29. 7. 2010 | Mladina 30
”Zvest bogu in domovini!”
Problematična študija o uvedbi ordinariata
Cerkveno-vojaška poroka
© Blaž Šunta
Že od leta 2001 vojaški vikarji in kaplani skrbijo za duhovno oskrbo pripadnikov slovenske vojske in njihovih družin, očitno pa, pod geslom »Zvest bogu in domovini«, tudi zaposlenih na obrambnem ministrstvu. Njihova skrb sega vse do poveljnikov v vojski, saj jim svetujejo pri etičnih, moralnih in verskih zadevah. Slovenske davkoplačevalce ta duhovna oskrba letno stane 450.000 evrov, in sicer okrog 250.000 evrov za neto plače in druge prejemke vojaških duhovnikov, za okrog 200.000 evrov pa je ostalih materialnih stroškov.
Doslej je bila duhovna oskrba v našem obrambnem sistemu organizirana v obliki vikariata. Toda slovenski katoliški škofje si želijo obrambno-varnostno škofijo. Tako je ljubljanski nadškof dr. Anton Stres za Delo povedal, da »bi se to stanje nekako formaliziralo v obliki samostojne škofije. Vsak duhovnik mora pripadati neki škofiji, sicer ni enotne 'komande' nad njimi. Vojaški vikar ima samo naslov, pravno pa nima nobene veljave. Če pa bi bila to škofija, bi bila samostojna pravna oseba. To bi bila potem samostojna enota z nekim odgovornim človekom na čelu in delovanje bi bilo lažje.«
Zato so se na obrambnem ministrstvu lotili primerjalne študije o duhovni oskrbi vojakov v Evropi in Natu, ki uradno še ni dokončana. Končan je samo prvi del, njen avtor pa je dr. Drago Čepar, prej vodja urada za verske skupnosti, zdaj sekretar na obrambnem ministrstvu. Študija je polna »raziskovalnih cvetk«. Med drugimi najdemo v njej tudi primer Bosne in Hercegovine, kjer je avtor prišel na dan s podatkom o skrbi nekdanje fašistično-ustaške Neodvisne države Hrvaške (NDH), saj je zapisal, da je »NDH uredila duhovno oskrbo muslimanov tako, da je bil v okviru »ministrstva hrvatskog domobranstva 'Dušobrižniški odsjek', ki je bil pristojen tudi za postavljanje vojaških imamov, regrutiranje ... V 13. SS diviziji 'Handžar' je bila s Pravilom službe urejena tudi islamska duhovna oskrba, opravljalo pa jo je vsaj 19 imamov.« Močan argument za vojaško škofijo, mar ne? Čepar za strokovno primerjavo ponuja kvizlinško nacistično tvorbo NDH.
Z ustanovitvijo vojaške škofije bi »sledili zgledu vseh primerljivih evropskih držav«, tudi naših sosed, »povečal naj bi se ugled slovenske vojske« in svet bi dal zato »priznanje državi Republiki Sloveniji«. Dodatnih stroškov naj država ne bi imela, zato Čepar sklene: »Na osnovi spoznanj, ki jih daje študija, je treba zavrniti generalno ničelno hipotezo, da bi bilo smotrno prekiniti priprave in prizadevanja za podpis sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o duhovni oskrbi v obrambnih silah in policiji ter zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij, s katerim bi se Sveti sedež zavezal za duhovno oskrbo v teh ustanovah ustanoviti ordinariat.«
Čeparjeva študija ne daje resnih argumentov za oblikovanje vojaške škofije namesto sedanjega vikariata. Zagotovo pa bi dobila katoliška duhovna oskrba v primerjavi z drugimi močnejši status in RKC omogočila, kot pravi dr. Srečo Dragoš, »sedenje na dveh stolih, kajti poleg nekaj kuratov bi na državne stroške dobila škofijo, ki pa je povsem avtonomna pri svojem delovanju«.
Argument, da ima večina evropskih držav vojaško škofijo, zato bi jo morali imeti tudi mi, je nesmiseln. Precej evropskih držav ima tudi več revežev kot Slovenija, pa jih v tem verjetno ne bomo posnemali. Večinoma ladje ob splavitvi le krstijo, slovensko vojaško ladjo Triglav pa je v Sankt Peterburgu blagoslovil še vikar. Kdo ve, morda pa bo katoliški blagoslov pomagal tudi tistim vojakom, ki so druge veroizpovedi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.