29. 7. 2010  |  Mladina 30  |  Družba

Jamski laboratoriji

Kraji, od koder prihaja večina znanja o človeški ribici

Glede na to, da je človeška ribica endemit podzemnih voda dinarskega Krasa, se zdi nekoliko čudno, da imajo največjo populacijo v ujetništvu v jami v francoskih Pirenejih. Kako se je to zgodilo? Kmalu po drugi svetovni vojni so v jamo Moulis namestili bazene s tekočo vodo, ki so morali biti čim bolj podobni naravnemu življenjskemu okolju človeške ribice, vanje pa so naselili primerke, ki so jih nalovili v podzemlju reke Pivke. Prvotni namen raziskovalcev je bil izzvati Darwinovo evolucijsko teorijo in potrditi Lamarckovo teorijo o razvoju vrst, torej o dedovanju skozi življenje pridobljenih, fenotipskih lastnosti (primer žirafe, ki steguje vrat za listi na visokih vejah, ga s tem podaljšuje in prenaša na potomce). Človeške ribice imajo ob rojstvu oči, ki pa kmalu izginejo. Biolog Albert Vandel z univerze v Toulousu je pričakoval, da oči ne bodo izginile, če bodo živali izpostavljene svetlobi, lastnost pa se bo prenesla na prihodnje generacije. Človeška ribica naj bi spregledala. Poskus je seveda spodletel, skrb za človeške ribice in njihovo razmnoževanje (da jih ne bi bilo treba loviti v divjini) pa se je nadaljevala. Več desetletij je bil laboratorij v jami Moulis edino umetno ustvarjeno življenjsko okolje, v katerem so se človeške ribice razmnoževale. Šele pred približno dvajsetimi leti nam je to uspelo tudi v Sloveniji, v jamskem laboratoriju Tular v Kranju.
Laboratorij Tular, ki ravno letos praznuje 50-letnico delovanja, je leta 1960 uredil pokojni Marko Aljančič, od leta 2007 pa delo nadaljuje njegov sin Gregor. Trenutno v Tularju živi 32 belih in 7 črnih človeških ribic, tudi v njem pa opazujejo njihovo nenavadno dolgo življenjsko dobo. Leta 1963 je Marko Aljančič iz narave ulovil 20 primerkov. »Po 47 letih opazovanja so skoraj vse še žive, o dobri formi in vitalnosti pa ne nazadnje priča njihovo razmnoževanje. Ker so bile te živali ob prihodu v Tular že popolnoma odrasle, stare najmanj 20 let, so torej danes stare vsaj 70 let, morda pa še veliko več,« pravi Gregor Aljančič. V Tularju preučujejo predvsem etologijo, obnašanje človeške ribice, s posebnim poudarkom na njenem razmnoževanju. Kot dodaja, se ob skromni podpori laboratorij Tular, razumljivo, ne more primerjati z velikimi in dobro opremljenimi inštituti, s svojimi izkušnjami in znanjem pa je pomembna dopolnitev in dokaz, da lahko tudi majhne, neodvisne ustanove opravljajo nekatere naloge, ki so v javnem interesu.
Kmalu pa naj bi v Tularju dobili priložnost za sodelovanje v novem projektu, ki ga slovenski raziskovalci pod vodstvom dr. Buloga pripravljajo skupaj s francoskimi. Načrtujejo namreč gojitev črnih človeških ribic, ki živijo na območju Bele Krajine in so zaradi človeških vplivov na okolje že potencialno ogrožena vrsta. Za ta namen naj bi skušali pridobiti evropska sredstva, s katerimi bi lahko uredili nov, od civilizacije povsem umaknjen jamski laboratorij, v katerem bi lahko zagotavljali primerne pogoje za razmnoževanje človeških ribic. Francozi naj bi prispevali predvsem znanje in izkušnje s področja gojenja bele različice, ki je, glede na uspešnost dejavnosti v Moulisu, zelo dragoceno.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,9 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,9 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14,77 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.