Jure Aleksič

17. 6. 2010  |  Mladina 24

Miki Muster

Legendarna hiperproduktivna turbina slovenskega stripa ob sveži izdaji svojih zbranih del

/media/www/slike.old/mladina/profilvelikamikimusterfotoborutpeterlin.jpg

© Borut Peterlin

Kralj ostane kralj. To je dokazala marljivo obnavljajoča se vrsta, ki je v stripartnici Buch čakala na avtogram. Skeptiki med entuziasti, ki so izdali zbrana Musterjeva dela, so se še zjutraj malo tesnobno držali za glavo, ali bodo sploh kaj prodali. A tisti torek so prodali čisto vse izvode, ki so bili na voljo v prodajalni. Kompletna prva izdaja prvega zvezka je pošla do konca tedna.
Navdušenci obeh spolov in vseh starosti so razneženo čakali, medtem ko jim je med gorami starih Zagorjev na kitaro igral Adi Smolar. Človek bi pričakoval, da bodo Trdonja, Zvitorepec in Lakotnik legendarni predvsem za svojo generacijo, a ni tako. Tisti torek sem v striparnici med mnogimi drugimi mladimi obrazi videl tudi dve gotski najstnici, ki sta želeli spoznati svojega heroja in sta pri tem 85-letnega sivolasega gospoda gledali tako koprneče, kot bi šlo za tisto androgino ikebano iz Tokio Hotela. Neki mlad fant je celo prišel z imenitno Trdonjevo kravato. Moj po podaljških osebni favorit izmed trojice, Trdonja, je torej živ in zdrav, bolj kot kadarkoli - pa čeprav bi bila lahko fantu s kravato ta nepozebla kopriva od želve mirno deda!

Zastrupljen

Trije živalski prijatelji, ki potujejo skozi čas s pomočjo stare ure pod gradom, sodijo v sam vrh slovenske popkulturne produkcije. Želvaku, lisjaku in volku je pravzaprav uspelo nekaj najtežjega: za razliko od večine, kar je pri nas dozorelo dobrega, njihova veličina ne sije njihovemu slovenstvu navkljub, temveč zaradi njega! Trdonja, Zvitorepec in Lakotnik so totalni Slovenci - pravzaprav so destilat vsega, kar je pri Slovencih najboljšega. In kot taki si seveda zaslužijo najgloblje spoštovanje - prav take tri kerlce danes najbolj potrebujemo.
Na vprašanje, kaj bi v življenju počel, če ne bi risal, je Miki Muster v nekem intervjuju odgovoril, da bi pač risal. Zgovorna je še neka druga njegova izbira besed: vse odkar je pri šestih letih v Kinu Union prvič videl animirane podobe hudičkov, ki skačejo čez ogenj, je postal z gibljivimi slikami 'zastrupljen' ... In veselo, produktivno ter zelo cenjeno zastrupljen je ostal do danes.
»Blazno sem zadovoljen,« pravi te dni, ko sva skupaj take volje, da bi potegnila črto. »Uspelo mi je doseči vse, kar sem si zastavil kot otrok. Ni mi pa bilo lahko. Uh, koliko polen! Vse, kar sem počel, je bilo prepovedano.«
V času njegove prve sladke zastrupitve je bil strip v Sloveniji dejansko prepovedan. Amerika je bila dežurni Satan in vse, kar je vsaj malo dišalo po njej, je bilo treba zatreti v kali. Zanimivo je, da so imeli Srbi in Hrvati dostojno striparsko sceno že pred vojno. V Sloveniji, po drugi strani, je bilo tako nečistovanje prepovedano še lep čas v socializem, čeprav je bilo v kioskih mogoče kupiti kar nekaj finih stripov v cirilici.
Zvitorepec je tako nastal, kot pravi Miki, »silom prilik« in tako rekoč po partijskem nareku. Ko se je z množično objavo stripov prvi ojunačil tednik PPP, so za zadnjo stran naročili nekaj od samega gnilozahodnega pošastneža Disneyja, pa potem ta roba nekako 'ni prišla' ... Tako da so se v uredništvu obrnili na Mustra in mu dali jasen pogoj, da mora biti material stoodstotno zajet iz slovenskih basni.
Kot glavni junak se torej rodi lisjak, ta superzvezda davne slovenske folklore - in ker vsaka dobra preja potrebuje konflikt, je bil zraven tudi volk po imenu Grabež. Ta zgodnji volk, da se razumemo, je bil en tak precej okorel barabon, ki je imel Trdonjo ob neki priložnosti celo že v loncu! V bistvu je bil Grabež tako heavy-duty kanalja, da so ga morali strpati v keho - in šele potem je na sceno lahko prišel Lakotnik. Tudi on je bil najprej zastavljen kot lump - arhetip črnega kavboja, ki Dobremu na koncu vedno ustreže s porazom - a sta se potem z Zvitorepcem hitro spoprijateljila. Lakotnik je v svojem najglobljem bistvu namreč en tak res fejst fant, saj ga poznate! Trdonja je potem trio kolosalno kompletiral kot eminentni detektiv, ki v enačbo dovaja zrelost, preudarnost in izkušnje.
»Vsi trije imajo čisto različne karakterje,« pojasni Miki. »Pa sem vsakemu vdahnil nekaj čisto svojega. Zato na klasično vprašanje, katerega imam najrajši, ne morem zadovoljivo odgovoriti. Vse imam enako rad, saj so vsi enako jaz ... Je pa res, da sem za razpletanje štorij po navadi najbolj ponucal Lakotnika - ker je pač tak tip, ki se mu ni problem stepsti, če je treba. Če je Zvitorepec moj Miki Miška, je Lakotnik moj Jaka Racman. Nevrotični in kolerični racman, če se spomnimo, je nastal kasneje - ker so se otroci kar malo naveličali večno pridnega in poštirkanega zgleda, ki ga je dajala miška. In tudi Lakotnik je bil med fanti vedno moj najpopularnejši lik - en tak luftar in uživač, ki vse naredi po svoje, pa mu na koncu vedno nekako rata.«

Medvedi in opice

Miki Muster je po izobrazbi akademski kipar. Za to smer se je odločil, ker ni mogel na študij k svojemu velikemu idolu v Ameriko. V življenju je postavil točno en kip - in sicer nekega heroja v Murski Soboti, ker je takrat ravno res res potreboval denar.
Na vprašanje, zakaj ni vendarle odrinil k Disneyju, če so bile to tako žgoče sanje, me je samo pisano pogledal: »Ja zato, ker nisem upal tvegati, da me na meji ustrelijo! Dva moja prijatelja sta padla na tak način - ker sta žal vseeno rekla: poskusiva!« Tako je postal Miki čisti samouk in to, kar je bilo še neskončno huje, brez vsake literature. Osnove animacije je v prvih desetih letih pogruntal s pomočjo zaporedij sličic, kakršna dobimo, če izpod palca naglo spustimo strani šolskega zvezka.
Prva leta risanja so bila tesnobna. Vsaka črta, vsaka beseda je bila lahko sporna in s tem torej razlog za ukinitev. Da ne gre za pretiravanje, bo najbrž najbolje ponazorila anekdota iz časov, ko je avtor lisjaka, volka in želvaka poslal na Luno. Tam so srečali Ruse, ki so bili narisani kot medvedi - to pa je v nekaterih krogih povzročilo tak halo, da je uradno protestiral sam ruski veleposlanik. Namreč tisti, ki je domoval v Beogradu. Kar je seveda glede na to, da je medved itak ruski nacionalni simbol, nekje na pol poti med hecno in bolno.
Takrat je urednik Mikija poklical in mu dejal: »Ja, zdaj pa narišite, kar hočete. Zmažite se, če se znate!« In po par urah tuhtanja se potem tudi je. V nadaljevanju stripa so naše tri bodre živali na Luni srečale tudi Američane, ki so bili upodobljeni kot opice. Rusi so bili ob tem na mestu potolaženi, Američani se pa tudi niso ravno sekirali; vsekakor niso niti z besedo protestirali.
Vse, kar je hotel početi, ponovi, je bilo prepovedano. Početi pa je hotel kar nekaj stvari. Poleg z ljubeznijo do risanih pravljic je bil recimo zastrupljen tudi z ljubeznijo do popularne glasbe.
Pravi, da je bil v tistih letih med prvimi pri nas - morda celo prvi -, ki si je kot pevec upal stopiti na oder. Spet kulturno šokiranemu obiskovalčku z Mladine je pojasnil, da so ansambli takrat vsekakor bili, da pa niso imeli pevcev. Zakaj? Ker se take reči takrat preprosto niso počele! Miki se je v točno tistih letih nekaj časa z mikrofonom v roki celo preživljal: najprej je pel v dijaškem orkestru Kajuh in potem v ansamblu Veseli berači. Takrat je bilo že dovoljeno peti nemške in italijanske pesmi, samo ameriških niti pod razno ... In čeprav jih Miki ni pel, so mu zaradi koncertiranja vzeli štipendijo - češ: kaj mu pa bo, saj poje ...
V tem metežu nekoliko subjektivnih in še več objektivnih dejavnikov je na koncu vendarle zmagala ljubezen do risanja. Meje dovoljenega so se sicer počasi, a vztrajno širile. Trdonjo, Zvitorepca in Lakotnika je lahko začel pošiljati v Afriko, na dno oceana in celo na Divji zahod. Ob slednjem bi vestni aparatčiki še par let prej doživljali infarkte. Zvitorepca je potem Miki risal celih 22 let. Lisjak je dobil celo svoj eponimni časopis z neverjetno naklado. Otroci, predvsem pa njihovi starši, so se navadili, da je lahko strip povsem legitimno čtivo.
»Najbolj, se spomnim, so me ves čas napadali moji kolegi akademiki,« je povedal 85-letnik. »To me je na neki način tudi najbolj prizadelo. Joj, kaj vse so pisali po časopisih - kakšno sramoto da delam akademiji s tem svojim 'kičem', kako bi bilo treba to po hitrem postopku prepovedati ... Ampak veste, jaz res nikoli nisem risal, da bi delal neko blazno umetnost! Ne, risal sem, da bi se ljudje zabavali, da bi bili veseli.«

Zamorčki v kleti

S stripi je torej nekako kljub vsemu šlo. A s svojo drugo veliko ljubeznijo, z risankami, pri nas ni prišel nikamor. Res je, da so bili naročniki navdušeni nad njegovimi EPP-filmčki, a to je bilo anonimno garaško delo, on pa je imel globoko v genih vrojeno potrebo, da bi risal pravljice. Zato je šel v Nemčijo, kjer so ga znali dobro porabiti.
Tam gori je ostal celih sedemnajst let in ustvaril malo morje materiala. Sodelavci so bili do njega ves čas skrajno sumničavi. Glede na njegovo nezaslišano produktivnost niso in niso mogli verjeti, da doma v kleti nima zaposlene ekipe zamorčkov, ki vročično rišejo namesto njega.
Njihova sumničavost je bila potencirana s tem, da je Miki le redko delal z njimi v studiu: »Mah, tam je bil vedno kak džumbus, nikoli miru. In kar naprej so se pritoževali! Kar naprej so jamrali, kako malo da so plačani - kar so tudi bili! In prav je, da so bili: oni so ustvarili po en animirani filmček na dva meseca, jaz pa po enega na teden! Oni so šli na kosilo in jih potem mirno ni bilo tudi po tri ure, jaz pa sem doma sedel od jutra do polnoči in nekje vmes med risanjem hitro stisnil tri palačinke!«
Redno je delal po šestnajst ur na dan, ampak to ni bil problem. Poklic je bil zanj vedno bolj hobi kot tlaka. Njegove zmožnosti so bile resnično legendarne. Ko je bilo treba, je risal z zastrupljeno roko - jo je pač podpiral z drugo, saj je nekako šlo. Fascinantno je, da mu je ob takem urniku in stalnih vožnjah k družini domov v Ljubljano zraven uspelo zgraditi še hišo - gromozansko, 400 kvadratov veliko bajto v Grünwaldu. Tako z bazenom in bogatim vrtom. Ko sem ga vprašal, kako za vraga mu je to uspelo, je vidno zbegan odgovoril, da nima pojma. Sva se pa potem oba nasmejala, ko sem se spomnil neke stare epizode Zvitorepca, v kateri kraljuje lik, ki prodaja priročnike na temo Kako zgraditi hišo, ne da bi dobili rano na želodcu.

Vrnitev

Ko se je leta 1990 dokončno vrnil v Ljubljano, si je obljubil, da bo malo izpregel. Zdržal je kakega pol leta. Veseljaško riše vse do danes, in dela mu ne primanjkuje. Prejšnji mesec je med drugim narisal 26 novih naslovnic za svoja sveže izdana zbrana dela. V teh 11 zvezkih bo zbrano res vse. Za posladek bodo zraven tudi tisti najzgodnejši stripi, katerih originalov nima niti sam. Te sličice so iz starih časopisov izrezali entuziasti in jih poslali drugim entuziastom, da so jih ti ljubeče prečistili in pripravili za moderno objavo.
Poleg tega je od vrnitve Miki vsak teden dejaven kot politični karikaturist. Najprej je risal za Mag, zdaj za Reporterja. Politično karikaturo je kot žanr podrobno spremljal ves čas, ko je živel v Nemčiji. Z nekaj malega grenkobe opaža, da to pri nas ni tako zadovoljujoč poklic. »Tam gori imajo mnogi politiki zaposlene ljudi, da spremljajo tisk, izrezujejo vse njihove karikature in jih limajo v albume. Če si na oblasti, te rišejo - to je vendar ja jasno. Ko te nehajo risati, je čas, da odstopiš. Pri nas pa, eh ... Se spomnim, ko sem začel, pa so me ljudje dejansko spraševali: 'Miki, kaj ti je, kako si vendar upaš, saj on je vendar ... PREDSEDNIK!!!' Tudi politiki sami imajo pri nas krhko samopodobo. V najboljšem primeru pridejo do tebe in te zgroženo vprašajo: 'Pa kaj imam jaz res tako malo las?!'«
Danes živi Miki Muster umirjeno življenje upravičeno zadovoljnega državljana v Ljubljani. V največje zadoščenje mu je opazovati, kako je praksa povozila vse t. i. 'argumente', s katerimi so mu mali provincialni liki skušali prepovedati življenjsko poslanstvo. »Takrat sta obstajala dva glavna argumenta proti stripu kot takemu. Prvi je bil, da s svojimi slikicami odvaja otroke od čitanja. Kakšen totalen nesmisel je bil to, se najbolje vidi zdaj! Danes je strip postal izbirni predmet. Šole me na veliko vabijo po Sloveniji, da bi delil bralne značke. Strip je učilo, si morete misliti? Mnogi otroci so se naučili brati prav iz njega. Strip je tudi v Sloveniji končno dobil domovinsko pravico. Takrat, na začetku, pa so imele učiteljice jasno direktivo, da ga morajo, če ga vidijo v učilnici, nemudoma zapleniti. To vem, ker so mi povedale. No, drugi argument pa je bil, da strip kvari mladino. Kar je seveda tudi bedarija. Pri svojem risanju sem se vedno trudil, da bi deloval čim bolj vzgojno. In če je kdo danes pokvarjen, res dvomim, da je zato, ker je bral Zvitorepca.«
Na tej točki se je žalostno nasmehnil: »Škoda, da so tisti ljudje že mrtvi.« S čimer je mislil male provincialne like iz prejšnjega odstavka. Miki si želi, da bi danes videli, kako neznansko so se motili. A se je potem moral strinjati z mano, da takih ljudi po navadi ne prepriča še tako očitna resnica in da zato spet ni taka neznanska škoda, da so mrtvi.
Slovenski stripofili med svojimi druženji od časa do časa pobentijo, kakšna sramota je, da Muster pri vsem svojem opusu še vedno nima niti Prešernove nagrade. Še posebej glede na to, kdo vse jo je že dobil. Miki se zaradi tega ne sekira preveč: »Res je, da nisem dobil nekih silnih nagrad, ampak zame je daleč največja nagrada, da grem v trgovino po kruh in je tam neka gospa, ki je nisem še nikoli videl, pa mi stisne roko in mi pove, da so moje stripe z veseljem brali tako ona kot njeni otroci kot njeni vnuki. To je zame največje priznanje. Kar se pa nagrad tiče, se pri nas itak v glavnem talajo po principu danes-jaz-tebi, jutri-ti-meni ... Jaz, veste, se tudi ne družim s pravimi ljudmi, pravzaprav nikamor ne hodim - če bi se družil, bi najbrž kaj že dobil. To, da moji stripi niso neka zveličavna visoka umetnost - na to sem pa včasih lahko kvečjemu ponosen. Ko gledam, kaj vse visi tam na tistih zidovih ... Mislim, ob tem si rečem: nekdo tukaj ni normalen, ali jaz ali oni! Jaz si tistih packarij ne bi upal niti pokazati, kaj šele, da bi se z njimi hvalil ... Mislim, zvije neki drat in ga tam razstavi, potem pa da zadevi dejansko še naslov! Neverjetno. Saj pravim: nekdo ni normalen. Ali jaz ali oni.«
Eno spektakularno priznanje naš portretiranec vseeno ima. Marsikdo najbrž ne ve, da je Miki Muster evropski in svetovni prvak v maratonskem plavanju v kategoriji nad 70 let.
»Hecna reč je to,« pravi, »nikoli se nisem prav ogromno ukvarjal s športom. Po šestnajst ur na dan sem sedel in delal. Kar je ostalo, sem posvetil familiji - na to pa je prišlo par dni smučarije na leto in kako morje, to je bilo to. No, potem sem šel pa pri 75 na morje in sem enkrat preplaval tri kilometre. Opazil sem, da nisem nič utrujen. Za hec sem se štopal in ugotovil, da je čas povsem primerljiv z evropskim vrhom. Malo sem še potreniral, šel na svetovno prvenstvo in zmagal. Neverjetno je to, da sem tekmoval s kupom nekih bivših olimpionikov in svetovnih prvakov - takih, ki imajo doma v hiši bazen in trenerja. Saj to se je tudi poznalo - tehniko so imeli vsi neprimerno boljšo. Na štartu in pri obratih sem glede na njih vedno orenk zgubil - tako da sem pač moral toliko bolj pospešiti nekje vmes.«
Po tem uspehu je plavanje zaradi družinskih obveznosti žal spet malo zanemaril. Kar zoprno je tudi, da živi v mestu brez enega spodobnega bazena. Prepričan je, da bi potreboval samo kak teden treninga in bi šel lahko spet tekmovat: »To so geni, jaz nisem normalen. Ker evo, lani sem se šel takole spet malo štopat in sem ugotovil, da sem kvečjemu še malo hitrejši kot pred desetimi leti.« Ampak dobro, tako mu zdaj ostaja več časa za risanje. Na vprašanje, ali ima v življenju še kakšne konkretne risarske načrte, me spet samo pisano pogleda: »Ja seveda, da jim imam! Saj imam vendar šele 85 let!«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.