Borja Močnik

8. 7. 2010  |  Mladina 27  |  Družba

Mineštra (elektronskih) trendov

Barcelonski festival Sonar, sedemnajstič

Sonar by Night: The Chemical Brothers

Sonar by Night: The Chemical Brothers
© Sonar

Barcelonski Sonar je eden najreferenčnejših, predvsem pa veteranskih in petično profiliranih festivalov elek-tronskih godb v Evropi in širše, ki že več kot petnajst let uspešno krmari med mainstreamovskim tuc tucem in podzemnim abstraktnim vijačenjem. Uradno se ponaša z nekoliko pretencioznim naslovom »festivala napredne glasbe in multimedijske umetnosti«, vsako leto pa nanj navali okoli 80.000 obiskovalcev z vseh koncev sveta. Letos je potekal v drugi polovici junija, glavne zvezde pa so bili LCD Soundsystem, Air, Plastikman, Roxy Music, Chemical Brothers ...
Pred desetimi leti je bil Sonar izstopajoča izjema v poletni festivalski ponudbi, saj se je ponašal s pogumnim in sijajno razvejenim programom z vizijo, ki ga ni dohajal noben drug dogodek v Evropi in ki je presegal strogo glasbene vsebine. Koncept je z leti nekoliko zbledel, predvsem pa so se drugi festivali vsaj malo zbudili in Sonarjeva vloga trendseterja se je nekoliko zamajala. Vseeno se vsako leto organizatorji izkažejo kot prekaljeni mački, saj vedno izbrskajo vsaj približno zanimive zvezde, trenutne junake robnih praks in pa različne priboljške. Letos so, recimo, kar dobro zadeli z odrom Red Bullove glasbene akademije, kjer je nastopil kup zanimivih in neuveljavljenih mladenk in mladcev, dodali pa so tudi veterane, kot sta legenda detroitskega housa Moodyman in kanadska atrakcija Caribou.
Festival so letos pripravili sedemnajstič, dogajanje pa je bilo izjemno intenzivno, saj glavna dva dneva potekata skoraj nepretrgoma od poldneva do jutra v dveh različnih sklopih. Prvi je povsem v središču mesta, na stičišču centrov sodobnih umetnosti CCCB-ja in MACBE, kjer poteka dnevni del Sonar by Day, ki ponuja razgiban program - poleg dogajanja na štirih odrih so na ogled še projekcije dokumentarcev, razstava robotov, predstavitve novih tehnoloških orodij, ko pa ti vse ropotanje dojadi, greš lahko gledat razstave v MACBO. Veliko večji je nočni del Sonar by Night, poteka pa zunaj središča Barcelone na lokaciji, ki spominja na velikanske letališke hangarje, v resnici pa je moderno razstavišče. Tja se zvečer zgrne trikrat več ljudi in to na le tri odre - na dveh je mogoče slišati preverjena imena, ki si (žal) sledijo žanrsko povsem razmetano, na tretjem pa »zvok prihodnosti«, torej zvoke manjših scen, ki so trenutno na udaru.
Dan pred začetkom festivala je bilo na lokacijah in v tiskovnem središču presenetljivo mirno. Prvi pomislek je bil, da je tako morda zaradi nogometne tekme med Španijo in Švico, a v središču Barcelone nogometnih privržencev tako rekoč sploh ni bilo na spregled, tako da je šlo za čisto navadno siesto. No, naslednji dan se je vse obrnilo na glavo in največja vrsta pred vhodom na Sonar by Day je bila prav za akreditirance. Teh je na Sonarju nenormalno veliko, kar 1000 akreditiranih novinarjev (temu po mojem ni para nikjer na svetu, gre za absolutno medijsko rekrutacijo), zraven pa lahko namečemo še 2000 drugih povabljencev. Prav zabavno je bilo potem gledati, kako ti »posebneži« ponosno kažejo svoje prepustnice po festivalu in vsem mestu, sploh glede na to, da je imel na dnevnem delu festivala obesek okoli vratu tako rekoč vsak tretji obiskovalec. Sicer je bila številna publika precej pestra, a ne bi šlo za legitimen festival, če ne bi prednjačili Britanci. Približno 60-letni Američan, ki že dalj časa živi v Barceloni, je o Sonarju in njegovih odjemalcih z nasmeškom pripomnil: »Tudi sam imam rad house glasbo, ne razumem pa čisto teh Angležev, ki potem uživajo tako, da ležijo zraven svojega bruhanja.« Tudi sicer imajo lokalna mladina in organizatorji glasbenih dogodkov do gneče na Sonarju ambivalenten odnos - nekateri se klubskim dogodkom veselo pridružijo, drugim pa gresta zmeda in pomp na živce, v času festivala celo poteka akcija Anti Sonar, ki zavrača neskoncentriran in zabavljaški odnos velikega dela poslušalstva.
Vrhuncev festivala ne gre iskati med največjimi imeni, ampak pri manjših izvajalcih, ki so minulo leto dvignili prah. Tako se je izjemno izkazala naskrečana rock/rhytm & blues skupina The Slew - naveza gramofonskega žonglerja Kida Koale in bivše ritemsekcije skupine Wolfmother, ki je v šusu odžgala lansko plato 100%. Navdušil je tudi losangeleški mojster avantgardnega hiphopa in naseckane elektronike Nosaj Thing z udarnim avdiovizualnim nastopom. »Velikani« pa, nasprotno, večinoma niso zadeli na loteriji. Kljub blazno okrancljani scenografiji je bil nastop Richieja Hawtina za zaspat, Mathew Herbert je deloval zmedeno. Kar se tiče stare šole, so se organizatorji bolje odrezali lani, ko so iz rokava povlekli Grace Jones. Letos so iz naftalina potegnili že zdavnaj pozabljeno »en hit« hiphopersko zasedbo Sugarhill Gang. Njen nastop je bil seveda komičen, saj večina pozna le dva komada izpred tridesetih let. Zato so se člani skupine zatekli k različnim ponesrečenim nastopaškim foram in jasno, priredbam - na primer - Michaela Jacksona. Organizatorji so iz naftalina privlekli tudi britanske rockerje Roxy Music z Brianom Ferryjem na čelu, ki pa so odbrenkali in odtolkli veliko bolj angažiran nastop od, recimo, dosti aktualnejšega in opevanega LCD Soundsystema, ki je pred nepregledno množico deloval nezainteresirano in zaspano.
Sonar že nekaj časa ni več osamelec, ki bi rezal robove in nakazoval smernice sodobne elektronske glasbe. Vendar pa, pazi: kljub trumam britanskih turistov, rahlo neposrečeni izbiri glavnih zvezd in včasih motečemu zaporedju nastopajočih, na njem vseeno lahko v enem dnevu preveriš plesne pop atrakcije in zastavonoše manjših scen, radikalne zvočne eksperimente in mlečnozobe nadobudneže. Lahko rečemo, da se je graški festival Spring letos dokončno zvrnil v brezidejni graben in da je novosadski Exit že nekaj let perverzno megalomanski, Sonar pa je po vseh letih še vedno suveren ponudnik trušča s specializirano aktualnimi koščki programa in verjetno tudi edini glasbeni festival, ki za čiliranje in wc ponuja kar notranje prostore kultnega mestnega muzeja sodobnih umetnosti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.