22. 6. 2010 | Mladina 21 | Svet
Kdo so upniki?
V tej krizi se govori predvsem o dolžnikih. A kdo so tisti, ki jim ti dolgujejo? Kdo je upnik Grčije? Komu dolgujejo banke? Komu države? Kdo ima torej dobičke?
Kdo so dejansko investitorji, ki jih skrbi prezadolženost Grčije, Portugalske, Španije? Zaradi koga bo moral slovenski davkoplačevalec - kot porok - Grčiji prihodnja tri leta pomagati s 387 milijoni evrov, drugim prezadolženim članicam, če bodo pomoč morebiti potrebovale, pa po prvih predvidevanjih še z 2,8 milijarde evrov? Kdo odloča, ali je država sposobna odplačati posojila, kdaj je nesolventna, kar pomeni, da nima več dovolj denarja, da bi poravnala vse svoje obveznosti? Kako je sploh nastala grška kriza, zaradi katere je menda ogrožen celo obstoj evra kot skupne evropske valute?
Na ta vprašanja mrzlično iščejo odgovore politiki na najvišjih položajih, izvedenci v centralnih bankah, bankirji, zavarovalničarji, menedžerji pokojninskih skladov, hedge skladov in drugih skladov. Kakor ugotavlja Spiegel, se za investitorji skrivajo izredno trezno razmišljajoči ljudje tudi z doktorskimi naslovi, ki vedo veliko več o človeški naravi, kot bi pričakovali. Človeka obravnavajo na podlagi njegovih lastnosti, te so, da je neučakan, pohlepen, nediscipliniran, aroganten. Posle sklepajo hladno, zanima jih samo dobiček, morale ni.
Ena skupina investitorjev so hedge skladi. Predstavnik enega izmed tistih, ki imajo sedež v Londonu, pravi, da so hedge skladi kot deskarji, ki čakajo na veliki val. Dobri deskarji so potrpežljivi, poznajo veter, vodo in vreme, znajo natančno določiti, kdaj je najboljši čas, ne skočijo na prvi val. Od leta 1999 do 2007 se je število hedge skladov na svetu povečalo na več kot 9000, njihov kapital se je v istem obdobju povečal za petkrat, na 1,6 bilijona dolarjev. Njihova glavna značilnost je seveda, da ne delajo s svojim denarjem, ampak s tujim. Tudi tistim, ki so ga recimo slovenski varčevalci na predlog uslužbencev v bankah zaradi večje donosnosti s hranilnih knjižic prenesli na sklade.
Menedžerji hedge skladov ne sedijo skupaj in se ne pogovarjajo o konkretnih dogodkih in ukrepih, kot je recimo, ali je grški program za krčenje izdatkov izvedljiv, ampak polnijo računalnike z različnimi podatki, na podlagi katerih ti po matematičnih modelih izračunajo in odločajo, kaj se kdaj kje izplača kupiti in prodati. Po Spieglovih podatkih hedge skladi kar 95 odstotkov poslov opravijo avtomatsko, to pomeni, da računalniki analizirajo tečaje, obrestne mere in druge podatke, na podlagi katerih program odloči, da sklad kupi neke vrednostne papirje, ne glede na to, kaj odločijo politiki, kakšni so podatki o gibanju borznih indeksov. Ljudje dejansko skrbijo samo še za to, da imajo računalniki najnovejše podatke, da sistem in programska oprema brezhibno delujeta.
Več kot polovica strank hedge skladov so banke, petina je investicijskih skladov, preostale stranke so vlade, pokojninski skladi in fundacije. Poleg tega, da računalniki odločajo o posameznih investicijah veliko hitreje kot človek, je pomembna razlika v primerjavi z osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja ta, da danes hedge skladi ne vlagajo več v realni denar, realne surovine, realne energente. Milijonov evrov ne menjavajo v dolarje zato, ker bi dolarje potrebovali, nafte, pšenice, cinka ne kupujejo zato, ker jih potrebujejo, ampak zato, ker si obetajo, da bodo zaradi razlike v ceni s preprodajo zaslužili. Delnic podjetij ne kupujejo zato, ker računajo na dividendo, ampak zato, ker je te delnice mogoče zamenjati za posojilo strankam, ki špekulirajo s padcem vrednosti. To se imenuje »short selling«. Posli, katerih namen je zgolj povečevanje količine denarja s prenosom z enega kraja na drugega, recimo z zamenjavo ene valute v drugo, se imenujejo »carry trades«. Po Spieglovih podatkih je vrednost zamenjanih deviz na svetovnem trgu vsak dan 3500 milijard dolarjev. Nihče nima niti približno dovolj kapitala, da bi lahko porušil razmerja na tem trgu. Enako velja za trg z dolgovi držav, z Grčijo vred.
Največji akterji na finančnem trgu so pokojninski skladi, ki imajo sedeže zunaj Evrope, imajo 100 ali 200 milijard dolarjev kapitala in upravljajo denar, ki ga recimo državni uradniki na Japonskem ali v ZDA plačujejo za svoje pokojnine. Ti skladi so v preteklosti na veliko kupovali grške obveznice, ker so vedno prinesle za odstotek ali dva višje obresti, nekateri jih imajo v portfeljih tudi 10 odstotkov. Ko so bili lani jeseni objavljeni podatki o zadolženosti Grčije, je pokojninske sklade začelo skrbeti, ali bo država dolgove lahko vrnila, cena grških obveznic se je naglo znižala, nihče jih ni več hotel kupiti, postale so strupena naložba. Upravitelji pokojninskih skladov se bojijo, da Grki ne bodo mogli poplačati dolgov, zato bodo njihove obveznice postale enako ničvreden papir, kot so delnice propadle ameriške investicijske banke Lehman Brothers.
V skrbeh so tudi banke, ki imajo v svojih bilancah za 162 milijard evrov grških obveznic. Economist svari, da bodo države morale še drugič z davkoplačevalskim denarjem reševati banke, če bo Grčija bankrotirala. Bankrot Grčije naj bi preprečila pomoč članic evroobmočja in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v višini 110 milijard evrov v prihodnjih treh letih, s tem da mora grška vlada v tem času občutno zmanjšati izdatke. Ali bo bolnik s tem zdravilom preživel, nihče ne ve. Strogi varčevalni ukrepi čakajo tudi Španijo in Portugalsko, ki sta na seznamu prezadolženih držav takoj za Grčijo. Ugledni ameriški ekonomist Nouriel Roubini dvomi, da bodo šibke vlade po svetu zmogle izpeljati ukrepe, ki jih je treba izpeljati za ozdravitev javnih financ in zagotovitev gospodarske rasti, s katero naj bi proračunom zagotovili dovolj prihodkov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.