29. 7. 2010 | Mladina 30 | Politika
Preprosto ni pravično
Čas je, da bremena krize pravičneje porazdelimo
Dr. Srna Mandič, sociologinja, predavateljica na FDV in predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje na Inštitutu za družbene vede v Ljubljani
© Borut Krajnc
Predlog novega davka na nepremičnine pušča odprtih veliko vprašanj. Kot je dr. Bogomir Kovač imenitno pokazal v Dnevnikovem Objektivu, bi davek lahko zasledoval številne razvojne cilje v zvezi s prostorom in nepremičninami, a se temu odpoveduje in pomeni »spremembo, da se ne bi nič spreminjalo«. Preseneča tudi neverjetna lahkotnost, s katero predlagatelj (ministrstvo za finance) mimogrede opravi z dejstvom, da gre pri tem za premoženjski davek, in se obnaša, kot da ta zakon nima nikakršne zveze s proračunsko krizo. Medtem ko oblast zaradi krize ves čas klesti socialno državo in najšibkejše sloje, se ob davku od premoženja sploh ne spomni na krizo, kaj šele da bi z njim poskušala bremena pravičneje porazdeliti med vse in bi vsaj na tem področju bolj obremenila bogatejše. Tudi bolj premožni bi lahko v težkih časih prispevali kaj malega v skupno blagajno.
Zakaj bi načenjali to razpravo ravno pri davku na nepremičnine? Zato, ker gre pri tem tudi za davek od premoženja, prav pri njem pa je treba misliti na proračunski primanjkljaj.
Da ne bo dvoma, o katerem davku govorimo, navajam predlog zakona: »Z uvedbo sistema davka na nepremičnine prenehajo veljati nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, davek od premoženja in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest. Davek na nepremičnine bo torej nadomestil vse tri dajatve.« Javnost se je torej leta in leta ukvarjala z višino in širino davka, ki bo zamenjal sedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, medtem ko davek od premoženja še ni prišel na dnevni red; in po vseh teh letih se v času krize in med poletnimi počitnicami nenadoma za hip pojavi tam nekje med vrsticami.
Naš sedanji davek od premoženja je še iz socialističnih časov. Ker je bila takrat nepremičnina edino možno zasebno premoženje, so bila kot premoženje obdavčena le nadstandardno velika stanovanja, natančneje, stanovanja s površino nad 160 kvadratnih metrov. Potem smo imeli dvajset let tranzicije, ko se je zasebno premoženje množilo po oblikah in obsegu in nadomeščalo nekdanjo družbeno lastnino kapitala, industrije, zemljišč ... Naš davek na premoženje pa je ostajal enak in se ni preoblikoval v enoten okvir, ki bi vključil druge oblike zasebnega premoženja, kot so vrednostni papirji, finančne naložbe, jahte itd.
Vpeljani so bili sicer nekateri specifični davki na specifične oblike premoženja, a vseeno imamo tri težave. Prva je, da nimamo posodobljenega enotnega okvirja za obravnavo vsega premoženja posameznikov, kot je na primer neto premoženjski davek (Net Wealth Tax) v skandinavskih državah. Drugič, nimamo le proračunskega primanjkljaja, ampak tudi izkrivljeno strukturo davčnih prilivov, saj je naša obdavčitev dela med najvišjimi, obdavčitev kapitala in drugega premoženja pa med najnižjimi v EU. Tretja težava pa je, da se je oblast že lotila odpravljanja proračunskega primanjkljaja na način, ki je nevzdržen in nesprejemljiv - najrevnejšim dobesedno ukinja socialne pravice, saj naj bi jim varstveni dodatek nadomestila s posojilom ob hipoteki na nepremičnino. Poenostavljeno povedano: v Sloveniji je nekaj tisoč ljudi, ki so starejši od 60 let in kljub pokojnini ali denarni pomoči ostajajo pod mejo revščine. Zato prejmejo še nekaj deset evrov varstvenega dodatka mesečno, kljub temu pa še vedno ostanejo pod mejo revščine. In prav ta varstveni dodatek je denar, ki ga bo zdaj država prihranila, saj si bo znesek po smrti prejemnika povrnila iz vrednosti njegove nepremičnine. Ampak predlagatelj tako spremenjenemu varstvenemu dodatku še vedno pravi »čisti socialni transfer«. Poslušajte utemeljitev, ki pravi, da »je v okviru modernizacije pokojninskega sistema predlagan ukrep izločitve čistih socialnih transferjev iz pokojninske blagajne«. Kako globoka je sedanja kriza, če socialdemokratska stranka, ki zaseda ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, najrevnejšim ukinja socialno pomoč (varstveni dodatek) in jim namesto tega daje nekaj deset evrov na mesec, v zameno pa si prisvoji del vrednosti nepremičnine in jim dostop do bančnega posojila zablokira z zaznambo? A tu je še vprašanje: ali država sploh sme tako posegati v zasebno lastnino? Ustavno sodišče se je o tem že izreklo. Obrazložitev k zakonu o socialno varstvenih prejemkih namreč navaja: »Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I 330/97-28 z dne 30. 11. 2000 odločilo, da je legitimno, da se dajalec pomoči (Republika Slovenija in tudi lokalne skupnosti) lahko poplača iz zapustnikovega premoženja. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja nujen zaradi varstva druge ustavne pravice, to je pravice do socialne varnosti drugih državljanov, ki jo zagotavlja Republika Slovenija, saj je dolžna zagotavljati socialno varnost vsem državljanom.« Torej, poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja je dopusten, ko se s tem brani pravico do socialne varnosti drugih državljanov.
Stvar pravičnosti je, da ti argumenti, ki veljajo za spodnji del premoženjske lestvice, veljajo in se uporabijo tudi za njen zgornji del, tako pri proračunskih izdatkih kot pri prihodkih. Tudi pri davku od premoženja. Če je davek na nepremičnine v osnovi povezan z načinom uporabe prostora in bremeni uporabnike prostora, pa je davek od premoženja v osnovi povezan z družbeno pravičnostjo, z razmerjem med tem, kar posameznik od družbene skupnosti prejme in kar vanjo prispeva (retribucija - kontribucija). Posameznik pridobi premoženje ne le zaradi lastnih sposobnosti, ampak tudi zaradi družbene skupnosti, ki mu je to omogočila, ga šolala, zdravila, varovala pred nasilneži ... Poleg tega lahko nastopijo tudi posebne ali izjemne družbene okoliščine, ki nekatere ljudi postavijo v izjemno ugoden, druge pa v neugoden položaj. Gre za družbeno ustvarjene priložnosti, ki nekaterim posameznikom omogočajo izjemen uspeh, in pravično je, da se od tega nekaj malega vrne v skupnost. Prav obdobje tranzicije je bilo takšno. Z okoliščinami, ki smo jih kot država in družba takrat ustvarili, predvsem s pomanjkljivo zakonodajo, smo omogočili, da so ljudje blizu virov kapitala in politične moči »izkoristili priliko« in si pridobili veliko premoženje. Ko so na primer dobili v upravljanje podjetje, ki jih ni zanimalo zaradi svoje proizvodnje, ampak zaradi nepremičnin, so ga pač pripeljali v stečaj in tako njegovo nepremičnino očistili gospodarske dejavnosti, delovnih mest in zaposlenih. Če so nekateri dobili notranje informacije o prihajajoči spremembi namembnosti zemljišča, ki bo podeseterila njegovo vrednost, in tako obogateli, jim je to omogočila skupnost, saj je vlagala v urbani razvoj, ob tem pa dvajset let ignorirala zahteve stroke, naj se to uredi v korist lokalnih skupnosti. Zdaj vemo, da to ni bila le sposobnost enih in nesposobnost drugih, tudi ne čista sreča enih in smola drugih. Bila je pomanjkljiva zakonodaja in njene posledice čutimo v proračunskem primanjkljaju. Zdaj je torej čas, da o tem spregovorimo, in davek na premoženje je ena od priložnosti, da se nekaj premoženja vrne v skupnost, za javno dobro.
Danes lahko naš 20 let star in docela zastarel davek od premoženja ne le posodobimo, ampak z njim tudi pravičneje porazdelimo bremena krize, zmanjšamo strukturni primanjkljaj v javnih financah in popravimo sedanji vtis, da zna država iztiskati le še iz najšibkejših. Bilo bi pravično. Zato ne zapravimo te priložnosti. Davek na premoženje naj bo v razpravi, naj bo progresiven, naj bo državni (ne občinski), naj zajame različne oblike premoženja (poleg nepremičnin tudi vrednostne papirje, finančne naložbe, jahte ...) in vsaj nekaj družbeno omogočenih tranzicijskih dobičkov, naj pomaga ohranjati socialno državo in njene pridobitve, naj pomaga zmanjšati luknjo v pokojninski blagajni. To seveda ne izključuje zdaj predlaganega davka na nepremičnine; ta je zamenjava za dosedanje nadomestilo za uporabo zemljišča in naj bo zelo nizek, za skromno prvo stanovanje celo nič. Toda razpravo o davku od premoženja je treba šele začeti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.