Staš Zgonik

29. 7. 2010  |  Mladina 30  |  Politika

Zapostavljeno podnebje

Kaj se dogaja z globalnim omejevanjem izpustov toplogrednih plinov?

/media/www/slike.old/mladina/ttujdolgbk.jpg

© Borut Krajnc

Problematika podnebnih sprememb je po neuspelem podnebnem vrhu v Koebenhavnu decembra lani dodobra izginila z naslovnic, s tem pa je precej zbledel tudi politični zagon za resno skupno ukrepanje držav na globalni ravni. Evropska unija sicer nadaljuje po svoji razmeroma ambiciozni poti, a je pričakovati, da se bo glede na dogajanja drugod po svetu tudi sama upehala. Tako priprave na naslednji podnebni vrh, ki bo decembra letos potekal v Cancunu v Mehiki, ne potekajo v ravno optimističnem ozračju. Enega zadnjih udarcev jim je prejšnji teden zadal ameriški senat, kjer je demokratska večina kljub dolgotrajnim pogajanjem in prilagajanjem besedila podnebnega zakona (vsaj začasno) ugotovila, da zadostne podpore enostavno ni mogoče zbrati.
Ameriški podnebni zakon je bil sicer že vse od lanskega sprejetja v spodnjem domu kongresa predmet razgretih debat, katerih posledica je bila kot po pravilu vedno omilitev v zakonu zapisanih določil. Če je spodnji dom kongresa sprejel zakon, ki je predvideval uvedbo sistema trgovanja z emisijami toplogrednih plinov po vzoru EU, v katerega bi bila vključena večina velikih onesnaževalcev, se je na koncu predlog zakona izjalovil v zakon o omejevanju izpustov pri proizvajalcih elektrike. Pa še ta ni uspel dobiti zadostne podpore v senatu. V administraciji predsednika Baracka Obame so sicer odločeni, da bodo prej ali slej dosegli sprejetje primerno strogega zakona, a razmerje moči v kongresu bi se utegnilo to jesen, ko kongresnike in tretjino senatorjev čakajo volitve, spremeniti v korist republikancev, kar je vse prej kot dober obet.
Brez resnih vlaganj ZDA je seveda iluzorno pričakovati, da bi bile druge velike svetovne onesnaževalke v Cancunu pripravljene na kakršnekoli ambiciozne zaveze v boju proti podnebnim spremembam, tako da je drugi zaporedni polom po Koebenhavnu vse bolj mogoč. Leto 2013, ko se bo zdajšnji globalni sporazum o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov iz Kjota iztekel, pa je vse bliže. Številni strokovnjaki sicer že nekaj časa opozarjajo, da je Kjotski način zmanjševanja globalnih emisij umrl. Ne nazadnje je v intervjuju za Mladino to dejala tudi dr. Lučka Kajfež Bogataj: »Koncept zavezujočih številk, ki jih nadzorujejo Združeni narodi, je umrl. To pa zato, ker je globalno gospodarstvo tako zelo prepleteno. Danes gre skoraj polovica emisij, ki jih povzroči Kitajska, na račun proizvodnje izdelkov za zahodni svet. Kako Kitajski predpisovati zmanjševanje emisij, če pa jih s svojim povpraševanjem povzročaš?«
A Združeni narodi za zdaj niso pripravljeni odnehati in že iščejo rešitve, ki bi omogočile enostavnejše sprejetje sporazuma, naslednika Kjotskega protokola, ali vsaj podaljšanje obstoječega sporazuma za kaki dve leti. S tem bi namreč preprečili popolno sesutje več deset milijard dolarjev vrednega globalnega trga z emisijami toplogrednih plinov, ki bi ga bilo treba ob morebitnem poznejšem sporazumu vzpostavljati na novo. Najverjetnejša sprememba se zdi zmanjšanje števila držav, ki bi morale novi sporazum ali podaljšanje starega ratificirati, da bi dogovor začel veljati. Kot je znano, je ratifikacijski postopek za Kjotski protokol trajal osem let, za veljavnost pa so ga morali ratificirati parlamenti v polovici držav pristopnic k protokolu. Po trenutno veljavnih pravilih bi morali vse nove cilje, preden bi postali zavezujoči, ratificirati v 143 državah oziroma treh četrtinah držav pristopnic. Da bi se to zgodilo v dveh letih, se zdi na meji znanstvene fantastike.
Eden od razlogov za zmanjšanje navdušenja nad bojem proti podnebnim spremembam je tudi t. i. afera ClimateGate, razkritje zasebne korespondence med podnebnimi znanstveniki, ukradene s strežnikov Enote za raziskovanje podnebja (CRU) na Univerzi East Anglia. Ta mesec je bilo objavljeno poročilo še zadnje od treh preiskav, ki so se ukvarjale z domnevnim potvarjanjem podatkov o resnosti podnebnih sprememb. Sir Muir Russel je na osnovi sedemmesečne preiskave sklenil, da v znanstveno temeljitost in iskrenost dela vpletenih znanstvenikov ne gre dvomiti, da pa bi morali bolj skrbeti za transparentnost in preverljivost svojih raziskav. Do podobnih zaključkov sta prišli tudi obe predhodni preiskavi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.