Erik Valenčič

17. 6. 2010  |  Mladina 24  |  Politika

Bes narašča

Vlada vse bolj krči socialni dialog, delodajalci pa v senci vladne panike in brezbrižnosti nad delavci izvajajo vse večji teror ter jim grozijo, da bodo ob službe, če se pridružijo sindikatom

Takrat še opozicijski voditelj Borut Pahor je na zadnjem predvolilnem shodu Stranke socialnih demokratov na Jesenicah 13. septembra 2008 obljubil, da bo v primeru zmage na parlamentarnih volitvah vodil konsenzualno politiko, navdahnjeno s socialno pravičnostjo. Med drugim je dejal: »Imamo odgovornost, da dokažemo, da se da z zmerno politiko pametno, preudarno, a ravno tako odločno voditi Slovenijo v smer najbolj razvitih in najbolj solidarnih držav na svetu.« Glede prihajajočega obdobja gospodarske negotovosti pa je izpostavil: »Socialni demokrati smo tista politična skupina, ki zelo dobro razume, da je prav zaradi takšnih okoliščin treba pokazati maksimalno socialno čutenje problemov, ki se bodo v naslednjem letu ali dveh najbolj izostrili. Ne moremo zagotavljati rasti slovenskega gospodarstva tako, da bodo ceno za to rast plačali tisti, ki so socialno najbolj šibki.«
Minili sta ti dve leti, skoraj. In kje smo zdaj? Za začetek, Pahorjeva retorika je popolnoma drugačna. »Socialno čutenje problemov« so zamenjale besede »kompromis ni več mogoč«. Dialog očitno tudi ne. Vlada pošilja v obravnavo zakona o malem delu in delovnih razmerjih, ne da bi se o domnevno nujnih spremembah vnaprej dogovorila s socialnimi partnerji, predvsem sindikati. Namesto dialoga ima Pahorjev kabinet pred seboj tako imenovani semafor sprememb, ki pooseblja vladno strategijo za izhod iz krize ter gospodarski razvoj države. Prav v zvezi s tem je vse manj govora o družbeni solidarnosti in vse več o ekonomski konkurenčnosti. Vlada si prizadeva na semaforju prižgati zeleno luč za zakonsko krčenje delavskih pravic, denimo skrajševanje odpovednih rokov, zniževanje odpravnin (najprej za četrtino, po enem letu pa za petino povprečne mesečne plače) in tako naprej.
Sindikati in delavci so vse bolj razburjeni. V sredo, 16. junija, je okoli 400 predstavnikov Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) s protestom pred poslopjem vlade opozorilo na nesprejemljivost njenega soliranja. Ob tem so poteptali maketo semaforja in vladi sporočili: »Hvala lepa, vendar ta vaš razvoj ni naš razvoj.« David Švarc, nekdaj zaposlen v škofjeloškem podjetju LTH, je dodal: »Predstavniki naše vlade nam skušajo razložiti, kaj je fleksibilen trg dela, kako bomo delavci dobili boljše možnosti, boljše službe, v resnici pa je to le podpora kapitalizmu, kapitalu, tistim, ki nas že dolgo časa izkoriščajo in ki jim delavec pomeni le strošek.« Isti dan je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) razposlala izjavo za javnost, iz katere je razvidno, kako Pahorjeva vlada zakone sprejema tako rekoč pod mizo: »ŠOS podpira nestrinjanje ZSSS glede predlogov zakonov s področja trga dela, ki jih vlada pošilja v nadaljnji postopek brez soglasja sindikatov in študentov. Zadnja verzija zakona o malem delu prikazuje stopnjevanje zavajanja, saj je v zadnjih trenutkih (danes zjutraj) vlada dodala člene, o katerih socialni partnerji sploh niso obveščeni. V teh členih je jasno zapisano, da bo malo delo sicer imelo elemente delovnega razmerja, vendar pa iz tega ne izhajajo tudi sorazmerne pravice iz dela.« Nekaj ur zatem je vlada tudi dejansko sprejela zakon o malem delu.
Ko ni pripravljenosti na socialni dialog, gredo stvari hitro navzdol. V zadnjem času sindikalne centrale iz celotne Slovenije beležijo porast različnih oblik pritiska na sindikalne zaupnike in druge delavce s strani njihovih delodajalcev. Ti pritiski so praviloma najhujši v tistih podjetjih, kjer se delavci poskušajo organizirati v sindikat, da bi se tako skupno uprli krivicam, ki se jim dogajajo. Zaradi odsotnosti ne le dialoga, temveč tudi pravne države, ki ne izvaja potrebnega nadzora nad delodajalci, med slednjimi vse bolj očitno vlada prepričanje, da lahko počnejo, kar jih je volja.
Prejšnji teden je prišlo do nesprejemljivega primera, ko je lastnik podjetja REM, d. o. o., iz Trebnjega Jože Udovič skupaj z dvema kolegoma fizično napadel predstavnika sindikata ZZZS in novinarja sindikalnega glasila Delavska enotnost Mirsada Begića. Dogodek se je zgodil na javni površini, potem ko se je Begić v bližnjem lokalu sestal s sindikalnim zaupnikom iz podjetja, ki mu je povedal, da se delavci zaradi svojega članstva v sindikatu soočajo s hudimi pritiski nanje. Napadalci so Begiću razbili očala, poškodovali glavo in odtujili fotoaparat, ki mu ga je pozneje vrnila policija. Navkljub dejstvu, da so bile poškodbe tako močne, da je novinar moral pomoč iskati na očesni kliniki v Ljubljani, policija napadalcev ne namerava preganjati. Nekaj dni zatem je iz podjetja REM prišla izjava za javnost, pod njo se je podpisal direktor Igor Kastelic, v kateri je vodstvo firme obžalovalo dogodek in sporočilo, da lastnik Udovič trenutno »doživlja zelo stresno obdobje«. Dejansko v tem pismu ne gre za opravičilo, temveč prej za izjavo, s katero se želi vodstvo distancirati od incidenta, javnosti pa sporočajo še to, da »sodelovanje med sindikatom in podjetjem po naši oceni poteka korektno ter v skladu z zakonodajo«.
Vendar to ni res, pravi Begić: »Po tem, kar sem izvedel od sogovornika, ne morem sklepati, da so razmere dobre, torej da je sindikat v podjetju sprejet. Kot mi je zagotovil sindikalist, jim šefi od samega začetka ustanavljanja sindikalne skupine v REM, d. o. o., mečejo polena pod noge, jih šikanirajo in jim grozijo. Številni delavci, ki so pristopili k sindikatu, so prejeli namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod pretvezo, češ da mora podjetje varčevati. Hkrati pa, tako mi je povedal sogovornik, v firmi zaposlujejo zunanje delavce, tako imenovane kooperante. Skratka gre za ljudi, ki delajo za REM, d. o. o., a so formalno zaposleni pri drugih podjetjih.« Polovica delavcev, ki se je pridružila sindikatu, je zaradi pritiskov vodstva že izstopila iz njega.
A ne gre za osamljen primer. Gre skoraj za stalnico, za kampanjo ustrahovanja in pritiskanja na delavce, ki se širi po Sloveniji. Gregor Cerar, sekretar območne organizacije ZSSS za Podravje in Koroško, pojasnjuje: »Ponekod imamo velike težave ljudi sploh pripraviti do včlanitve v sindikat, ker jim delodajalci grozijo, da bodo ob službe. Tam, kjer so delavci že včlanjeni v sindikat, pa se vse pogosteje dogaja to, da se ljudje ne upajo več izpostavljati. So primeri, ko so sindikalni zaupniki starši samohranilci in jih potem delodajalci prav na podlagi tega izsiljujejo, češ, ob službo boš, če boš preveč glasen. V nekem podjetju, ki ga ne morem imenovati, se dogaja to, da direktor delavcem grozi, da jih bo nabrcal v glavo, in tako dalje. Ni da ni.« Cerar je pojasnil, zakaj nekaterih podjetij ne more imenovati; če bi jih, bi bili določeni delavci takoj izpostavljeni, njihova delovna mesta pa ogrožena. So pa tudi podjetja iz te regije, ki se jih da imenovati. To so Celovite storitve, ISS in drugi čistilni servisi, v katerih delavce pošiljajo čistit z enega delovišča na drugo, ne da bi jim pri tem priznavali kakršnekoli prevozne stroške. Tu je še tekstilno podjetje Prevent Halog, kjer so delavci prisiljeni delati čez zakonsko določeno mejo ur. V zvezi z nadzorom, ki bi ga morala država izvajati na tem področju, konkretno Inšpektorat za delo, Cerar pravi: »Tu gre za zgodbo, ki jo osebno ponavljam že leto in pol, in sicer, da nadzora v tej državi praktično ni in tudi zato se vse več delodajalcev milo rečeno požvižga na veljavne zakonodaje. Ljudi izkoriščajo do konca. Hkrati je resen problem še ta, da je številne kršitve težko odkriti, ker se delavci enostavno preveč bojijo o njih spregovoriti.«
Zaradi pritiskov delodajalcev se delavci na skrivaj pridružujejo sindikatom. To pomeni, da članarine plačujejo prek posebnih položnic, namesto da bi se jim trgale naravnost iz plač. Nočejo namreč, da bi njihovi nadrejeni vedeli, da so v sindikatu, pa čeprav je v 76. členu Ustave jasno navedeno: »Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno.« V sistemu, v katerem kapitalizem postaja sinonim za sužnjelastništvo, te svobode ni več, še dodaja Cerar.
Bojan Kramar iz območne organizacije ZSSS za Primorsko in Notranjsko prav tako navaja: »Tudi na našem območju beležimo velik porast pritiskov, od verbalne do materialne narave, ki so namenjeni temu, da se delavce disciplinira. To opažamo pri različnih dejavnostih, od industrije do storitvenih dejavnosti, pa tudi v javnem sektorju. Zmotno bi bilo misliti, da je slednji imun na takšne pojave. Zdaj se že na dnevni ravni soočamo s šokantnimi novicami; ravno zdaj sem bil recimo iz gostinske dejavnosti iz Kobariškega obveščen o hudih pritiskih na člane sindikatov, ki prihajajo v obliki izjav, češ, bomo že opravili z vami, dobili boste odpovedi in podobno. Predvsem grožnje z odpuščanji so tu neki vzvod, ki ga zdaj redno uporabljajo delodajalci.« Na vprašanje, zakaj je tega vedno več, Kramar odgovarja: »Vsi, ki delajo na delodajalski strani, vidijo, da pravna država pri zaščiti delavcev ter preganjanju kršitev pravic delavcev ne funkcionira. Vsak dan dobivajo sporočila, da je vse dovoljeno. To je to, kar nas vedno bolj tepe, ne le kot sindikate ali delavce, temveč tudi kot družbo.«
Poleg groženj in odpuščanj delodajalci uporabljajo še taktike, ki članom sindikatov onemogočajo normalno sindikalno delovanje. Cvetka Gliha, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez, navaja: »Ljudje, ki se v našem sektorju pridružijo sindikatom, so takoj deležni šikaniranja; to velja predvsem za manjša podjetja. Delavcem se onemogoča, da bi se lahko udeleževali sindikalnih dogodkov, in sicer tako, da se jih prav na tisti dan izredno pošlje na pot, o čemer so vozniki obveščeni tako rekoč tik pred zdajci.« Iz tega je moč jasno sklepati, da delodajalci sestavljajo črne liste delavcev sindikalistov.
Skorajda neverjetno je, kako si država in njene pristojne službe pred vsem skupaj zatiskajo oči. Vendar slika postane bolj jasna, ko pogledamo vladne prioritete, na vrhu katerih je konkurenčnost. V njenem imenu se po vse hitrejših postopkih in mimo socialnega dialoga sprejemajo zakoni, ki krčijo pravice zaposlenih. Po drugi strani pa si je vlada za zakone, ki bi te pravice uredili oziroma ustrezno zaščitili, pripravljena vzeti svoj čas. Tako je denimo z zakonom o zaposlovanju in delu tujcev pri nas, ki bi omejil brezvestno izkoriščanje s strani delodajalcev, tem delavcem pa med drugim tudi uredil minimalne bivanjske razmere, na katere čakajo že vrsto let in bodo očitno morali še čakati do konca tega leta. Zakon je trenutno v javni obravnavi, vendar se zastavlja logično vprašanje: zakaj bi se sindikati o njem sploh resno pogajali, če nimajo zagotovil, da bodo njihovi predlogi sploh obravnavani ter na koncu sprejeti z nekim soglasjem, ne pa pod mizo, kot se to dogaja sedaj?
Sindikati so vse bolj odločeni, da je »treba vlado postaviti na realna tla«. Zdi se, da premier Pahor res izgublja stik z realnostjo v državi. 12. junija je izjavil, da je Sloveniji breme krize uspelo razdeliti pravično in da »lahko z optimizmom gledamo naprej, kako bomo ob dvigu konkurenčnosti zagotovili trajne vzvode za razvito, močno in v svet vpeto gospodarstvo ter obenem močno socialno državo«. Je čudno, da so zaposleni vse bolj besni?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.