Dr. Božo Repe

10. 6. 2010  |  Mladina 23  |  Politika

Napad na Savudrijo?

Napad na Savudrijo ali Janševe ponavljajoče se reinterpretacije osamosvojitvenega dogajanja za potrebe vsakokratnih političnih bojev

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Borut Peterlin

Interpretacije osamosvojitvenega dogajanja se z vidika pravkar minulega referenduma ne oddaljujejo od mitov, vzpostavljenih v zadnjih dvajsetih letih. Res pa z leti postajajo vse bolj groteskne. Sestavljene so iz politično motiviranih konstruktov, zmerljivk na račun tedanjih in sedanjih »izdajalcev« in idealiziranja tedanje »enotnosti« v nasprotju s sedanjo »razklanostjo«. Vse skupaj pa se za nazaj vkomponira v neki trenutni politični interes. A dokumenti in zgodovinske študije kažejo sliko, bistveno drugačno od idealizirane osamosvojitvene enotnosti. T. i. razširjeno predsedstvo, ki ga je uspelo vzpostaviti Milanu Kučanu, da bi presegel Demosovo prvinsko, iz protikomunizma izhajajoče nezaupanje (predsednik in člani predsedstva, predsednik izvršnega sveta, predsednik skupščine, obrambni, notranji in zunanji minister, občasno tudi član zveznega predsedstva Janez Drnovšek in še kateri od ministrov), je sicer res zagotavljalo strateško, zlasti pa operativno enotnost pri ključnih zadevah (npr. pri odločitvi za obrambo in še zlasti pri pogajanjih in nato pri sprejetju brionske deklaracije). A je imelo opraviti tudi z veliko bonapartizma, zlasti sekretarjev za obrambo in notranje zadeve, ki sta neposredno izvoljeno predsedstvo upoštevala približno toliko, kot je vrh JLA upošteval zvezno predsedstvo. Tako je bilo 2. julija 1991, v času, ko sta se Kučan in Rupel pogovarjala z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem v Beljaku in je Kučana nadomeščal Ciril Zlobec, ko nista hotela priti na razširjeno sejo predsedstva (zaradi začetih spopadov v Krakovskem gozdu so v Slovenijo prihajali ostri očitki iz Evropske skupnosti, da ne spoštujemo premirja). Člani predsedstva so nato morali oditi v bunker pod Cankarjevim domom, da so uredili stvari v smislu premirja. Še bolj na robu precej manj srečnega razpleta, kot ga je nato doživela Slovenija, smo bili ob pogajanjih na Brionih 7. julija 1991, ko je v skupno deklaracijo prišla zahteva, da je treba ujete oficirje JLA v Sloveniji čim prej izpustiti, najkasneje pa do 8. julija do 24. ure. Zaradi ujetih oficirjev so na slovensko delegacijo pritiskali vsi trije predstavniki ES, ker je obstajala bojazen, da bo dogovor padel v vodo, po Drnovškovem pričevanju pa naj bi bila v Beogradu vojska že pripravljala letalski napad. Kučan je nato s težavo priklical Zlobca (na Brionih je bila le ena zunanja linija, na katero so vsi nestrpno čakali), ta pa je sklical telefonično sejo predsedstva, na kateri so sprejeli sklep, da je treba ujetnike takoj izpustiti, vendar je minister Janša z izpustitvijo zavlačeval in je eno skupino oficirjev izpustil šele na ponovno Kučanovo telefonsko posredovanje. Zelo podobno razpoloženju ob zadnjem referendumu je bilo tudi tisto ob sprejemanju brionske deklaracije v Sloveniji. Če ne bi bila s Kučanom na Brionih tudi Peterle in Bučar, je vprašanje, ali bi jo politični vrh in nato parlament sploh potrdila. Janša je - kljub jasnemu stališču evropske trojke, ki jo je vodil Hans van den Broek, da gre za rešitev »vzemi ali pusti« - kar naprej zahteval dodatna jamstva, da morata ES in Slovenija deklaracijo dodatno razložiti, da bi morali zahtevati dodatna jamstva za obdobje treh mesecev in za spoštovanje slovenske odločitve po preteku moratorija ipd. Najjasneje so sicer mnenje desnice v Demosu izražali Vitomir Gros in njegovi liberalci. Brionsko deklaracijo so označili za »sramotno kapitulacijo«, ki »Slovenijo obravnava kot cestnega razbojnika«, Gros pa je za Delo izjavil: »Zame je to kapitulacija. To so nam zakuhali komunisti. Za kapitulacijo je odgovoren Kučan. Vedno se je govorilo, kako dobro se znajo pogajati. Zdaj pa se je pokazalo, da še solate ne znajo prodajati.«
Protislovno in racionalno težko razložljivo soliranje pa je opazno prav v povezavah in odnosih s Hrvaško. Tudi to dogajanje se danes skuša na vse načine zamegliti in relativizirati. Dvajsetega januarja 1991 so se sestali slovenska sekretarja za notranje zadeve in ljudsko obrambo Igor Bavčar in Janez Janša ter hrvaška ministra za isti področji Josip Boljkovac in Martin Špegelj. Na sestanku so ugotovili, kakšne so politične, varnostne in vojaške razmere v državi, in sklenili, da je nujno večje sodelovanje in usklajevanje med republikama. Predlagali so, da slovensko predsedstvo in hrvaški predsednik podpišeta skupno izjavo, v kateri bi poudarila, da si Republika Slovenija in Republika Hrvaška močno prizadevata za čimprejšnji sporazum, za demokratičen in miren izhod iz krize, v kateri je SFRJ, pri čemer pa privolita samo v suveren status federalnih enot. Ker je s sklicevanjem na ukaz predsedstva SFRJ o izročitvi orožja JLA ta uvedla najvišjo stopnjo pripravljenosti (šlo je za sklep predsedstva z dne 9. januarja, da je treba razpustiti vse posebne enote, ki niso v sestavi JLA; zadeval je zlasti na Hrvaškem nastajajoče paravojaške organizacije, vrh JLA pa ga je hotel razširiti tudi na republiške TO, op. p) in izvajala premeščanje posameznih nižjih enot in težkega orožja ter že posegala v celovitost in suverenost republik, ko je prevzemala funkcije državnih organov, so štirje sestankovalci predlagali zelo radikalne ukrepe, in sicer, da bosta ob oboroženem posredovanju proti zakonitim organom oblasti in državljanom obeh republik Republika Slovenija in Republika Hrvaška:
1. razglasili popolno samostojnost obeh republik in odpoklicali vse svoje predstavnike iz organov federacije;
2. prekinili vsako financiranje federacije;
3. obvestili Varnostni svet Organizacije združenih narodov in zahtevali posredovanje mirovnih sil;
4. pozvali državljane obeh republik (starešine, civilne osebe v službi v JLA in vojake), naj zapustijo JLA;
5. zasegli vse imetje federacije na svojem ozemlju;
6. prekinili kakršnokoli oskrbo poveljstev, enot in ustanov JLA;
7. uporabili vsa zakonita sredstva, skupaj s štabi, poveljstvi, enotami in ustanovami TO in organov za notranje zadeve, ter pozvali državljane obeh republik k varstvu in obrambi demokratične ureditve in suverenosti. Uporaba teh sil in sredstev je dogovorjena in usklajena, z medsebojno pomočjo vred;
8. pristojni pravosodni organi v republikah bodo sprožili sodni postopek zaradi vojnih zločinov proti vsem pripadnikom armade, ki bi sodelovali v nasilnih akcijah proti organom oblasti in državljanom republik Slovenije in Hrvaške.
Tudi če pustimo ob strani sicer bistveno vprašanje, kdo je sekretarjema dal pooblastila, da se pogovarjata o tako usodnih in daljnosežnih stvareh, bi takšno zavezništvo Slovenijo manj kot mesec po plebiscitu in v času, ko so potekala intenzivna (sicer jalova) posvetovanja republiških predsednikov o prihodnosti Jugoslavije, potegnilo v oborožen spopad z JLA na strani Hrvaške. Tam se je že spomladi 1990 začela »balvanska« revolucija (po hlodih, s katerimi so Srbi v okolici Knina zapirali ceste, srbska poselitev pa je omogočila, da je bila Hrvaška kmalu tako rekoč presekana na dva dela). Oktobra 1990 so uporni Srbi napadli policijske postaje v Glini, Petrinji, Kostajnici in Dvoru na Uni, miniran je bil vodovod v bližini Zadra, minirane so bile nekatere železniške proge, nekaj min je tudi eksplodiralo. Enaindvajsetega decembra 1990, dan pred razglasitvijo hrvaške ustave, je iz Skupne občine severne Dalmacije in Like nastala Srbska avtonomna oblast (SAO) Krajina s sedežem v Kninu; 28. februarja 1991 se je SAO Krajina odcepila od Hrvaške. JLA se je v spopade med Srbi in Hrvati neposredno vmešala marca 1991, torej le nekaj dni za tem, ko so štirje sekretarji oz. ministri podpisali izjavo o skupni obrambi. Policisti srbske narodnosti so v mestu Pakrac 1. marca 1991 razorožili svoje kolege, naslednji dan je posebna enota hrvaške policije policijsko postajo v Pakracu znova zavzela, v mesto pa so prišle oklepne enote JLA z obrazložitvijo, da želijo zavarovati srbsko prebivalstvo. Sledil je množični miting v Beogradu, na katerem so ljudje zahtevali obračun s Hrvati. Enaintridesetega marca 1991 so se spet spopadli hrvaški policisti in milica SAO Krajine na Plitvicah, potem ko je Milan Martić, lokalni šef policije in eden vodilnih mož hrvaških Srbov, ustanovil svojo milico in zasedel Plitviška jezera. V spopadih sta tedaj padla en srbski in en hrvaški miličnik. Na hrvaško ozemlje so že nekaj časa (od avgusta 1990) množično prihajale srbske paravojaške enote, JLA pa se je odkrito postavila na stran Srbov.
Kako so si skupno obrambo v takih zelo različnih položajih obeh republik, ko je bila Hrvaška že v spopadih, predstavljali oba sekretarja in oba ministra, je v spominih opisal tedanji hrvaški obrambni minister Martin Špegelj, ki se je zavzemal za skupno obrambo oz. sočasen napad na vojaške objekte JLA v obeh republikah, izhajajoč iz načelnega stališča (ki naj bi ga potrdila tudi predsednik Hrvaške in predsedstvo Slovenije), da napad na eno republiko pomeni napad na obe.
Vsebina dokumenta, ki so ga podpisali štirje sekretarji oz. ministri, je nekaj tednov po podpisu pod naslovom Slovensko-hrvaški sporazum o medsebojni obrambi kljub temu prišla v javnost. Trinajstega februarja 1991 je dokument objavil Delov dopisnik iz Zagreba Peter Potočnik. Kako se je to zgodilo, ne vemo, lahko bi pač sklepali, da nekomu stališča predsedstva niso bila všeč. V vrtincu dogajanja in glede na to, da ni šlo za načrtovano skupno izjavo slovenskega predsedstva in hrvaškega predsednika, je šla zadeva presenetljivo mimo brez večjih posledic. Vrh JLA je zlasti zaradi dogajanja na Hrvaškem, pa tudi v Sloveniji (sprejetje ustavnega zakona o služenju vojaškega roka 8. marca, po katerem služenje vojaškega roka v JLA za Slovence ni bilo več obvezno), najbrž sodil, da ima razlogov za uvedbo izrednih razmer več kot dovolj, in je na vse mogoče načine iskal predvsem možnost za čimprejšnjo uresničitev te odločitve. Dvanajstega marca je o tem potekala seja zveznega predsedstva, naslednjega dne je šel obrambni minister Veljko Kadijević skrivaj po podporo za armadne ukrepe v Moskvo, 14. in 15. marca je neformalni vrh vojske (štab vrhovnega poveljstva) odvlekel zvezno predsedstvo v podzemne bunkerje JLA na Dedinju v Beogradu in ga skušal prisiliti, da uvedbo izrednih razmer sprejme, Borisav Jović pa je celo odstopil s položaja predsednika, da bi vojski to omogočil, ker je polovica predsedstva uvedbi izrednih razmer nasprotovala. (Ker manever ni uspel, srbska skupščina Jovićevega odstopa ni potrdila.)
Franjo Tuđman je še pred tem dogajanjem sporazum četverice ministrov sprejel oz. potrdil, bil pa je zelo nejevoljen, ker je novica o tem prišla v javnost (glej Martin Špegelj, Sjećanja vojnika, Znanje, Zagreb 2001, str. 184). Tuđman - na slovensko srečo - v resnici ni računal na skupno obrambo s Slovenijo. Njegova politika je bila protislovna in zmedena, tedaj se je začel redno sestajati s Slobodanom Miloševićem (prvič sta se sestala marca v Karađorđevu in se dogovorila o zrušitvi vlade Anteja Markovića in o delitvi Bosne in Hercegovine, sledil je ponoven sestanek o delitvi BiH aprila v Tikvešu v bližini Osijeka in nato še vsaj oseminštirideset(!) bolj ali manj dokumentiranih sestankov). Tudi z JLA je Tuđman sklepal različne dogovore in kompromise, formalno razglasitev neodvisnosti nekaj mesecev kasneje pa je Hrvaška pričakala zmedena in slabo pripravljena. Ko se je začel napad JLA na Slovenijo, je Tuđman prepovedal kakršnokoli pomoč in kritiziral samoiniciativne akcije, s katerimi so na Hrvaškem posamezniki skušali preprečiti odhod tankov v Slovenijo. Takšno politiko je upravičeval s stališčem, da so se Slovenci s svojimi potezami (prevzem carine in drugi ukrepi) prenaglili, sploh pa je po njegovih besedah že od leta 1989 s Srbi obstajal dogovor, da Slovenci lahko odidejo iz Jugoslavije. Špeglja je sredi junija odstavil.
Slovensko predsedstvo je bilo do dokumenta obrambnih in notranjih sekretarjev oz. ministrov precej bolj skeptično kot Tuđman, saj se je zavedalo njegovih kratkoročnih in dolgoročnih posledic. Na 26. seji 22. januarja 1991 ga je (celo v navadno nevtralistični dikciji zapisnikov) odločno zavrnilo: »Po daljši razpravi je Predsedstvo menilo, da predloženega dokumenta v obliki, kakor je bil predložen za sejo, ni mogoče sprejeti, še manj pa objaviti. Zato se je Predsedstvo opredelilo za drug dokument, ki bi ga sprejeli skupaj s predsednikom Republike Hrvaške, ki bi ga tudi javno objavili.« (Glej Božo Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2. del: Slovenci in federacija, str. 336-337.)
Predsedstvo je nato sprejelo besedilo dokumenta in ga poslalo Tuđmanu v uskladitev. V njem ni niti sledu o bratskem povezovanju v orožju in skupnem vojskovanju, prav tako ne o radikalnem presekanju vseh vezi s federacijo. Besedilo pravi, da si bosta obe republiki prizadevali za miren in demokratičen razplet jugoslovanske krize in da se bosta zavzeli, da bi zagotovili pogovore med vsemi republikami, ki so prav takrat potekali, da bi se na njih ugotovilo, kakšne oblike medsebojnega sožitja med jugoslovanskimi narodi so možne v prihodnje. Obe republiki sta ponudili v razpravo model konfederacije kot zveze samostojnih držav, v kateri bi uresničevali predvsem skupne gospodarske interese. Zveznemu izvršnemu svetu sta obe republiki predlagali, naj pripravi predlog sporazuma o razdelitvi pravic in obveznosti, ki so jih prevzeli skupni organi federacije. Tak sporazum je bil potreben zaradi čistih računov kot pogoja za prihodnje sodelovanje v novi zvezi držav ali pa zaradi pravičnega prevzema pravic in obveznosti, če bi se ugotovilo, da dogovor o skupnem življenju v zvezi držav ni mogoč in bi prišla v poštev le razdružitev. Obe republiki sta menili, naj v prehodnem obdobju do dosege novega dogovora ali do razdružitve zvezni organi, predvsem pa zvezni izvršni svet opravljajo nujne funkcije, ki so potrebne, da se omogoči miren prehod, in sta podprli predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića, republike pa naj bi o tem dosegle dogovor. Žal sta obe republiki tudi ugotovili, da so se prav tedaj na ozemlju SFRJ, še posebej na nekaterih območjih, izvajale aktivnosti JLA, ki bi lahko ogrozile miren in demokratičen razplet krize. S sklicevanjem na ukaz predsedstva SFRJ o izročitvi orožja in z razlago tega ukaza je JLA uvedla najvišjo stopnjo pripravljenosti nekaterih posebnih enot, izvajala premeščanje posameznih enot s težko oborožitvijo in s prevzemanjem funkcij državnih organov posegala v celovitost in suverenost republik. Predsedstvo Republike Slovenije in predsednik Republike Hrvaške sta te aktivnosti razglasila za očiten politični in vojaški pritisk, ki je vodil v neposredno vpletanje JLA v reševanje politične krize z uporabo vojaške sile. Praksa stalnih vojaških groženj, zoper katere sta obe republiki že večkrat protestirali, se je torej nadaljevala. Predsedstvo SFRJ je očitno prepuščalo JLA, da se je vmešavala v politično, mirno in demokratično reševanje jugoslovanske krize. Predsedstvo Republike Slovenije in predsednik Republike Hrvaške sta zato od predsedstva SFRJ ponovno zahtevala, da takoj ustavi vse aktivnosti JLA, ki so ogrožale uresničevanje pravice narodov do samoodločbe v njihovih republikah. Če bi bila uporabljena oborožena sila JLA v nasprotju z ureditvijo in ukrepi legitimnih in zakonitih organov oblasti v republikah, bi predsedstvo Republike Slovenije in predsednik Republike Hrvaške ukrepala v okviru svojih ustavnih pooblastil.
Vsebinska razlika med dokumentoma je, verjamem, dovolj očitna. Koncept slovensko-hrvaške vojne konfederacije štirih sekretarjev oz. ministrov se na srečo ni izšel. Do česa bi lahko pripeljal, je na eni odločilnejših sej predsedstva v pripravah na obrambo 15. maja 1991 nazorno opozoril dr. Janez Drnovšek: »Posebno vprašanje je odnos s Hrvaško. Dosedanji razgovori v Jugoslaviji so pokazali, da slovenski osamosvojitvi nihče ne nasprotuje, pričakovati je zaplete v zvezi z urejanjem materialnih vprašanj. Ves čas pa je bilo pravzaprav opaziti, da Hrvaška ne želi slovenske osamosvojitve. Tudi moj poskus v zveznem predsedstvu se je na ta način končal, Hrvaška ga je na neki način blokirala. Vezava osamosvojitve, naj bo ta sedaj sporazumna ali pa enostranska, na sočasno hrvaško osamosvojitev sproža vse znane probleme, vse znane razmejitve v Jugoslaviji. Če je to sporazumno, to pomeni rešitev srbsko-hrvaškega spora, če pa je to enostransko ali s pričakovanjem vojaške akcije, potem hkratna hrvaška osamosvojitev mislim, da pomeni takojšnjo državljansko vojno in odprtje kompletne fronte v Jugoslaviji tako vis a vis JLA kot sicer.« (Magnetogram 37. seje P RS, 15. 5. 1991, str. 20.)
Nekaj mesecev kasneje, po izteku brionskega moratorija, je JLA zapustila Slovenijo in se nameščala na namišljenih mejah velike Srbije. Hrvaška je bila že globoko v vojni. Jugoslovanska armada in srbske paravojaške enote so oblegale (in nato novembra zasedle) podonavsko pristanišče Vukovar v vzhodni Slavoniji ob meji s Srbijo. Osvajalci so v mestu izpeljali pokol, približno 260 civilistov in ujetih hrvaških vojakov ter nekaj medicinskega osebja so iz bolnišnice odpeljali na bližnjo Ovčaro (kjer je bilo sicer tudi koncentracijsko taborišče) in jih tam večino, okrog 200, pobili. V istem času (oktobra 1991) so Dubrovnik, svetovno znano zgodovinsko mesto, napadale enote iz Hercegovine in Črne gore. Okolico so zasedle enote JLA oktobra 1991, oplenili pa so jo pripadniki JLA (tudi najvišji oficirji JLA so si prigrabili jahte, umetniške predmete, avtomobile) in različnih paravojaških enot (t. i. »vikend bojevniki«), ki so prihajali iz Črne gore. Mesto se je znašlo v obroču, več mesecev je bilo granatirano in šele po podpisu premirja januarja 1992 so se razmere nekoliko umirile, zaradi vojne v Bosni pa je bil Dubrovnik še dolgo v negotovosti.
V tem času so velike sile še vedno skušale nekako zakrpati Jugoslavijo na haaški konferenci in so v taki ali drugačni obliki vanjo tlačile tudi Slovenijo. Medtem ko se je državni vrh ubadal s tem, da bi Slovenijo ločil od v vojni tonečega Balkana, pa so v državo (kot je razvidno iz knjige Matjaža Frangeža Kaj nam pa morete!, pričevanj Braneta Praznika in tudi iz nedavnih sicer močno »luknjičastih« izjav glavnega uradnega nabavljavca orožja Ludvika Zvonarja v Dnevnikovem Objektivu) prihajale tone in tone orožja. Pod pokroviteljstvom ministrstva za obrambo je intenzivno potekala nikoli razčiščena preprodaja orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Je šlo za pomoč, ki jo je v glavnem »bianco« in na zaupanje odobravalo tudi predsedstvo, čeprav so bile prve zahteve po pojasnilih o nabavi orožja (to je bilo tedaj zelo nujno za slovensko obrambo) obrambnemu ministru postavljene že na seji predsedstva 22. januarja 1991, saj je vse potekalo z zgolj ustnim in zelo splošnim seznanjanjem predsedstva? Kasneje, po septembru 1991, ko je bila sprejeta resolucija VS OZN o embargu na vnos orožja na ozemlje celotne nekdanje Jugoslavije in so iz tujine začele prihajati zahteve po pojasnilih, je bilo to vprašanje postavljeno še večkrat, še posebej je postalo občutljivo, ko je Slovenija maja 1992 postala članica OZN. Kot vemo, to vprašanje nikoli ni bilo razčiščeno. Ali pa je morda šlo za nadaljevanje logike vojnega zavezništva, ki je bilo tako navdušeno zapisano v januarskem sporazumu štirih sekretarjev oz. ministrov? Le da so v spremenjenih razmerah neznano kam izginile milijonske vsote gotovine za drago prodano orožje. To bi lahko verjeli. Če se ne bi slovenski sekretar za obrambo - kot smo prebrali te dni - ob bratski pomoči v orožju hkrati spomnil, da bi Slovenija v vojno zapleteni Hrvaški lahko »pomagala« tudi tako, da bi slovenska vojska zasedla radarsko postajo na koncu Savudrijskega polotoka. (Po mojem poznavanju arhiva predsedstva se je to najverjetneje zgodilo na 74. seji predsedstva, 7. oktobra 1991, na kateri so razpravljali o umiku JA iz Slovenije. Seje so se udeležili Milan Kučan, Matjaž Kmecl, Dušan Plut, Ivan Oman, Ciril Zlobec, France Bučar, Janez Drnovšek, Lojze Peterle, Matjaž Šinkovec, Igor Bavčar, Janez Janša, Dimitrij Rupel in Jelko Kacin. Sam poznam vsebino zapisnika sestanka, ki pa tega predloga ne vsebuje, magnetogram je bil shranjen posebej in do njega v času pisanja knjige Jutri je nov dan in izdaje virov nisem imel dostopa.) Problem predloga sekretarja za obrambo je bil le v tem, da ne on ne sekretar za notranje zadeve in tudi Demosova vlada v celoti niso bili zmožni zagotoviti niti tega, da bi mejni prehod stal tam, kjer bi moral, ampak so dovolili, da so ga Hrvatje postavili na Dragonji. Mejni prehod in carina na Dragonji, hrvaška policija, kot vsa desetletja po vojni, po vsej Savudriji, slovenska vojska pa na koncu zaliva v radarski postaji na Crvenem Vrhu?
Bonapartizem v slovenski družbi se je prek Depale vasi in drugih mračnih tranzicijskih zgodb ohranil do današnjih dni. Prav dobro se znajde v sicer načeloma demokratični Sloveniji, članici EU. Duši jo in ne dovoljuje, da bi nove, neobremenjene generacije politikov zaprle preteklost in se usmerile v prihodnost. Kdor hoče iskati korenine njegove trdoživosti, se mora zazreti v osamosvojitvene slovensko-hrvaške odnose. A žal spoznanje o tem še ne pomeni, da bo ureditev teh odnosov prinesla tudi njegov konec. Ali pa morda vendarle?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.