22. 6. 2010 | Mladina 21 | Politika
Čas za spremembe od spodaj navzgor
Brez samoorganiziranja študentov ne more biti pravega študentskega boja
Alternativna demonstracija samoorganiziranih študentov, povezanih v Fronti prekercev. Ljubljana, 19. maj 2010.
© MINA BULIĆ
Čeprav bo študentski protest izpred desetih dni ostal zapisan v kolektivnem spominu predvsem po izgredih in vandalizmu pred parlamentom, pa ni bilo zgolj nasilje krivo za to, da so se demonstracije izjalovile. Njihov glavni problem je bil že v tem, kako so bile organizirane. Profesor s Fakultete za družbene vede (FDV) Andrej Kurnik je v pogovoru za Radio Študent opozoril: »Če pogledamo zadnji protest, vidimo, da je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) kot edini mehanizem oziroma instrument izražanja študentom in dijakom namenila jajca in piščalke. Kar bode v oči, je tudi to, da je ŠOS vložil veliko denarja v kampanjo, ki jo je organiziral na piar način, sama manifestacija pa ni potekala tako, da bi se predhodno po fakultetah in srednjih šolah organizirale potrebne diskusije.«
V tujini stvari potekajo drugače. Dva primera iz naše soseščine potrjujeta uspešnost prakse študentskega samoorganiziranja. Leta 2007 je v Beogradu prišlo do spontanih zasedb več tamkajšnjih fakultet zaradi vse bolj nevzdržnih razmer v visokem šolstvu. Študentje so po zasedbi v največjih predavalnicah vsak dan razpravljali o najbolj žgočih problemih, o njihovih rešitvah ter taktikah boja. Med drugim so zahtevali znižanje šolnin za polovico, ustanovitev neodvisnih komisij, ki bi ocenjevale kakovost predavanj, in pa komisij, ki bi preiskovale primere korupcije na izpitih. Navkljub pritiskom vodstev fakultet so pri blokadi vztrajali več tednov, svoje zahteve pa so izrazili tudi pred poslopjem vlade. Niso dosegli vsega, kar so hoteli, šolnine so se denimo znižale ''samo'' za tretjino. A ta izkušnja je odprla pot številnim samoorganiziranim iniciativam in skupinam, ki nadaljujejo boj proti socialnim stiskam študentov, podrejanju univerz potrebam trga ter kapitala in podobno.
Tako kot so se beograjski študentje učili iz izkušenj svojih grških kolegov, so se hrvaški študentje zgledovali po srbskih. Lani spomladi je v več mestih, začenši z Zagrebom, prišlo do zasedb fakultet, na katerih so bili organizirani študentski plenumi, kjer so študentje izražali svoje zahteve. Na Filozofski fakulteti v Zagrebu se je zborovanj redno udeleževalo do 800 ljudi, na njihovo povabilo pa jih je obiskala tudi delegacija beograjskih študentov, in sicer da bi si izmenjali izkušnje. Eden od njih je bil Tadej Kurepa, ki je za Mladino takrat povedal: »Več kot očitno gredo tu stvari v isto smer. Tu govorim o študentskem boju, ki je hkrati socialni boj, zato je zelo pomembno, da v Zagrebu, kot pred dvema letoma v Beogradu, študentje o svojih zahtevah in strategijah odločajo na podlagi neposredne demokracije. To je ta ključna podobnost med nami.«
Podobno kot v Srbiji tudi na Hrvaškem samoorganiziranje postaja ključni nosilec študentskega gibanja. Na mnogih fakultetah so bile ustanovljene delovne skupine za analiziranje vladnih predlogov s področja visokega šolstva, za širjenje neposredne demokracije, za logistiko in nadaljnje strategije, za »mini akcije« in tako naprej. Študentje na rednih tedenskih plenumih obravnavajo tematike, kot so položaj mladih, socialne politike, gospodarska kriza ter delavske pravice. Podobne prakse obstajajo še v drugih evropskih državah (Avstrija, Italija, Poljska, Francija, Nizozemska, Nemčija, Velika Britanija), in kot vse kaže, se postopoma razvijajo tudi pri nas.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.