3. 6. 2010 | Mladina 22 | Politika
O blokadi Gaze
Zakaj so morali umreti človekoljubni aktivisti
Odvisna od humanitarne pomoči
© Arhiv Mladine
Izraelski napad na mednarodni humanitarni konvoj je bil dobro premišljeno in naklepno dejanje. Šlo je za ofenzivno vojaško akcijo in nikakor ne za samoobrambo, kot trdijo v Tel Avivu. Ne moreš vpasti nekomu na ladjo v mednarodnih vodah, začeti streljati okrog sebe, potem pa zatrjevati, da si se le branil. Kajti če je to res tako enostavno, naj potem to logiko uporabljajo še somalijski pirati. Gledano bolj poglobljeno se da stvar razumeti tudi tako, da so bile za izraelsko stran žrtve med tujimi humanitarci nujne in zaželene. Sicer je res, da so se aktivisti spopadli s komandosi, vendar so bili v to potisnjeni in njihov odpor je temeljil na tem, da ubranijo svojo humanitarno pošiljko. Izraelska vojska je v celoti odgovorna za poboje ne le zato, ker jih je dejansko zakrivila, ampak ker je tudi celotno akcijo zastavila tako, da je bila tragedija v bistvu neizbežna. Če bi Izraelci hoteli preprečiti floti ladij, da se izkrca na obali Gaze, bi jih lahko zaustavili tudi drugače; s tem pa res že imajo dovolj izkušenj. Vendar ne, tokrat so humanitarcem poslali jasno sporočilo: če boste še naprej pomagali Palestincem, vas bomo tudi obravnavali kot Palestince.
Gibanje za osvoboditev Gaze (Free Gaza Movement) že dve leti po morju dostavlja oziroma poskuša dostaviti človekoljubne pošiljke v Gazo, da bi pomagalo tamkajšnjemu prebivalstvu ter hkrati tudi povečevalo mednarodno osveščenost o vedno hujši humanitarni stiski v tem največjem koncentracijskem taborišču na svetu. Aktivistom je v letu 2008 dvakrat uspelo izkrcati zdravniško in drugo pomoč, s čimer je gibanje dobilo mednarodni ugled in prepoznavnost. V Tel Avivu je padla jasna odločitev: temu je treba narediti konec. Leta 2009 je vojaška mornarica večkrat blokirala plovbo humanitarcev, jih tudi z zaletavanjem ob njihove ladje prisilila, da so se te obrnile nazaj, ali pa jih je preusmerila v izraelska pristanišča, kjer so bili aktivisti aretirani. Zadnji primer pa kaže, da so se odločili še resneje obračunati z njimi.
Izrael in ZDA trdijo, da je takšno dostavljanje pomoči neodgovorno. Retorika hinavcev. Izraelska blokada Gaze, ki traja že več let, pomeni naslednje: trenutni obseg oskrbe tega območja znaša le še četrtino tistega iz decembra 2005. Podatki Združenih narodov (ZN) kažejo, da je 75 odstotkov tamkajšnjih Palestincev odvisnih od pomoči v hrani, 60 odstotkov jih nima dnevnega dostopa do vode, dobava elektrike pa je zelo neredna. Zemlja in voda sta kontaminirani s kemičnim orožjem izraelske vojske, kar uničuje agrikulturo, in v bolnišnicah se rojeva vedno več pohabljenih otrok. Sedemdeset odstotkov Palestincev v Gazi živi z manj kot dolarjem na dan. Po podatkih ZN in mednarodnih človekoljubnih agencij namreč Izrael prepoveduje ali drugače onemogoča, da se v Gazo dostavijo: žarnice, sveče, vžigalice, knjige, učbeniki, glasbila, krede, obleka, čevlji, žimnice, rjuhe, odeje, čaj, kava, čokolada, šamponi, higienski material, kuhinjski pripomočki ... To je ta blokada Gaze in tu je treba biti jasen: gre za nič drugega kot počasni Endlösing palestinskega naroda.
Izraelska vojska je dan po napadu uradno zagrozila, da njeni vojaki ne bodo omahovali in bodo še naprej preprečevali humanitarnim flotam, da bi dosegle svoj cilj, nekateri politični voditelji pa so aktiviste označili celo za podpornike terorizma. (V času nastajanja članka so slednji vseeno napovedali odplutje novih ladij proti Gazi.) Kako je torej možno, da Izrael ostaja tako nonšalanten ob vsem skupaj? Zato ker ve, da se bo tudi tokrat izognil resnim posledicam za svoja dejanja. Varnostni svet ZN je resda obsodil vojaško akcijo in pozval k neodvisni preiskavi, a kaj potem? Izrael bi moral odgovarjati za vse svoje zločine neposredno pred Mednarodnim kazenskim sodiščem (ICC) in ironija je v tem, da je to prav na dan izraelskega napada praznovalo osmo obletnico ustanovitve. Generalni sekretar ZN Ban Ki Mun je ob tej priložnosti dejal, da je ICC prisilil države v to, da so spremenile svoje obnašanje. Hja, kakor katere. Enako neprepričljiva je tudi mednarodna skupnost, ki ravnanja Izraela občasno obsoja, mu pa še vedno dobavlja orožje. In Slovenija tu ni nobena izjema, vsemu navkljub izvažamo orožje in vojaško opremo v to državo. Mar nismo s tem vsaj malo soodgovorni za dogajanje tam? Velja premisliti ... o kakšnih sankcijah namreč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.