja okrogla ... ali pa najnovejši, da za stvaritev življenja ne rabiš boga, ampak računalnik - da vera vse te udarce preživi, so jo njeni interpreti prisiljeni prilagajati z vse izrazitejšimi simbolnimi razlagami. Mašno vino ni več Kristusova kri, ampak postane simbol krvi, ki je simbol simbola (povezanosti vernikov), devica Marija ni več prava devica, ampak simbol čistosti, ki je simbol pravovernosti, dobrote, skrbi, izjava cerkvenega vrha o nečem ni več izjava, ampak simbol izjave, simbol simbola skrbi za Narod itd.
Največja provokacija za religije v sodobnosti ni brezverstvo, ampak zadrega, kako se odzvati na vse očitnejše dvome o nesmislih, ki jih zagovarjajo. Ali erozijo svojih resnic zaustaviti z dobesednim razumevanjem dogem in svetih knjig ali pa se reševati obratno, s simbolnim razumevanjem resnic, ki pravzaprav pomenijo nekaj takega, kot če rečem, da tisto, kar napišem, ne pomeni tega, kar piše, ampak povsem nekaj drugega, nakar to ponujam kot dokaz, da imam prav. Posledica prve rešitve je fundamentalizacija religije, posledica simbolne rešitve pa profanacija religije. Z vse večjim simbolnim razumevanjem verskih sistemov se religije odmikajo od nagrad, ki so jih uporabnikom obljubljale v času svojega nastanka (boljše življenje na tem svetu, večno na onem itd.) in namesto tega vernikom ponujajo nekaj drugega, občutek skupnosti, pripadnost, občutek etične neoporečnosti varnosti. Hkrati pa se s simboličnim razlaganjem svojih postulatov religije prilagajajo na sekularizirana okolja s poseganjem na področja, kjer so specializirani drugi, npr. politika, znanost, socialne službe, kultura, umetnost. Katoliška cerkev se je na človekove pravice začela prilagajati šele v sredini prejšnjega stoletja, a od takrat se kaže kot tista, ki jih najbolj zagovarja, podobno je s poudarjanjem svetovnega miru, z opozarjanjem na ekološke teme, pa spet na socialne itd. Ne gre za to, da bi cerkev povedala kaj novega o pravicah, svetovnem miru, ekologiji ali socialni pomoči. Prej obratno, bolj ko skuša v teh nasvetih biti natančna, bolj je napačna, celo perverzna (utemeljitve o prepovedi kondomov, samozadovoljevanja ali pa predlogi, zakaj naj država krije cerkvene stroške). Namen cerkve je v tem, da sploh govori, da se oglaša, pove svoje mnenje, sodi, pojasnjuje »prave« razloge, vrednote, trende, vse to pa na področjih, ki niso verska, pač pa posvetna. In vse to na način sedenja na dveh stolih, kjer prosto streljaš naokoli, ne da bi bil zadet (ker to je pa že napad na vero). Ta izjava Slovenske škofovske konference na temo arbitraže je nagovor ljudi o političnih stvareh, kjer je politika izgubila verodostojnost, kleriki pa si jo skušajo pridobiti, saj s tem rešujejo erozijo svojih resnic.
S profanega vidika je omenjena izjava nebulozni zmazek, s krščanskega vidika pa herezija.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.