12. 8. 2010 | Mladina 26 | Družba
Luknja v Zemlji
Za tiste, ki morda le še niso razumeli bistva, zgolj notica. Pred dnevi je v ladjo družbe BP na morju udarila strela. Kot da bi jo hotela prisiliti, naj vendar preneha za vsako ceno zarezovati v valove.
© Debra Friedman
Vse, ki so se zbrali na sestanku v mestni hiši, so večkrat opomnili, naj se do predstavnikov družbe BP in zvezne vlade obnašajo primerno.
Gospodje s kravatami so si kljub svojim natrpanim urnikom namreč vzeli čas in pretekli teden prišli v šolsko telovadnico kraja Plaquemines Parish v Louisiani, eno od številnih priobalnih skupnosti, kjer rjava gošča po eksploziji na naftni ploščadi Deepwater Horizon 20. aprila počasi polzi v mokrišča.
»Z njimi govorite tako, kot bi si želeli, da govorijo z vami,« je predsedujoči sestanka udeležence rotil še zadnjič, preden jim je dal besedo.
Sprva so ribiči in njihove družine res pokazali znatno mero potrpežljivosti, pozorno so poslušali premišljene besede Larryja Thomasa, predstavnika za stike z javnostjo naftne družbe British Petroleum, ko je ta zatrjeval, da si prizadevajo čim bolj učinkovito reševati zahtevke ribičev za nadomestilo izpada dohodka - podrobnosti je nato kajpak prepustil precej manj prijaznemu predstavniku podizvajalca.
Spregovoril je tudi predstavnik zvezne agencije za varstvo okolja, ribiče je poskušal prepričati, da je kemično sredstvo, ki ga oblasti razpršujejo po površini naftnega madeža, ne glede na pisanje medijev, da ni dovolj preizkušeno, in ne glede na to, da je v Veliki Britaniji prepovedano, povsem varno.
Potrpljenje ribičev je začelo kopneti, ko jim je besedo že tretjič vzel Ed Stanton, kapitan obalne straže, in zatrdil, da bo ta »poskrbela, da bo družba BP razdejanje zares pospravila«.
»Dajte to na papir!« je zavpil nekdo iz množice. Medtem ko se je klimatska naprava samodejno izključila in se je slišalo le še brnenje hladilnikov Bud-weiserja, je pred mikrofon stopil Matt O''Brien, ki se preživlja z lovom na morske rake. »Tega nam ni treba več poslušati,« je dejal z rokama v bokih, »malo nam je mar za vaše obljube, ničesar več vam ne verjamemo!« Ob tem se je po telovadnici razlilo tako glasno odobravanje, kot če bi Oljarji (šolski nogometni klub z nesrečnim imenom) nasprotniku zabili gol. Če nič drugega, je sestanek ribičem pomenil vsaj rahlo zadoščenje, saj so v zadnjih tednih deležni le velikih besed in zanosnih obljub iz Washingtona, Houstona in Londona. Vselej, ko prižgejo televizor, se jim prikaže Tony Hayward, glavni pri britanskem naftarju, in jim daje »častno besedo«, da bodo posledice razlitja odpravili. Ali pa jih predsednik Barack Obama prepričuje, da bo njegova administracija »zapustila obale Mehiškega zaliva v boljšem stanju, kot so bile prej«. Takšne, sicer pomirjujoče besede pa v ušesih ljudi, katerih življenjski prostor je intimno povezan z občutljivimi ekosistemi močvirij in mangrov, žal zvenijo povsem neresno. Ko bo oljni madež prekril vodno dno in zadušil morsko travo, kar se je nekaj kilometrov od tod že zgodilo, ne bo pomagala nobena čudežna naprava ali čarovniški zvarek. Eno je posneti izlito nafto z gladine odprtega morja ali jo postrgati s peščenih plaž, povsem nekaj drugega pa je, ko se ta usede na dno mokrišča in povzroči njegovo počasno umiranje. Ličinke številnih živalskih vrst, katerih drstišče je močvirnati teren teh krajev - škampi, rakovice, ostrige in ribe -, bodo utrpele nepopravljivo škodo. Smrt je vsepovsod, istega dne dopoldne sem v čolnu plula skozi mangrovo, ki jo je oljni madež že dosegel, in bila priča strašljivemu prizoru. Na dvometrskem steblu močvirske trave, prevlečenem z gosto lepljivo snovjo, je nanjo čakala majhna ptica in bilo je tako, kot da bi stala na palici dinamita.
Tokrat pa ne gre le za živali, razlitje bo imelo uničujoče posledice tudi za rastlinstvo: ne le, da bo naftna gošča pomorila močvirsko travo na dnu, če bo prodrla dovolj globoko v mulj, ne bodo preživele niti korenine ostrih stebel trstike. Korenine pa igrajo ključno vlogo, saj so vezivo mokrišča in preprečujejo, da bi se celi kosi zemlje zvrnili v delto Misisipija in v Mehiški zaliv. Krajem, kot je Plaquemines Parish, tako ne grozi le izguba ribjega ulova, temveč tudi izguba dobršnega dela naravnih ovir, ki zmanjšujejo moč silovitih neurij, kakršno je bila Katrina. To pa pomeni izgubo vsega.
Ne le, da si obale zaliva ne bodo opomogle, kot zatrjujejo oblasti, bolj verjetno je, da bodo ostale močno osiromašene; njihove bogate vode in nebo, polno ptic, bodo le še bled spomin, zaradi erozije se bo zmanjšal tudi življenjski prostor ljudi, ki ga poseljujejo, na preizkušnji se bo znašla tudi značilna »obalna kultura«. Ribiške družine vzdolž obale navsezadnje niso le skupnosti nabiralcev in ribičev, temveč so dediči kompleksnih mrež, stkanih iz družinskih tradicij, kulinarike, glasbe in ogroženih jezikov - tako kot korenine morske trstike vzdržujejo zemljišče v močvirju. Te edinstvene civilizacije z izgubo ribištva ostanejo brez korenin, brez tal pod nogami. (Družba BP se kajpak zaveda, da do popolne »ozdravitve« ekosistema najbrž ne bo prišlo kmalu ali pa nikoli; njihov regionalni urad, ki vodi načrt reševanja izlitja nafte v Mehiškem zalivu, izrecno nalaga svojim uslužbencem, naj ne »dajejo obljub, da bodo lastnina, okolje in karkoli drugega povrnjeni v prejšnje stanje«. To je nedvomno tudi razlog, zakaj ti uradniki dosledno uporabljajo bolj ljudske izraze, kot denimo »popraviti«.)
Če je Katrina ponovno s prstom pokazala na rasistično stvarnost v Ameriki, razkriva katastrofa naftne ploščadi še precej bolj mučno dejstvo: kako malo vedo tudi najodličnejši med nami o čudovitih, zapletenih medsebojno povezanih naravnih silah, v katere se tako malomarno vmešavamo.
Družba BP ni sposobna zakrpati luknje, ki jo je izvrtala v Zemljo. Obama ne more ukazati rjavim pelikanom, naj ne izumrejo. Nobena odškodnina, niti 20 milijard dolarjev, ki jih je BP nedavno obljubila, niti morebitnih 100 milijard, ne more nadomestiti kulture, ki izgublja korenine. In medtem ko se bodo morali politiki in direktorji korporacij šele sprijazniti s temi žalostnimi dejstvi, prebivalci, katerih zrak, voda in življenjsko okolje so okuženi, precej hitreje izgubljajo upanje.
»Vse umira,« je potožila neka ženska, ko se je sestanek bližal koncu. »Kako nam lahko pošteno zagotovite, da bo naš zaliv okreval? Nobenemu od vas se namreč niti ne sanja, kaj še prihaja. Tukaj sedite z resnimi obrazi in se delate, da veste, ne veste pa ničesar.«
Zgodba o katastrofi v Mehiškem zalivu je zgodba o korupciji, neupoštevanju zakonodaje, odvisnosti od fosilnih goriv, še najbolj pa o tem, da se današnja družba izgublja v nevarnih predstavah, da tako dobro obvladuje naravo, da vanjo lahko radikalno posega in jo preoblikuje po svoji meri, ne da bi pri tem ogrozila naravne sisteme, ki oskrbujejo človeštvo. A tudi tokrat je narava dokazala, da je bolj nepredvidljiva od večine modelov, ki jih ponujajo zapleteni matematični in geološki izračuni. Med zaslišanjem v kongresu 17. junija je Hayward dejal, da se z reševanjem nastalega položaja ukvarjajo najboljši strokovnjaki, da je vpleteno najkakovostnejše strokovno znanje in da si, razen morda vesoljskega programa v šestdesetih letih, ni mogoče predstavljati vključenosti večjega števila tehnično najbolj usposobljenih ekip na enem mestu v mirnem času. Vseeno pa so ti strokovnjaki, po besedah geologinje Jill Schneiderman, ob »Pandorinem vrelcu« videti natanko tako kot gospodje pred šolsko telovadnico: delajo se, da vedo, v resnici pa ne vedo ničesar.
Predstava o tem, da je narava naprava, ki jo lahko človek preoblikuje po svoji volji, je v zgodovini človeštva razmeroma mlada. Okoljska zgodovinarka Carolyn Merchant je bralce v svoji leta 1980 izdani knjigi Smrt narave (The Death of Nature) opomnila, da so ljudstva do 17. stoletja Zemljo dojemala kot nekakšno mater. Evropejci, a tudi prvotna ljudstva z vseh koncev sveta, so verjeli, da je planet organizem, poln življenja, a tudi srdite jeze. Zato so obstajali močni tabuji proti poseganju v svetost matere Zemlje, tudi vraževerja v zvezi z rudarjenjem. Takšno podobo so v času znanstvene revolucije 17. stoletja spremenila razkritja nekaj, nikakor pa ne vseh Zemljinih skrivnosti. Človek je naravo zdaj začel dojemati kot stroj, vse skrivnostno in sveto se je razblinilo, nekaznovano jo je začel pregrajevati, iz nje izkopavati in jo preurejati. Čeprav jo je sem ter tja še upodabljal kot žensko, jo je zdaj poskušal obvladovati in si jo podvreči.
Sir Francis Bacon je nov način razmišljanja najbolje ponazoril, ko je leta 1623 v delu »O plemenitem in napredku znanosti« (De dignitate et augmentis scientiarum) zapisal, da je treba naravo »prisiliti, ukalupiti in jo narediti takšno, kot da bi jo človek oblikoval po svoji podobi«. Te besede bi lahko bile tudi opis korporativnih ciljev družbe BP: ta se je namreč bahala, da je z drznim projektom Tiber Prospect v Mehiškem zalivu pridobila »najglobljo vrtino, kar jih je kadarkoli izvrtala naftna industrija«: tako globoko pod gladino oceana, kakor nad našimi glavami letijo letala.
S predstavami in pripravami za primer, da poskusi le ne bi uspeli, si družba ni kdove kako belila glave: kot vidimo danes, ni predvidela nobenega učinkovitega sistema, ki bi deloval v primeru scenarija, ki smo mu priča. Na vprašanje, zakaj na obali niso imeli vnaprej pripravljenega zvona, s katerim so nedavno neuspešno poskušali zaustaviti izlivanje nafte v ocean, je tiskovni predstavnik družbe BP Steve Rinehart dejal: »Ne verjamem, da si je kdo predstavljal, da lahko pride do okoliščin, v kakršnih smo se znašli.« Očitno se je zdela okvara varnostnega ventila povsem nepredstavljiva, zakaj bi se torej pripravljali?
Zavračanje iskrenega priznanja napake pa prihaja čisto z vrha družbe; pred letom je Hayward skupini študentov na univerzi Stanford namreč razlagal, da ima na delovni mizi ploščico, na kateri piše: Če bi vedel, da ti bo uspelo, česa bi se lotil? Ta, še zdaleč ne benigna krilatica najbolj zgovorno opisuje, kako se vodstvo družbe BP in njegovi politični botri obnašajo v resničnosti. Zato ne preseneča dejstvo, da je prav neustrezen odziv naftne družbe in oblasti na katastrofo v zalivu - od samovoljnega razprševanja kemikalij do strogega omejevanja dostopa novinarjev na prizadeto območje - ob znatni meri objestnosti in neupravičeno lahkotnih napovedih za njeno rešitev to pravzaprav tudi povzročil.
Zanikanje obstoja nadaljnjega tveganja globokomorskega črpanja nafte pa niti ne pojenja, saj politiki v Louisiani ogorčeno nasprotujejo Obamovi začasni zamrznitvi. Še bolj bloden odziv si je privoščil dolgoletni washingtonski komentator Llewellyn King, ki je dejal: »Namesto da nas ustavijo domnevna tveganja na največjih svetovnih projektih, bi se morali nehati čuditi, da znamo izdelati tako nenavadne naprave, ki zmorejo odkriti pokrov Zemljinega podzemlja.«
Hvala bogu pa mnogi ob tej katastrofi le razmišljajo drugače; niso osupli nad človekovo močjo, s katero zna posegati v naravo, temveč nad njegovo nemočjo meriti se z njenimi silovitimi silami, ki jih izziva. Tu pa je še nekaj skrb zbujajočega, namreč vtis javnosti, da je luknja na dnu oceana pač nesreča, pokvarjen stroj in ne globoka rana na živem organizmu, ki razžira tudi človeštvo. Človeštvo lahko zaradi kamer družbe BP v neposrednem prenosu, v realnem času, 24 ur na dan, le opazuje bruhanje Zemljinega drobovja.
Konservator vodovarstvenega združenja John Wathen je bil eden redkih neodvisnih opazovalcev, ki so si iz zraka ogledali območje izlitja že v nekaj dneh po eksploziji na ploščadi. Posnel je debele rdeče proge nafte, ki so jih predstavniki obalne straže olepšano imenovali »mavrični odsev«, in ugotovil, kar je marsikdo slutil: »Videti je, da Zaliv krvavi.«
Takšne prispodobe se znova in znova pojavljajo v pogovorih in v intervjujih: zagovornica okoljevarstvenih pravic iz New Orleansa, Monique Harden, zavrača poimenovanje nesreče kot »izlivanje nafte«. »Krvavimo,« pravi namesto tega. Drugi govorijo o nujnosti »zaustavitve krvavenja«.
In prav v popačenih predstavah se skriva največje presenečenje zalivske sage. Zdi se, da se počasi začenjamo zavedati, da Zemlja nikoli ni bila stroj; potem ko je štiristo let veljala za mrtvo, še kako mrtvo, je naposled začela oživljati. Ne le, da smo jo začeli dojemati kot ranjen živ organizem, dejstvo, da naftni madež vse globlje polzi skozi ekosistem, nas vse bolj opozarja, da nas pojavi, ki se na videz tičejo odmaknjenih delov sveta, zadevajo bolj, kot smo si kadarkoli mogli predstavljati.
Izvedeli smo, da bi oljni madež lahko dosegel Kubo, nato Evropo. Potem smo slišali, da so kanadski ribiči na obalah severnega Atlantika zaskrbljeni, saj se modroplavuti tuni, ki jih lovijo pred svojim pragom, rojevajo na tisoče milj stran, v z nafto nasičenih vodah zaliva. Nekega dne smo spoznali tudi prispodobo, da so mokrišča Mehiškega zaliva za ptice nekaj podobnega kot pristajalna steza najbolj prometnega letališča za letala, ki morajo dotočiti gorivo: v njih si poišče okrepčilo 110 vrst ptic pevk in 75 odstotkov vseh severnoameriških vodnih ptic.
Carolyn Merchant pravi: »Težava, ki se jo je družba BP tako pozno in tako stežka zavedela, je v tem, da je narava dejavna sila, ki je ni mogoče zajeziti.« Znotraj ekoloških sistemov posledic navadno ni moč predvideti, bolj značilni zanje pa so »nepredvidljivi, kaotični dogodki«.
Za tiste, ki morda le še niso razumeli bistva, zgolj notica, da je pred dnevi v ladjo družbe BP na morju udarila strela, kot da bi jo hotela prisiliti, naj vendar preneha za vsako ceno zarezovati v valove. Ob tem je bolje, da niti ne pomislimo kaj bi se zgodilo, če bi orkanski vetrovi razburkali strupeno naftno juho. Če se doslej nismo dovolj zavedali nevarnosti poigravanja z Zemljo, pa naj gre za vse globlje vrtanje vanjo ali za genetski inženiring, se bomo tokrat morali nekaj naučiti. Ta učna ura pa bo (za Američane) malce drugačna od običajnih; za Američane pogosto pravijo, da tuje dežele spoznavajo šele takrat, ko jih iz letal zasujejo z raketami. Tokrat se zdi, da bomo krožne sisteme narave spoznali tudi zato, ker smo sodelovali pri njihovem zastrupljanju.
Skoraj vsa prvotna ljudstva in kulture, tudi evropska do znanstvene revolucije, so poznala mite o bogovih in duhovih, ki so živeli v naravi - v skalovju, v gorah, gozdovih, na ledenikih. Katja Neves, antropologinja na univerzi Concordia, pojasnjuje, da se moramo iz tega kaj naučiti. Imenovanje Zemlje kot »svete« je le drugi način izražanja ponižnosti pred silami, ki jih ne razumemo v celoti: k tistemu, kar je sveto, naj bi pristopali previdno, celo spoštljivo.
Najboljšega možnega izhoda iz nastalega razdejanja ne bi smeli videti le v spodbujanju k intenzivnejši izrabi obnovljivih virov energije, kot sta veter in sonce, temveč bi morali v vse znanstvene raziskave vpeljati načelo varnosti. To bi, namesto Haywardovega »Če bi vedel, da ti bo uspelo«, nosilo povsem drugačno sporočilo: »Če tvoje delovanje pomeni nevarnost onesnaženja okolja ali grožnjo človekovemu zdravju«, ravnaj tako previdno, kot da je nesreča mogoča, celo verjetna. Nemara pa bi morali Haywardu priskrbeti novo ploščico, da bo ob podpisovanju odškodninskih čekov lahko razmišljal o njeni vsebini: »Delaš se, da veš, v resnici pa ne veš.«
© (2010) Naomi Klein, New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.