Marjan Horvat

17. 6. 2010  |  Mladina 24  |  Politika

Slab zgled za Evropsko unijo

Nacionalisti na severu Belgije se zavzemajo za postopno neodvisnost Flandrije. Volivci so jih nagradili.

V Belgiji, razdvojeni državi, ki šteje 10 milijonov prebivalcev, od tega razvitejša Flandrija na severu okoli šest milijonov in manj razvita frankofonska Valonija na jugu okrog 4 milijone, je na nedeljskih parlamentarnih volitvah dosegla najboljši rezultat stranka flamskih separatistov - Novega flamskega zavezništva (N-VA), ki se zavzema za razpad države. Med Flamci na severu je dobila 30 odstotkov glasov, v celotni državi pa 17 odstotkov, vendar bo s 27 sedeži od 150 v belgijskem parlamentu najmočnejša parlamentarna skupina. Nekateri analitiki celo zatrjujejo, da brez nje ne bo mogoče sestaviti vladne koalicije. Težko pa bi njen prvi človek, 37-letni vodja Bart de Wever, postal premier, saj mora vsak premier skladno z belgijsko zakonodajo vključiti v vlado tudi frankofonske partnerje iz Valonije. Za njih pa je stranka Novega flamskega zavezništva preveč radikalna na področju urejanja razmerij med obema narodoma, predvsem pa med severom in jugom države. Toda de Wever ni ksenofob ali skrajni desničar, ki jih lahko najdemo tudi v razviti zahodni Evropi, ampak hoče le odcepitev severnega, flamskega dela države, ki mu gre ekonomsko mnogo bolje kot jugu: »Nočemo revolucije ... Prav tako nočemo čez noč razglasiti neodvisnosti Flandrije. Verjamemo pa v postopno evolucijo v smeri neodvisne Flandrije.« Volivci severa še nikoli doslej niso tako močno podprli separatistov kot tokrat. Kaj se je spremenilo?
V predvolilni kampanji je tudi tokrat »nastopala« medetnična problematika, predvsem poudarjanje jezikovnih pravic manjšinskih frankofonskih prebivalcev, ki živijo v flamski skupnosti. Toda v tokratno kampanjo se je »prikradla« tudi gospodarska in finančna kriza, ki se ji Belgija ni mogla izogniti. Njen javni dolg znaša namreč skoraj 100 odstotkov BDP-ja in je tretja najbolj zadolžena država v Evropski uniji. De Wever in še nekateri politiki so te podatke seveda izkoristili. De Wever je v kampanji predlagal ukinitev skupnega davčnega sistema, odpravo socialne države in večine javnih izdatkov. Kralj in država Belgija naj po njegovem za zdaj ostaneta, saj bo »naravna evolucija« storila svoje in pripeljala do neodvisne države Flandrije. Slogani njegove stranke v predvolilni kampanji so bili zgovorni. V njih so se pritoževali zaradi transferjev milijard evrov s severa na jug države, oblastem na jugu pa da se niti davkov ne da pobirati. Flamci se pritožujejo, da so njihove ceste posejane s policijskimi radarji, na valonskih pa najdeš komaj kakšnega.
Med francosko govorečimi volivci, se pravi v Valoniji, kjer živi 40 odstotkov prebivalstva Belgije, pa je zmagal Elio Di Rupo, socialist, ki lahko postane novi mandatar, če z de Weverjem ne bosta našla skupnega jezika. Zavzema se za »solidarnost« znotraj Belgije, obljubljal je povišanje izdatkov za zdravstvo in pokojnine, ne glede na inflacijske učinke, ki jih lahko sproži takšna politika. Njegova stranka je zbrala 13,7 odstotka glasov in dobila 26 sedežev v parlamentu. Toda Valonci in Flamci se bodo morali dogovoriti za skupno vladanje, kajti nobena nacionalna stranka s severa ali juga, pa naj bi dobila še toliko glasov, ne more sestaviti vlade.
Zdaj Flamci in Valonci berejo vsak svoje časopise, gledajo svoje televizijske programe, vendar so po besedah poznavalcev dobri sosedje, na severu in jugu, le politiki sejejo nemir. Frankofonska skupnost ne mara biti sestavni del Francije, nizozemsko govoreča pa ne Nizozemske. Z razlikami med njimi se, tako kot je veljalo nekdaj v Jugoslaviji, spopadajo s humorjem. Dick Annegarn, nizozemski pesnik, ki poje v francoščini, včasih pa tudi v nizozemščini in v angleščini, je zapisal, da nihče ne more zmagati v dvoboju med »nevrotičnim Parizom« in »dekadentnim, s pivom prepojenim butastim Brusljem«.
Za povrh pa bo s prvim julijem Belgija prevzela še predsedovanje Evropski uniji, kar politike sili v ukrepanje. Sicer so Belgijci naklonjeni federalni ureditvi Evropske unije, upajoč, da se bo v takšni ureditvi, v Združenih državah Evrope, z Brusljem kot glavnim mestom, razkrojilo njihovo problematično kraljestvo. Očitno pa je, da kaj kmalu ne bo razpada Belgije in ne federativne Evrope. Belgijski politiki s severa in juga bodo morali tudi tokrat sestaviti verjetno spet nestabilno vlado, da bi kot predsedujoči reševali Evropsko unijo in lastno državo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.