Mi, otroci iz zapora Gaza

V Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani je na zdravljenju tretja skupina palestinskih otrok, ki s svojimi pohabljenimi telesi in pretresljivimi zgodbami nedvoumno pričajo, zakaj bi bilo treba zaustaviti vojno in humanitarno krizo v Gazi

Fadi Al Arir (13 let) in Abdalah Al Samuni (9 let) med brcanjem žoge v piknik centru Pri Juriju, Kamniška Bistrica, 3. julij 2010

Fadi Al Arir (13 let) in Abdalah Al Samuni (9 let) med brcanjem žoge v piknik centru Pri Juriju, Kamniška Bistrica, 3. julij 2010
© MATIC ZORMAN

Del stene v eni izmed jedilnic Rehabilitacijskega centra Soča krasijo otroške risbe, na katerih so večinoma upodobljeni motivi iz narave. Risbe prikazujejo zelene gozdove in rjave, lesene koče z ograjami, v ozadju pa so visoki hribi, gore in belo-modro nebo, ki ga preletavajo ptice. Na prvi pogled gre za značilne otroške risbe, ki pa imajo eno bistveno posebnost. Narisali so jih palestinski otroci iz Gaze, ki so te stvari, to naravo torej, videli prvič v življenju. Risbe prikazujejo njihovo očaranost nad svetom, ki ga ne poznajo in ki jim je tuj že preprosto zato, ker v njem ni vojne, eksplozij, streljanja, policijskih ur, vojaške blokade in podobnega zla. Njihova fascinacija se skriva v podrobnostih. Nur Abu Samra, desetletna deklica, ki je bila ranjena v trebuh in ji je krogla poškodovala hrbtenico, zaradi česar ima paraliziran spodnji del telesa, na vsako risbo nariše veliko rumeno sonce, ki se široko smehlja naravi pod seboj. Nur je prepričana, da so tu dnevi daljši kot v Palestini. Prepričana je, da sonce vzide prej in zaide pozneje zato, ker so tu ljudje svobodni. »To sonce bi rada videla tudi v Gazi,« je dejala. Nur je ena izmed desetih palestinskih otrok in najstnikov iz Gaze, starih od devet do 17 let, ki so na enomesečni rehabilitaciji v Ljubljani zaradi hudih telesnih poškodb (amputacije nog in rok) ter poškodb živčevja.
Gre za že tretjo skupino otrok v letu dni, ki so jo sprejeli v Soči. Zaradi velikega pomanjkanja in splošne humanitarne krize ustrezne pomoči v Gazi ne morejo dobiti in nekateri otroci so je bili tu prvič deležni, čeprav je od njihovih poškodb preteklo tudi po več let. Pobudo za projekt je dal predsednik Danilo Türk ob obisku pri palestinskem kolegu Mahmudu Abasu na Zahodnem bregu konec januarja lani. Takrat se je v Gazi končala silovita izraelska ofenziva, v kateri je umrlo 1400 palestinskih civilistov, 5830 pa je bilo ranjenih, od tega 800 otrok. Türk je Abasu predstavil namero, da bi v Sloveniji zagotovili rehabilitacijo tistim, ki jo nujno potrebujejo, in pri tem poudaril, da bi šlo za povsem humanitarni projekt brez kakršnekoli politične vsebine. Zato otroci. Ker so najbolj nedolžne žrtve vojne.
Palestinske oblasti, tako Fatah na Zahodnem bregu kot Hamas v Gazi, so pobudo sprejele in se zavezale, da se v projekt ne bodo vmešavale. Svoje sodelovanje pri vsem skupaj zagotavlja tudi Izrael, ki izjemoma dovoljuje prevoz palestinskih otrok iz Gaze v Jordanijo, od koder jih letalo podjetja Jordanian Aviation Group zastonj prepelje v Ljubljano. Izvajanje projekta sta prevzela v Sloveniji ustanovljena organizacija International Trust Fund for Demining and Mine Victims Assistance (ITF), ki skrbi za koordinacijo, in pa Rehabilitacijski center Soča, ki skrbi za zdravstveni del. Iztok Hočevar, svetovalec direktorja za mednarodne odnose pri ITF, je pojasnil: »Prva naloga je bila, da se seznanimo s situacijo, da pregledamo otroke in ugotovimo, za kakšne in kako resne poškodbe gre. Zato smo nekajkrat obiskali Gazo in tam izvedli medicinske triaže. Prek stikov, ki smo jih navezali, smo se povezali s tamkajšnjimi različnimi humanitarnimi društvi, ki skrbijo za otroke in ljudi s posebnimi potrebami. Ta društva imajo svoje evidence, kar nam tudi bistveno olajša delo.«
Pri izboru otrok za prvi dve skupini je sodelovala tudi dr. Hermina Damjan, predstojnica Klinike za fizikalno medicino in rehabilitacijo v Soči, ki je o izkušnji v Gazi povedala: »Bilo je zelo težko, ker je teh otrok res veliko. Ob tem jih je bilo kar nekaj takih, ki imajo druge težave, izgubili so sluh ali vid, to pa ni naše področje dela in jih nismo mogli sprejeti na rehabilitacijo. Potrebe po pomoči so vsekakor večje, kot jo lahko zagotovimo. Vendar se trudimo, da po najboljših strokovnih močeh poskrbimo za otroke, ki pridejo k nam. Z njimi izvajamo intenziven rehabilitacijski program in različne terapije za krepitev mišic, moči in gibljivosti, zagotovimo pa jim tudi proteze in druge pripomočke, ki jih potrebujejo. Urimo tudi strokovnjake, ki bi lahko naredili kar največ za te otroke v njihovem okolju.« V zvezi s tem so trenutno na usposabljanju v Soči tri nove fizioterapevtke iz Gaze.
Džaber Al Masri je eden od spremljevalcev otrok v Ljubljani in uslužbenec ITF v Gazi. Pomaga zbirati medicinske kartoteke in urejati potovalne dokumente za otroke, preden jih pripeljejo v Slovenijo. Zanj je sodelovanje pri tem projektu zelo osebno, razlog za to pa sega v čas lanske izraelske ofenzive. »V živo sem videl, kako je izraelsko letalo brez pilota odvrglo bombo na deklico in njeno mamo, ko sta se sprehajali po cesti. Deklico so odpeljali v bolnico, njene ude pa na pokopališče. Ljudje so kričali in povsod je bil vonj po krvi. To ni bilo prvič, da sem videl kaj takega, vendar je bilo takrat drugače, ker je bila to deklica iz moje ulice,« je pripovedoval. »Po tem sem začel razmišljati, kako bi lahko pomagal tem otrokom, in ko se mi je ponudila priložnost, da bi delal za ITF, sem takoj privolil. Najprej so od mene želeli, da jim pomagam najti otroke, ki bi ustrezali merilom hudih telesnih poškodb. Bil sem po vsej Gazi in obiskal številne kraje, kjer ljudje živijo v ruševinah ali šotorih. To je bil zame velik šok. Videl sem toliko poškodovanih otrok, da nisem mogel verjeti. In številni med njimi so že umrli, ker niso dobili ustrezne oskrbe.«
Osebna pričevanja
Džaber že leto dni živi s poškodovanimi palestinskimi otroci; spremlja jih iz Gaze v Ljubljane. Pravi, da jim želi pomagati zato, ker tudi sam zaradi stalnih vojnih spopadov ni imel pravega otroštva. »Vsi smo žrtve tega nenehnega konflikta,« je večkrat poudaril. Delo, ki ga opravlja, zahteva velike psihične napore. Kot spremljevalec otrok se mora skupaj z njimi spopadati z njihovimi psihološkimi travmami ter depresijami, ki ne izginejo, ko pridejo v Slovenijo. Nekateri izmed njih ponoči sanjajo, da jim na novo rastejo noge ali roke, in se potem zjutraj zbudijo v kruto stvarnost. »Zlasti mlajši otroci velikokrat ne morejo sprejeti tega, da nimajo več udov, ker niti ne razumejo, kaj se jim je zgodilo. Včasih se celo prepirajo s svojimi starši, češ, zakaj njihovi bratje in sestre lahko hodijo, oni pa ne več,« je pojasnil Džaber.
Njihove travme so opazne. Čeprav so še vedno zgolj otroci kot vsi drugi, razposajeni in igrivi, je v njihovih očeh velikokrat mogoče opaziti mrtvilo, ki se pojavi iznenada. Takrat jim nasmeški izginejo z obrazov, odidejo iz družbe za svojo mizo ali se umaknejo v svojo sobo in potem dolgo časa brezizrazno ter nepremično strmijo predse in razmišljajo. Ali pa se spominjajo. Te temne spomine so sprva skrbno držali zase, vendar so po enotedenskem spoznavanju in druženju nekateri izmed njih postopoma le začeli izpovedovati svoje najbolj boleče zgodbe.
Mutasem Abu Kareš, star 13 let, je med prvimi povedal, kako je izgubil levo nogo in tri prste na levi roki: »Pred nekaj leti smo obnavljali naš dom, in ko smo odstranjevali ruševine, smo naleteli na bombo, ki je potem eksplodirala. Poleg mene sta bila ranjena tudi moj brat in bratranec. Jaz sem dobil najhujše poškodbe, zato so me odpeljali v Izrael na zdravljenje. Tam so mi dali nogo v mavec in me potem poslali domov. Rekli so mi, da moram nositi mavec en mesec, vendar sem imel ves čas zelo čuden, hladen občutek v nogi. Zato sem mavec že po dveh tednih odstranil. Šele takrat sem videl, da noge sploh nimam več. Ogromno sem jokal. Tudi moji starši niso vedeli za to in tožijo zdravnike, ker so mi odstranili nogo brez njihovega dovoljenja.«
Sadžo Abu Rajan je zadel izraelski ostrostrelec. To je bilo pred petimi leti, ko je imela komaj štiri leta. »Bila sem na obisku pri svojem stricu in se igrala na balkonu,« je pripovedovala. »Takrat me je zadela krogla v levo stran vratu, druga pa je zadela zid. Odpeljali so me v bolnico in od takrat ne čutim več dobro leve roke. Le če me kdo udari po hrbtu, kjer je naboj izstopil, me še zaboli.« Sadža je zdaj prvič na rehabilitaciji. Vendar niso za vse te zločine nad palestinskimi otroci krivi le izraelski vojaki. Nur je bila ustreljena v trebuh, ko se je na poti domov po naključju znašla v navzkrižnem strelskem obračunu med borci Fataha in Hamasa, ko so se pred tremi leti bojevali za nadzor nad Gazo. Po vsej verjetnosti ne bo nikoli mogla hoditi brez bergel ali opornic.
Prav tako vse zgodbe niso neposredno povezane z vojaškim nasiljem. Fadi Al Arir, star 13 let, si je doma med igro zlomil nogo. To je bila decembra lani, ko je izraelska vojska spet vdrla v Gazo, da bi se maščevala za napad na eno svojih patrulj. »Oče me je vseeno na skrivaj odpeljal k zdravniku. Ni mi dobro pozdravil rane, saj je še vedno krvavela tudi potem, ko mi je dal na nogo mavec. Ta je bil zelo tesen. Doma sem bil 20 dni, in ker me je zelo bolelo, so me odpeljali nazaj k zdravniku. Rekel je, da imam gangreno, da mi noga gnije in da mi jo mora odrezati. Bil sem zelo žalosten in še vedno sprašujem boga vsak večer, zakaj mi je vzel nogo,« je povedal Fadi.
Vsako njihovo pričevanje je zgodba zase in vse so približno enako pretresljive. A dve vendarle izstopata. V Soči sta dva fanta, ki sta ne le utrpela hude poškodbe, temveč izgubila tudi skorajda vse člane svojih družin. Prvi je Abdalah Al Samuni, star devet let, ki je delno ohromljen in mu v Soči poskušajo pomagati s terapijo krepitve mišic in vajami za gibljivost. Med lansko ofenzivo na Gazo so izraelski vojaki njegovi celotni družini zaukazali, naj se zaradi lastne varnosti umakne v neko stanovanjsko poslopje, ki pa so ga potem večkrat obstreljevali. Mnogi, ki so obstreljevanje preživeli, so v naslednjih treh dneh izkrvaveli, ker izraelska vojska reševalnim vozilom ni dovolila, da bi jih rešili iz poslopja. To je bil takrat eden izmed bolj odmevnih vojnih zločinov v Gazi in obsodila ga je tudi širša mednarodna javnost. Ubitih je bilo 29 članov družine Al Samuni. Organizacija Amnesty International je takrat poročala: »Otroci so tri dni brez hrane in vode ležali v ruševinah zraven trupel svojih sorodnikov.« Abdalah je bil eden od njih. Z njim je preživel tudi njegov oče, ki ga sedaj spremlja v Soči. Abdalah je še premlad, da bi zares dojel, kaj se je zgodilo njegovim sorodnikom. Kot je napisal na list papirja, niti ne ve, kaj je smrt. Vse, kar ve, je to, da svojih sorodnikov, med njimi brata in sestre, ne vidi več, zato je velikokrat žalosten.
Mohamed Al Athamna, star 17 let, prihaja iz mesta Beit Hanun na severu Gaze, tik ob izraelski meji. Leta 2006 je izraelska vojska obstreljevala njegovo ulico in pri tem ubila 22 članov njegove družine. Tudi to izraelsko dejanje, znano kot »pokol Al Athamna«, je svet obsodil. Mohamed se spominja: »Bilo je ponoči, spali smo. Ko smo slišali prve eksplozije, smo šli na ulico in takrat so nas začeli obstreljevati z granatami. Druga granata je ranila mene in mojega strica. Odvlekli so me v stransko ulico, da bi me zavarovali pred bombami, in tam sem krvavel dve uri. Eden od stricev me je nato v avtu odpeljal v bolnico. Bil sem nezavesten. Prebudil sem se šele na oddelku za intenzivno nego. Takrat sem tudi videl, da nimam več leve roke. Jokal sem ves čas.«
Do dandanes ni za pokola družin Al Samuni in Al Athamna odgovarjal niti eden izraelski vojak ali višji častnik.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.