Homoseksualnost med živalmi

Biologi so homoseksualnost med živalmi dolgo označevali za nepomembno: šlo naj bi za posamezne prebliske v sicer elegantnem darvinističnem vesolju, kjer je vsak vidik živalskega vedenja povezan z razmnoževanjem. Resnica je presenetljiva.

/media/www/slike.old/mladina/gaysheepkoons06.jpg

© Jeff Koons

Laysanski albatros, imenovan po havajskem otoku, na katerem ta vrsta živi, je puhast morski ptič s premerom kril dva metra in svetlo rumenim kljunom. Vsakega novembra se majhna kolonija albatrosov zbere na Kaena Pointu na severozahodnem koncu havajskega otoka Oahu ob vznožju ognjeniške gorske verige, ki gleda na Tihi ocean. Vsi ptiči so zadnjih šest mesecev preživeli v samoti, nekateri so se čez odprto morje odpravili vse do Aljaske, vendar so se vrnili, da bi se vnovič združili z istim samcem oziroma samico.
Albatrosi živijo tudi do 60 ali celo 70 let in se navadno vsako leto parijo z istim ptičem. Delež »ločitev« med njimi je najmanjši med vsemi vrstami ptičev. Ko sem novembra lani obiskal Kaena Point, so se prvi ptiči ravno začeli vračati. V koloniji je bilo okoli 120 godnih albatrosov. Počasi so se zbrali vsi in v množici poiskali tovariša, ki je čakal, da se par spet združi. Ko se par najde, se spari in skupaj 65 dni vali jajce.
Nekdanja ameriška prva dama Laura Bush je pred nekaj leti imela govor na otoku Oahu in v njem pohvalila tamkajšnje pare albatrosov, ker so si zvesti do konca življenja. Biologinja Lindsay C. Young, ki preučuje kolonijo na Kaena Pointu, pa je povedala: »Albatrosi veljajo za poosebljenje monogamnosti: en samec in ena samica. Vendar ni vedno nujna takšna kombinacija.« Youngova albatrose na Oahuju preučuje že od leta 2003; o tej koloniji je pisala tudi v svoji doktorski disertaciji na havajski univerzi v Manoi, ki jo je oddala pred letom dni. (Danes kot samostojna podjetnica sodeluje pri projektih za zavarovanje vrst.) Med pisanjem disertacije je s kolegom skoraj po naključju ugotovila, da je tretjina parov na Kaena Pointu pravzaprav sestavljena iz dveh samic. Laysanski albatrosi so med neštetimi vrstami, pri katerih so si pripadniki obeh spolov podobni kot jajce jajcu. Pokazalo se je, da je veliko ženskih parov na Kaena Pointu in v koloniji, ki jo je preučeval kolega Youngove, skupaj že štiri, osem ali celo 19 let - toliko so stari tudi najstarejši podatki biologov. Ženske dvojice so skupaj valile jajca, vzgajale mladičke in vsej ptičji srenji na očeh veljale za povsem vsakdanje pare.
Youngova ne uporablja izraza heteroseksualni pari in tudi odločno nasprotuje temu, da bi ženske pare označevali za lezbične. Če nič drugega, se takšni pari vedejo popolnoma enako kot mešani, le parijo se ne, in zato Youngova ni prepričana, da jih, tehnično gledano, sploh lahko uvrstimo med lezbične. Poleg tega se ji takšno označevanje niti ne zdi smiselno niti ni povezano z njenimi raziskavami. Razložila je: »Lezbičen je oznaka za ljudi.«
Odkritja, kot so ugotovitve Youngove, biologe, ki preučujejo divje živali, lahko popolnoma zmedejo - če jih seveda jemljejo resno, čeprav se to navadno ne dogaja. Različne oblike istospolnih spolnih dejavnosti so doslej opazili pri več kot 450 vrstah živali, od plamencev do bizonov, hroščev, gupijev in bradavičastih svinj. Pri večini vrst so homoseksualne odnose opazili le tu in tam, in kot kaže, gre za posamezne živali, ki se omejijo izključno na takšne odnose. Več kot stoletje so takšna opazovanja v znanstvenih razpravah omenjali le kot posebnost, če so o tem sploh poročali, nihče pa se ni posvetil izključno temu. Biologi so skušali omalovaževati, kar so videli, ali pa so homoseksualnost označili za nepomembno za svoje teorije - šlo naj bi za posamezne prebliske v sicer elegantnem darvinističnem vesolju, kjer je vsak vidik živalskega vedenja povezan z razmnoževanjem.
»Še vedno živali večinoma veljajo za heteroseksualne,« pravi biolog Bruce Bagemihl. »Posamezne živali, skupine in vrste imamo za popolnoma heteroseksualne, dokler se ne dokaže nasprotno.« To se morda zdi pametno izhodišče, vendar ga Bagemihl imenuje heteroseksualni predsodek, ki le ovira odkrivanje živalskih zmožnosti. Leta 1999 je Bagemihl objavil knjigo Biological Exuberance (Biološko obilje), v kateri je strnil podatke iz neverjetne količine do tedaj razdrobljenih raziskav in pokazal, kako so biologi zaradi svojih predsodkov zadnjih 150 let marginalizirali homoseksualnost pri živalih - včasih nehote, včasih pa v izbruhu antropomorfnega gnusa. Dvorjenje med živalma istega spola so v literaturi vztrajno opisovali kot norčavo, lažno ali preprosto kot vajo.
Kanadski primatolog in evolucijski psiholog Paul Vasey pravi: »Bagemihlova knjiga je zbudila zavedanje ljudi, da se to v naravi - pri živalih - dogaja. In da je to mogoče raziskovati resno in strokovno.« A resno preučevanje pomeni reševanje zapletene uganke. Med temelji evolucijske biologije je vse od Darwina tudi podmena, da se genske značilnosti in vedenje, ki za žival pomenijo prednost - torej da laže zaplodi veliko potomcev -, pri vrsti ohranijo, pomanjkljivosti pa sčasoma izginejo. Skratka, evolucija postopoma optimizira vsako žival, da laže doseže svoj edini cilj: prenesti svoje gene.
Zadnje desetletje pa so Vasey in drugi začeli sestavljati hipoteze, ki temeljijo na dejanskem in dolgotrajnem opazovanju različnih živali. Razčleniti skušajo, kako so se razvile različne homoseksualne oblike vedenja in njihovo evolucijsko vlogo pri posameznih vrstah. Nastajajo tudi različne teorije, kako bi to vedenje lahko spravili v tradicionalne darvinistične okvire; med drugim naj bi homoseksualne oblike vedenja imele posredno reproduktivno prednost, vendar to še ne pomeni, da so enakovredno funkcionalne. »Homoseksualni vzorci vedenja niso povezani s takšno primarno vlogo,« pravi Vasey. Poleg tega se pri različnih vrstah zelo razlikujejo.
Nekatere oblike homoseksualnega vedenja ne pomenijo navadne evolucijske prednosti, hkrati pa ne postavljajo na glavo vsega, kar vemo o biologiji. Zadnjih 15 let na primer je Paul Vasey preučeval japonske makake, vrsto majhnih opic z rožnatim obrazom. Zanimalo ga je predvsem, zakaj samice v času parjenja naskakujejo druga drugo. Takšno vedenje nima niti posebne funkcije niti namena, če imamo v mislih samo biologijo. Gre za stranski proizvod vedenja, ki ju ima, in očitno evolucijska konsolidacijska sila ni bila dovolj močna, da bi takšno vedenje odplaknila iz genskega bazena.
Vasey dodaja: »Evolucija ne pripomore k popolni prilagoditvi.«
Ko sva z Lindsay Young prispela v Kaena Point, se je tam potikalo kakih 20 ali 25 ptičev. »Zapisala bom, katere so tukaj,« je pojasnila in pregledovala številke na oznakah, ki so jih imeli ptiči na nogah.
Youngova in njena kolegica Marlene Zuk sta zaprosili za desetletno podporo pri znanstveni fundaciji National Science Foundation, da bi nadaljevali preučevanje ženskih parov albatrosov. Med prvimi vprašanji, na katera bi radi našli odgovor, je, kako te samice pridejo do oplojenih jajc. Albatrosi namreč spodijo ptiče, s katerimi se niso parili. Youngova je zato skušala ugotoviti, ali teh samic morda ne oplodijo samci, ki se v kolonijo vrnejo pred svojimi stalnimi partnericami, in ali jih nemara samice ne zapeljejo k parjenju. Vsak dan je zato čakala v zasedi in opazovala »zunajzakonske« združitve. To je bilo tretje leto, odkar je začela preučevati albatrose. Za zdaj ji je uspelo pri »varanju« zalotiti le dva para.
Homoseksualni odnosi so pogosti pri skupnostih živali, v katerih je premalo predstavnikov enega od spolov - to velja v divjini in v živalskih vrtovih, kjer se to dogaja še pogosteje. Podobno je tudi na Kaena Pointu: samcev je manj kot samic (vendar vsi samci nimajo para). Ker morata jajce valiti dva ptiča, ki se izmenjujeta v gnezdu, samica, ki ne najde samca, nima možnosti, da bi dočakala mladička in tako svoje gene prenesla na naslednjo generacijo. Možnosti si izboljša s hitrim parjenjem s sicer oddanim samcem in s sodelovanjem z drugo samsko samico, ki ji pomaga pri valitvi.
Vendar ima tudi takšno sodelovanje slabosti: skoraj vse samice jajce izležejo novembra, naj bo oplojeno ali ne, in v majhnem, kraterju podobnem gnezdu, ki ga par albatrosov zgradi skupaj, je dovolj prostora le za eno jajce in enega ptiča. Ko je Youngova skušala ugotoviti, kako ženski par izbere, katero jajce bo valil in katero bo vrgel iz gnezda - če lahko sploh govorimo o tem, da se ptiči odločajo in da jajca preprosto ne brcnejo iz gnezda naključno.
To pa je bilo šele izhodišče za nadaljnja vprašanja. Ko samca v paru nadomesti druga samica, se nenadoma pojavi novo vprašanje, povezano z vsakdanjim, utečenim postopkom pri skrbi za zarod. Torej so se morala spremeniti pravila albatrosov in so se »lezbični« pari začeli vesti drugače in spoštovati svoja pravila, ali pa znanost sploh nikoli ni dobro spoznala pravil, po katerih se ravnajo albatrosi.
Kar počnejo živali - in kar imamo za »naravno« -, ima nenavadno moralno moč: neizpodbitno potrjuje ali zavrača naše lastno vedenje, odvisno od tega, kakšno stališče imamo do homoseksualnosti in narave.
Naivno bi bilo, če bi ugotovitve iz živalskega sveta prenašali neposredno na človeka. A hkrati bi bilo neumno, če bi zavračali možnost, da obstaja povezava. »Veliko zoologov ne mara ljudem pripisati istih evolucijskih načel, kot jih opažajo pri živalih,« je povedal Vasey. Med nekaterimi znanstveniki je opaziti nagnjenje, ki je po eni strani razumljivo, da omalovažujejo te povezave, saj se želijo izogniti ideološkim zmotam in kontroverznosti. »Če pa govorimo na splošno, raziskave živali pomagajo pri raziskavah ljudi,« je prepričan Vasey.
Vasey že od leta 2003 preučuje neko skupino moških na Samoi. »Zahodnjaki bi jih verjetno imeli za homoseksualce,« je dejal. Privlačijo jih namreč izključno moški. A na Samoi ne veljajo za istospolno usmerjene, temveč v njihovi kulturi predstavljajo tretji spol: niso ne moški ne ženske, imenujejo jih fa''afafini. Ta oznaka v samoanski kulturi nima prizvoka manjvrednosti, homoseksualnost je zanje nekaj drugega in pogosto tudi odvratnega, celo med nekaterimi fa''afafini.
V razpravi, ki sta jo Vasey in eden njegovih študentov na univerzi v Lethbridgeu objavila letos, med drugim piše, da so fa''afafini občutno bolj pripravljeni pomagati pri vzgoji nečakov in nečakinj kot drugi samoanski strici. To podpira hipotezo, s katero se znanstveniki poigravajo že od 70. let, ko jo je predstavil E. O. Wilson: če nas ključni vidik evolucijske biologije sili, da homoseksualnost pri kateri koli vrsti razumemo kot dobrodejno prilagoditev - ob domnevi, da je smisel življenja prenos genov -, je vlo-
ga homoseksualnih posameznikov morda, da svojim najožjim sorodnikom pomagajo imeti čim več potomcev. Ti družinski člani imajo navsezadnje veliko enakih genov kot oni.
Vasey in njegov študent sta opazila tudi, da imajo mame fa''afafinov več otrok kot druge samoanske ženske. To podkrepi drugo, tudi že staro hipotezo: morda obstaja nabor genov, zaradi katerih moški postanejo homoseksualci, pri ženskah pa ti geni poskrbijo za večjo plodnost. Tako kot Wilsonova teorija naj bi tudi ta hipoteza pojasnjevala, kako se homoseksualnost znotraj vrste ohranja, namesto da bi v skladu z darvinistično evolucijsko teorijo izginjala. V nasprotju z Wilsonovo hipotezo pa ta o naboru genov ne skuša ponuditi zvitega pojasnila za homoseksualnost kot evolucijsko prilagoditev, temveč ima homoseksualnost za stranski proizvod prilagoditve.
Vasey je razložil: »Kar ugotavljamo na Samoi, ni ali eno ali drugo.« Nobena od hipotez sama po sebi ne pojasni obstoja in evolucijskega prispevka fa''afafinov. »A če hipotezi združimo, je slika jasnejša,« je dodal.
»Dva se parita!« je zaklicala Lindsay Young.
Z daljnogledom je razvozlala oznako na nogi samičke. »Zadetek v polno,« je pojasnila. Ptica je bila polovica ženskega para, samec je imel drugo partnerko.
Naslednje jutro je Youngova opazila samico iz enega od ženskih parov, ki je klicala samca nekaj metrov proč. Samica je stala točno tam, kjer sta samec in njegova samica navadno zgradila svoje gnezdo. Glavo je dvignila visoko v zrak in živahno odpirala kljun. Po izkušnjah Youngove samice le izjemoma tako odločno dvorijo samcu, ki ni njihov stalni partner. To nedvomno šteje za zapeljevanje, je menila, če se konča s parjenjem.
V pričakovanju sva sedla na tla. Čez nekaj časa je samec naredil nekaj korakov proti kličoči samici, a nato se je ustavil in pogledal naokrog.
»Ne vem, ali je prijel za vabo ali jo hoče pregnati, ker je na njunem gnezdišču,« je pojasnila Youngova.
Samec je naredil še en korak in kljun potisnil v perje za vratom. Nato se je obrnil in umaknil. »No, njegova partnerica je lahko ponosna, da se zna tako obvladati,« je pripomnila Youngova.
Več kot 6000 kilometrov proč na drugi strani Tihega oceana, v kraju, imenovanem Taiaroa Head na jugovzhodu Nove Zelandije, sta samici kraljevega albatrosa (sorodna vrsta) gradili gnezdo. Tisto zimo sta postali eden redkih znanih ženskih parov, ki je tam v več kot 60 letih opazovanja kolonije uspešno vzgojil mladička. Turistični urad Dunedina, do homoseksualcev prijaznega dela Nove Zelandije, je razpisal natečaj za izbiranje imena za mladička »lezbičnega« para.
Biolog Lyndon Perriman, ki na Taiaroa Headu preučuje albatrose, je bil zgrožen ob misli, da bi albatrose poimenovali. »To so divji ptiči,« je napisal v elektronskem pismu. Pripomnil je še, da ženski par ni primeren za turistično zanimivost, saj gnezdo tega para ni vidno s točke, dostopne za javnost. A očitno je ljudem zadostovala že sama predstava o paru, ne da bi ga morali videti na svoje oči.
Mladiček se je izvalil prvega februarja in turistični urad ga je krstil za Lolo. V ožji izbor so prišla še imena Rainbow, Lady Gagabatross in Ellen.

©(2010) The New York Times (The New York Times Syndicate)

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.