23. 6. 2010 | Mladina 25 | Politika
Kdo je večji revež?
Ne ujemimo se v zanko in ne nasedajmo svojemu sočutju. Migrantski delavci se ne razlikujejo od slovenskih delavcev. Razlike so le privid.
Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin
Tudi sama sem si ogledala oddajo Gradimo suženjstvo o bosanskih delavcih oziroma delavcih migrantih, ki delajo po slovenskih gradbiščih. Bilo me je sram, še bolj pa sem bila jezna. Jezna na državo, medije, znanstveno skupnost in na vse nas. Pojdimo po vrsti.
Oddaja je prikazovala neprimerne, prenaseljene, zanemarjene, neizolirane prostore, kontejnerje in barake, v katerih je poleti vroče, pozimi pa mrzlo in za katere delavci migranti plačujejo od 70 do 150 evrov na mesec. V prostorih, kot pravijo delavci, ki jih Slovenci še živini ne bi privoščili. Beseda sramota je odmevala skozi prikaz teh prostorov.
Delavci so opisovali svoje dolge delavnike (najmanj 10 ur pa vse do 14 ur na dan oziroma 260 delovnih ur v mesecu, omenjen je bil tudi primer 24-urnega delavnika v betonarni ...). Pa vožnje na delo: ura do dve v eno smer, ura do dve v drugo smer. Zaradi dela so »zdoma« tudi po 17 ur. Preveč utrujenim in premalo zavarovanim se dogajajo nesreče. Če se kdo pritoži, je kaznovan z dodelitvijo težjega dela.
Vse dneve so delali, plače pa so zamujale, bile izplačane na roko, v koščkih po 10 ali 100 evrov. Pripovedovali so, kako vse dni delajo - pa vseeno stradajo. Kako so se vrnili domov v Bosno, pa jim plače niso bile izplačane. Delodajalci so jim ostali dolžni: 3000 evrov ... 8000 evrov .... In kako jim ostane samo še, da tožijo. Dr. Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve, jim je povedal, da lahko tožijo tudi iz Bosne, ni treba, da so zaradi tega v Sloveniji.
Povedali so, da so se pritoževali inšpektorju, pa na upravni enoti, pa da so hodili od vrat do vrat - in nihče nič, da je to vse podkupljeno. Da je to korupcija.
Povedali so tudi, zakaj so prišli v Slovenijo. Ker je tu urejena država. Eden je omenil upokojena soseda, ki sta mu govorila o tem, kako je bilo včasih delati v Sloveniji: da so Slovenci korektni in da stvari »štimajo«. Rekli so, da si niso mislili, da se lahko takšne stvari dogajajo v Evropski uniji.
V oddaji je bil prikazan tudi primer dobre prakse, zaposlovanje v Avstriji: tam delavci migranti živijo v dostojnih (čistih, lepih in novih) prostorih za manjši denar kot v Sloveniji, delajo normalnih 8 ur, če pa je nujno, po dogovoru tudi kakšno naduro v okviru zakonskega maksimuma. Delavec, ki se je vrnil v Bosno in mu je bil delodajalec še dolžan, je dobil vse izplačano, z regresom in božičnico vred, pa še z 11-odstotnimi zamudnimi obrestmi. Migranti v Avstriji so rekli, da jih obravnavajo enako kot avstrijske delavce.
Enako obravnavo s slovenskimi delavci so kot eno bistvenih zahtev in pričakovanj izrazili tudi migranti, zaposleni v Sloveniji. To je bila prav tako sklepna poanta novinarke: Bosanci, migrantski delavci v primerjavi s slovenskimi delavci v Sloveniji niso enakopravno obravnavani.
A tu se velja ustaviti. Vse opisano drži. Ni pa res, da se s temi delavci dela drugače kot s Slovenci. Še več, glavni problem teh delavcev je, da z njimi ravnajo točno tako kot s Slovenci: ne plačujejo jim prispevkov, ne izplačujejo jim plač, silijo jih delati veliko več, kot je zakonsko določeno in kot je fizično in psihično sprejemljivo, če se kdo pritoži, pa je »kaznovan«.
Mediji torej s slikanjem mizerije migrantov te - res ne namenoma, a posledice so enake - samo še dodatno zlorabljajo. Medijsko izpostavljanje »izkoriščanih« migrantov posredno učinkuje kot »tolažba« domače javnosti, češ nimate se kaj pritoževati, poglejte, tam so še večji reveži od vas, ali pa kot discipliniranje domače javnosti, pazite, kaj delate, le poglejte, kaj vas lahko doleti! Gre pa tudi za zbujanje krivde v ljudeh, tako kot v tej oddaji. Bosance drugače obravnavamo, le poglejte, kakšni smo. (Čudno, da k oddaji niso povabili še znanstvenikov, ki se poklicno ukvarjajo z raziskovanjem migracij in je eden bolj kot drugi prepričan o ksenofobiji Slovencev. Pa npr. v njej ni bilo niti ene izjave, da bi jih kak Slovenec zmerjal ali zaničeval. Ne - bila so samo pričevanja o izkoriščanju človeka po človeku v sistemu neoliberalnega kapitalizma skozi enega njegovih postulatov: svobodni pretok delovne sile.)
In zakaj se gniloba in degeneriranost naše države v vsej ostrini in grdobiji pokažeta ravno pri migrantih? Zato, ker v eni stvari migranti v Sloveniji res niso enaki Slovencem: tu niso doma. V Sloveniji nimajo svojih hiš, svojih družin, svojih mam in žena, da bi jim skuhale juho, svojega vrta, na katerem bi si pridelali hrano za v lonec, ne najdejo in nimajo informacij o pomoči RK, Karitas itd. Zato delavci migranti, čeprav na trgu dela niso nič bolj zlorabljeni kot Slovenci, bolj nastradajo.
Mislim, da se delavci migranti ne zavedajo žalostne resnice, da slovenski delavci v primerjavi z njimi na trgu dela niso prav veliko na boljšem. (To je razumljivo, ker se s Slovenci sploh nimajo priložnosti pogovarjati in zato jih tudi večina še po več letih dela v Sloveniji ne govori slovensko.) S tega vidika je mogoče videti tudi njihovo prepričanje, da je »vse korupcija«. Po mojem se jim zdi preveč neverjetno, da bi Slovenci lahko imeli tako zanič in nedelujoč sistem - in si mislijo, da gre pač za primer posamične korupcije. Žal pa se motijo samo toliko, da se ne zavedajo, da je celoten sistem naše države (pravni, davčni, socialni) degeneriran, okvarjen, a drugače, kot si ljudje to včasih predstavljajo. (In ljudje v njem so krivi samo toliko, kolikor ne naredijo nič za spremembo tega sistema.)
Hkrati pa med nami ni dovolj ozaveščena resnica, da smo vsi v isti godlji (da smo vsi migranti, tako ali drugače) in da se bo v tej državi kaj dejansko spremenilo šele, ko bodo državljani ugotovili, da morajo te spremembe sami zahtevati in predlagati rešitve.
Večina teh »sočutnih«, dobronamernih in dobromislečih ljudi se ne zaveda, kako težko je priznati drugačnost, »da si revež«, da »si z roba družbe«, da »si izkoriščani migrant, ki v življenju še ni izkusil nič tako hudega, kot je bilo leto v Sloveniji«. In namesto da z »olajšanjem« gledajo, kako nekdo drug nosi »stigmo reveža«, bi morali realno pogledati svoj položaj in si priznati, da njihov položaj pravzaprav ni veliko drugačen. Naj začnejo spreminjati svoj položaj. S svojo akcijo ne bi samo spreminjali razmerja sil, pač pa bi s svojim bojem tudi drugim pokazali, kako je te akcije treba izpeljati.
Drugače pa bi bilo pravično, da se oddaja Gradimo suženjstvo čim večkrat predvaja v Sloveniji in Bosni oziroma v drugih tretjih državah, od koder k nam prihajajo migranti. Da si potencialni delavci migranti to degenerirano državo ogledajo in se ji začnejo na široko izogibati. In da mi sami nikogar več ne sprejmemo, dokler nismo vsem sposobni zagotoviti dostojnih življenjskih razmer in poštenih delovnih odnosov.
Zdi se sicer, da država s skrajšanjem roka vezanosti na prvega delodajalca na eno leto in s pripravo uredbe o nujnosti zagotavljanja človeka vrednih bivalnih prostorov za migrante stopa v pravo smer. Prav tako s spremembami, ki se pripravljajo v zvezi z integracijami (na primer razširitev meril upravičenosti za brezplačni tečaj slovenskega jezika za migrante), in s podpisom bilateralnega sporazuma z Bosno o zaposlovanju njenih delavcev pri nas.
Vendar pa, ali se bo zaradi tega plačilna disciplina kaj izboljšala? Ali mislite, da ljudje potem ne bodo delali na up ali v slabih delovnih razmerah, z upanjem, da bo kdaj bolje? Tako kot na primer mladi raziskovalci, ki z upanjem na nekoč trajno službo sprejemajo nepolno zaposlitev za določen čas, vlagajo energijo v študij, odlašajo z odločitvijo za družino ... vse z upanjem, da bodo nekoč prišli med »normalno zaposlene«? Tako kot se migrantu brez osebnega dovoljenja zdi, da bo postal »normalen«, potem ko ga bo dobil, pa potem bo postal »normalen«, ko bo dobil državljanstvo ... Kaj pa potem? Potem bo še vedno delal in živel v isti državi kot vsi drugi - nič ne bo drugače, razen da bo morda lahko na televiziji spremljal oddaje o tistih, ki so »bolj ubogi od njega«.
Drugačna prihodnost je pred nami samo, če bomo skupaj kaj spremenili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.