Dušan Fortič

3. 6. 2010  |  Mladina 22  |  Družba

Prvi slovenski talci

4. junija 1915 je italijanska vojska v Idrskem ustrelila 6 domačinov. Do danes so bili zamolčani.

4. junija 1915 so italijanski vojaki v vaseh pod Krnom aretirali 61 domačinov in vsakega desetega ustrelili v Idrskem. Letos bodo prvi talci končno dobili svoje spominsko obeležje.

4. junija 1915 so italijanski vojaki v vaseh pod Krnom aretirali 61 domačinov in vsakega desetega ustrelili v Idrskem. Letos bodo prvi talci končno dobili svoje spominsko obeležje.
© Toni Dugorepec

Ko smo 9. maja slavili 65. obletnico konca druge svetovne vojne, ki je bila eno najbolj tragičnih doživetij slovenskega naroda, ne bi smeli mimo misli na prvo svetovno vojno, ki se ni nič manj globoko zarezala v slovenski narodni spomin in zavest.
Za Italijo, udeleženko obeh svetovnih vojn, je bila druga v odnosu do slovenskega nacionalnega prostora nadaljevanje prve, ko je s prelomnim pristopom na stran antante začela uveljavljati cilje takratne Salander-Sonninove vlade, da »s pogodbo brez vojne ali pa z vojno zadovolji italijanske nacionalne aspiracije«. Londonski sporazum z dne 26. aprila 1915 in napoved vojne Avstro-Ogrski 23. maja 1915 sta bila za Italijo odločitev »s pogodbo in z vojno«!
In vendar - kot piše Miro Simčič v knjigi Bitke na Soči - 888 dni soške fronte - je za Slovence prva svetovna vojna dobesedno »zamolčana vojna«, čeprav je imela za nas najmanj tako usoden pomen kot druga svetovna vojna!
Usodno srečanje Slovencev z »italijanskimi nacionalnimi aspiracijami« pa sega nekoliko dlje v našo preteklost. Najzahodnejše krilo slovenskega narodnega telesa, Beneška Slovenija, je bilo najprej in bolj kot vsi drugi izpostavljeno raznarodovalnim vplivom in pritiskom. Beneški Slovenci so do leta 1797 živeli v Beneški republiki in po prevratih, ki so sledili, so prišli pod avstrijsko oblast, ki do njih ni bila prizanesljiva. Na plebiscitu leta 1866 so se skoraj soglasno izrekli za Italijo in se navduševali za ideje napredka, s katerimi je Italija takrat prednjačila pred Avstrijo. Kako so se ušteli, jim je že leta 1869 pokazal italijanski vladni komisar v Čedadu, ki je izrecno ukazal, da mora biti pouk v šolah samo v italijanskem jeziku. Gre za prvi primer uresničevanja italijanske politike asimilacije Slovencev po načelu, da so italijanske šole trdnjava italijanstva, kar so italijanski režimi po letu 1918 še nasilneje uresničevali za vse primorske Slovence.
Londonski sporazum in italijanska napoved vojne centralnim silam leta 1915 pomenita uresničevanje osvajalnih ciljev Italije in nasilno nadaljevanje politike iredentizma, da si prisvaja ozemlja, ki so bila pod avstrijsko oblastjo. Štiriindvajsetega maja 1915 so italijanske čete dan po vojni napovedi prestopile vzhodno, avstrijsko-italijansko mejo in še istega dne začele osvajati slovensko ozemlje.
Ta dan lahko štejemo - celo moramo ga šteti - za začetek italijanske okupacije zahodnega dela slovenskega ozemlja!
Da je tako, dokazujejo tudi nasilni ukrepi okupacijske vojske, ki se je znašala nad nedolžnimi slovenskimi prebivalci zasedenega Posočja. Četrtega junija 1915 so italijanski vojaki v vaseh Krn, Vrsno, Libuše, Smast in Kamno pod Krnom pobrali z domov 61 domačinov in vsakega desetega ustrelili v Idrskem. Po pripovedovanju Ivana Šavlija iz Idrskega so istega dne v Ladrah med delom na polju streljali še na dva domačina in ju ubili. Naslednjega dne so začeli preseljevati prebivalce.
Šestih ustreljenih domačinov (Jakob Maligoj, Jože Kurinčič, Ivan Fratnik, Matej Smrekar, Matej Sokol, Alojz Faletič) se moramo spominjati in jih priznati za prve slovenske talce tujega okupatorja!
Posočje je bilo eno največjih prizorišč prve svetovne vojne. Razdejanje, ko ni ostal »kamen na kamnu«, in velike človeške žrtve, ki so bile posledica tri leta trajajočega vojnega divjanja na razmeroma majhnem bojišču z vsemi posledicami, izostajajo iz našega narodnega spomina in zavesti. Slovenci, ki so se morali boriti v tuji vojski proti tuji vojski, so se na soški fronti borili tudi za svoj etnični prostor in svoj nacionalni obstoj. »Slovenska udeležba v celotnih izgubah dvojne monarhije - ugotavlja v raziskavah Miro Simčič - znaša po statističnem povprečju blizu 90.000 ljudi, od tega je bilo blizu 30.000 padlih.« Po njegovem mnenju je prva svetovna vojna pomenila za Slovence civilizacijsko prelomnico in demografsko katastrofo, ki nima primere v zgodovini slovenskega naroda. Največji del te narodne tragedije je po njegovi sodbi potekal na soški fronti, ki naj bi po vseh dostopnih virih terjala več kot milijon življenj na obeh vojskujočih se straneh.
Italija je po vojni in v času Mussolinijeve vladavine zgradila nad Kobaridom monumentalno kostnico iz belega marmorja za 7014 padlih Italijanov, na Oslavju je pokopanih 60.000, na Sredipolju/Redipuglii pa več kot 100.000 padlih italijanskih vojakov.
Za slovenske vojake v avstro-ogrski vojski, padle na soški fronti, nimamo vidnejšega spominskega znamenja. Le skromni grobovi na domačih pokopališčih so nema priča njihovega žrtvovanja.
Slovenskemu zgodovinopisju ali publicistični literaturi je težko primerjati posledice, človeške žrtve prve in druge svetovne vojne. Ugotovitve, ki jih je zapisal raziskovalec soške fronte Miro Simčič na podlagi statističnih povprečij, naj bi govorile, da smo Slovenci v prvi svetovni vojni - najmanj 24.000 padlih Slovencev - plačali višjo ceno kot v drugi.
Ko govorimo o posledicah italijanske okupacije po prvi svetovni vojni, pa ni mogoče upoštevati samo števila človeških žrtev. Nič manj hudo za narodni obstoj in razvoj primorskih Slovencev, ki so z uresničenjem rapalske pogodbe prišli pod italijansko okupacijo, ni bilo fašistično nasilje, ki se je začelo s požigom Kulturnega doma v Trstu 13. julija 1920. Asimilacija in genocidno nasilje sta bila 25 let stalna spremljevalca fašistične nadvlade.
Prazne so bile obljube, ki jih je ob mandatu za zasedbo naših krajev in na začetku uresničevanja rapalske razmejitve novembra 1920 izrekel v razglasu okupiranim Primorcem najvišji predstavnik italijanske oblasti general Petitti di Roreto: »Slovenci! Italija, velika država svobode, vam bo dala enake pravice kakor drugim svojim državljanom. Dala vam bo šole v vašem jeziku, še več, kot vam je dala Avstrija!«
Da bi imele obljube še večjo težo, so morali brati generalov razglas s prižnic po slovenskih cerkvah!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.