10. 6. 2010 | Mladina 23 | Svet
Hinavščina
O tem, kako se vrh Vatikana spopada z notranjo krizo cerkve, ki so jo povzročili številni spolni škandali
Kesanje res ni trajalo dolgo časa, pa še precej luknjasto je bilo in za mnoge žrtve tudi desetletja prepozno. Govorimo seveda o kesanju vrha rimskokatoliške cerkve (RKC) zaradi pedofilskih zločinov znotraj te ustanove. Sveti sedež jih je začel priznavati in se nanje ustrezneje odzivati (imenovanje preiskovalnih komisij, sodelovanje z državnimi organi pregona) šele takrat, ko so v Vatikanu ugotovili, da navkljub vsemu razkošju nimajo dovolj velike preproge, pod katero bi bilo še mogoče pomesti vse afere. A tudi po priznanju »grehov« so se najvišji cerkveni dostojanstveniki še naprej na škandale odzivali s svojevrstno hinavščino, za katero navsezadnje kronično obolevajo. »Protivatikanske medije« so ves čas obtoževali, da napihujejo pedofilske afere, privoščili pa so si tudi cel kup resnično neprimernih opazk na račun žrtev zlorab. Vatikanski državni tajnik Tarcisio Bertone je denimo ameriške žrtve pe-dofilije obtožil, da se želijo finančno okoristiti. »Gre za neznosen biznis, ki se je vzpostavil tu v ZDA ... je neznosen in sramoten,« je dejal. Ob tem je seveda spretno zamolčal to, da je cerkev žrtvam vsa ta leta sistematično izplačevala »odškodnine«, da jih je utišala, da sramota ne bi prišla v javnost. Prikrivanje zločinov je bila uradna politika Vatikana, ki jo je zakoličila Kongregacija za doktrino vere, to pa je vodil kardinal Joseph Ratzinger, preden je leta 2005 postal papež Benedikt XVI. In Bertone je bil že takrat njegova »desna roka«, namreč v kongregaciji je bil Ratzingerjev prvi namestnik.
Svet še vedno čaka, da bo Vatikan priznal svojo vlogo v množičnem prikrivanju pedofilije. A se to še ne bo zgodilo, kar se da razbrati iz ust najvišjih cerkvenih predstavnikov. Benedikt XVI. je denimo v pogovoru z novinarji med potjo na Portugalsko 11. maja izjavil: »Cerkev trpi zaradi napadov, grehov, ki obstajajo v njej sami, in to je resnično zastrašujoče. Kriza, ki so jo povzročile spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov, je nastala iz grehov znotraj cerkve.« Ta izjava ima veliko globlji pomen, kot so ji ga večinoma pripisovali mediji, češ da gre za zelo ostro papeževo kritiko glede škandala. Dejansko gre namreč za minimaliziranje hierarhične odgovornosti. V pedofilske zločine niso (bili) vpleteni zgolj duhovniki, kot to navaja Benedikt XVI., temveč tudi številni visoki predstavniki RKC, v prikrivanje le-teh pa je bil vpleten sam vrh cerkve.
Minimaliziranje hierarhične odgovornosti je en način »saniranja« posledic škandala. Naslednji je odvračanje pozornosti na druge tematike. Vrh Vatikana je v zadnjem času začel zelo očitno stopnjevati ofenzivo proti homoseksualnosti in istospolnim porokam. To, poudarjajo najvišji predstavniki cerkve, naj bi bila osrednja grožnja človeštvu, na katero bi se morali osredotočiti. Ob obisku najbolj znanega portugalskega romarskega središča Fatime je papež srdito udaril proti splavu in porokam istospolnih partnerjev. Oboje je označil za »zahrbtni in nevarni grožnji skupnemu dobremu«. Ne gre za osamljen primer, temveč za ponavljajoči se vzorec napadov na homoseksualnost. Ko je Benedikt XVI. pred nekaj meseci napovedal obisk Velike Britanije, je napadel spremembe britanskega zakona o enakosti, ki katoliškim agencijam za posvojitev otrok preprečujejo diskriminacijo istospolnih parov. Za spremembe je dejal, da so v nasprotju z naravnim zakonom. Papež istospolne poroke nasploh označuje za »napad na stvarstvo« in »uničevanje božjega dela«, pred časom pa je celo dejal, da se je treba proti homoseksualnosti ter transseksualnosti boriti z isto vnemo kot proti uničevanju pragozdov. Zanj oboje pomeni isto grožnjo človeštvu. Zaradi izrazito homofobnih opazk in vedno novih razkritij o njegovi osebni vpletenosti v prikrivanje pedofilije si je Benedikt XVI. prislužil proteste skupin za človekove pravice in enakost po vsem svetu. Ugledni britanski časopis The Independent je aprila v svojem vodilnem članku papežu celo svetoval, naj zaradi vsega skupaj »premisli o svojem obisku Velike Britanije« septembra letos.
In tu spet nastopi njegova desna roka, kardinal Tarcisio Bertone. Ker je teža očitkov in kritik papeža postala prevelika in ker so se tudi v katoliških teoloških krogih začeli pojavljati vse glasnejši pozivi k razmisleku o odpravi celibata, se je Bertone sredi aprila odzval z naslednjo izjavo: »Številni psihologi in psihiatri so prikazali, da ni nobene povezave med celibatom in pedofilijo. Številni drugi so medtem pojasnili, tako mi je bilo pred kratkim rečeno, da pa obstaja povezava med homoseksualnostjo in pedofilijo. To je res. To je problem.« Ne, problem (vsaj zanj) je ta, ker to ni res. Mednarodna stroka se je prijela za glavo in izjavo obsodila, kritike pa so prišle tudi iz diplomatskih krogov. Odzvalo se je še 32 katoliških škofov iz Anglije in Walesa, ki so v skupnem sporočilu zavrnili Bertonejevo stališče: »Med strokovnjaki obstaja konsenz, da spolna zloraba otrok ni povezana s seksualno usmerjenostjo, bodisi heteroseksualno bodisi homoseksualno ...« Veliko razburjenja je Bertone povzročil tudi med cerkvi sicer naklonjenimi časopisi. Belgijski La Libre Belgique je denimo njegovo izjavo označil za »en napačen korak preveč«, nemški Süddeutsche Zeitung pa je zapisal, da takšne poteze kažejo na to, kako »cerkev noče sprejeti polne odgovornosti« za pedofilske afere. Gre za ugotovitev, ki je zelo blizu temu, kar so v izjavi za javnost takoj zapisali v italijanskem združenju za pravice homoseksualcev Arcigay, in sicer, da »skuša Bertone na neroden način pozornost preusmeriti na homoseksualnost in stran od novih zločinov proti otrokom, ki vznikajo dan za dnem«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.