SIMONA NOVINEC

 |  Mladina 31  |  Svet

Zakaj Kenija sploh strada?

Vlada je prerevna, da bi svoje ljudi rešila brez zunanje pomoči, a hkrati prešibka, da bi pomoč pametno porabila.

Vsakdanjik v slumu Kibera, največjem slumu v Nairobiju in podsaharski Afriki. (Tu je bil po romanu Johna le Carréja posnet film Zvesti vrtnar (2005)). V takšnih lesenjačah navadno v eni sobi živi po pet do osem ljudi, in sicer brez elektrike in tekoče vode.

Vsakdanjik v slumu Kibera, največjem slumu v Nairobiju in podsaharski Afriki. (Tu je bil po romanu Johna le Carréja posnet film Zvesti vrtnar (2005)). V takšnih lesenjačah navadno v eni sobi živi po pet do osem ljudi, in sicer brez elektrike in tekoče vode.
© SIMONA NOVINEC

Stala sem pred osnovno šolo Ndiiani, kjer sem kot prostovoljka šest tednov poučevala angleščino, matematiko in družbene vede. Vsa šola, 570 otrok, je bila zbrana pred kenijsko zastavo. Otroci, razvrščeni kot vojaki, so stali popolnoma mirno, in še preden sem se zavedela popolne tišine, je z desne prikorakalo šest dečkov. Ustavili so se tik pred zastavo in zapeli: »Bog vsega stvarstva ...« Vsi drugi so se pridružili prepevanju kenijske himne, ob tem pa so zrli v dvignjeno zastavo. Prvič prepotihem, drugič nejasno, nato ... himno so ponovili štirikrat. Korakajoči dečki so končali ponedeljkov zbor z obljubo, da »bodo zvesto služili bogu in svoji državi«.
Začela sem prvo uro poučevanja - angleščine in matematike v šestih razredih ter družbe v petih. Vsak razred osemletke Ndiiani ima dva oddelka, A in T, poimenovana po Athi in Tani, glavnih kenijskih rekah. V razredu ni učiteljeve mize, tudi tistih za učence pogosto primanjkuje, šola nima elektrike, na voljo je komaj kakšen učbenik in pisalo, a vedno je prostor in razlog za šibe. Otroci so bili sprva precej sramežljivi. Občutek sem imela, da se me zelo bojijo. Iz pogovorov in različnih dogodkov sem pozneje spoznala, da se niso bali mene, »mzungu« (belke), temveč svojih napak, ki so navadno imele boleče posledice. Boleče v pravem pomenu besede.
Zvok kravjega zvonca je oznanil konec ure in že sem stala pred šolo Ndiiani in se pogovarjala z učiteljem Petrom. »Habari ya wekend? Kakšen je bil tvoj konec tedna?« me je vprašal v šengu, slengu, ki je mešanica kolonialne angleščine in svahilija. Kasneje mi je pripovedoval o pomanjkanju vode v Keniji, ki ogroža predvsem prebivalstvo v severovzhodnih delih države ter v zahodni provinci okrog gore Elgon. Predsednik je bil že zaprosil za pomoč mednarodno skupnost, vendar ni bilo jasno, ali je bila pomoč pravično razdeljena med tiste, ki so jo najbolj potrebovali.
Kenija ni raznolika le pokrajinsko, temveč tudi družbeno-politično. Nedvomno je posebne omembe vreden večetnični ustroj te družbe, ki združuje več kakor 44 plemen, mešanico urbanega in ruralnega prebivalstva, v kateri so med pripadniki različnih slojev ogromne razlike. Ker je zaradi revščine skoraj popolnoma izginil srednji razred, je država polarizirana na latenten sloj bogatašev in ogromen delež revnih.
V Keniji vse pripada skupnosti, vse pripada cerkvi. Pa vendar so plemena še vedno glavni element kenijske identitete in pripadnosti. Plemenske skupine so se večinoma izoblikovale po jezikovnih skupinah. Vsako pleme ima svoj materni jezik, ki je tuj vsem drugim plemenom. Pozdrav »Muraembe« (dober dan oz. jambo v svahiliju) učiteljice Magashi iz plemena Luyha je bil tuj vsem drugim učiteljem.
Prestolnico Nairobi marsikdo uvršča med najnevarnejša mesta na afriški celini. Najbrž bi bilo točneje, če bi rekli, da so nevarni nekateri njeni deli. Mobilnost je otežena zaradi tipičnega ponujanja in večkrat tudi vsiljevanja turističnih in drugih storitev. Seveda glavno ponudbo sestavljajo najrazličnejši safariji po nacionalnih parkih. Ne le turistične agencije, temveč tudi prostovoljne organizacije in drugi servisi so pač ugotovili, da so številni zahodnjaki pripravljeni plačati precejšnje zneske, da bi videli divje živali, pripadnike različnih plemen in gore. Safari po nacionalnem parku Maasai Mara, ki je nadaljevanje divjega območja Serengeti v Tanzaniji, je svojevrstno doživetje, a na tem mestu le toliko, da je park, zanimiv zaradi tako imenovane velike migracije, ki zajame prek 1.300.000 živali, in čudovitega rastlinja, ime dobil po plemenu Masajev in reki Mara.
Poseben opis zasluži obisk tipične masajske vasi. Ko sem zagledala skupino Masajev, oblečenih v slovesna oblačila, sem dobila občutek, da sem se znašla v popolnoma drugem, izoliranem svetu. Sprejemnim plesom ter petju bojevnikov in Masajk je sledila predstavitev življenja tega domorodnega afriškega nomadskega plemena, ki živi na ozemlju Kenije in Tanzanije. Masaji govorijo jezik maa. »Sopa, kaaji encarna Simona, ainguaa Slovenia. Zdravo, ime mi je Simona, prihajam iz Slovenije.« To je edina, a verjetno najuporabnejša poved, ki se je spomnim.
Masajska družba je strogo patriarhalna. Življenje je osredotočeno okoli živine, ki ni le glavno sredstvo preživetja, ampak tudi glavno merilo bogastva. Legenda pravi, da je bog - Engai - vso živino na zemlji dal Masajem. Za pleme je značilna poligamija, moški pa je pri izbiri žena omejen le s svojim bogastvom, torej z živino, s katero jih je sposoben preživeti.
Človeka ob obisku dobesedno pretresajo različni občutki, ki so posledica soočenja privzgojenega zahodnega pogleda na bivanje s svetom, v katerem logiko mišljenja nadomeščajo spontanost, vera v duhove prednikov, običaji iniciacije in žrtvovanja, poligamija in podobni tradicionalni običaji. A čeprav je še vedno mogoče doživeti in vsaj delno občutiti divjo naravo in prvinskost bivanja, so jo že močno načeli turizem, postkolonialni odnosi ter globalizacija gospodarstva. Tradicionalni plesi niso več vključeni v religiozni in duhovni kontekst, namenjeni so zabavi turistov. Vsi Masaji so oblečeni v popolno opravo, ki vključuje shuko, o-rinko, sandale iz kravje kože, nakit in preluknjane ušesne mečice. To za Masaje, ki sicer ohranjajo svoja tradicionalna oblačila, ni nič nenavadnega, vendar tradicionalna oblačila pogosto kombinirajo z modernim, z digitalnimi urami, mobiteli in supergami. Tega ob našem obisku ni bilo videti. Vplivi zunanjega sveta morajo ostati prikriti, saj niso del tistega, kar zahodnjaki pričakujejo od svojega kulturno-turističnega obiska. Močno željo zahodnih akademikov, začenši z ameriško antropologinjo Margaret Mead, da bi našli primitivne družbe, ki se jih še niso dotaknili vplivi globalizacije, so sedaj zamenjala pričakovanja turistov. Realnost masajske družbe je, da sta v njej mobilni telefon in lepa ura ravno tako kot pri nas doma statusni simbol. Medtem ko sem spoznavala vas Masajev, sem večkrat komaj zadržala smeh ob misli na risanko Garyja Larsona, ki prikazuje skupino domorodcev s travnatimi klobuki in kostmi v nosovih, ki tekajo naokoli s televizorji in opekači in jih skušajo skriti, pri tem pa vpijejo: »Antropologi prihajajo!« Vendar nelagodje ob spoznanju, da gre le za neke vrste Potemkinovo vas, ni pokvarilo enkratnega doživetja. Navsezadnje je ideal kulturne čistosti nemogoč v kateremkoli kontekstu.
Mednarodna javnost Kenijo danes sicer pozna predvsem kot popotniško in turistično destinacijo, manj je znanega o notranjepolitičnem dogajanju v tej državi. Čeprav se uvršča med najrazvitejše afriške države, to ne pomeni blaginje za vse, saj revščina in lakota še vedno pestita številne ljudi. To je mogoče izkusiti na vsakem uličnem vogalu, najhujšega pa sem se zavedela ob obisku Kibere, največjega sluma v Keniji, Afriki, verjetno celo največjega na svetu. Kot bi vse prebivalstvo Slovenije živelo brez tekoče vode na le 2,5 km2 površine. Kronična revščina, ležernost ljudi, ki pred domačimi trgovinami, postavljeni z lastnimi rokami, prodajajo zelenjavo in oglje, bosi otroci s smrkavimi nosovi in muhami na obrazih, osli, ki izgubljeno tavajo naokoli, sestradani psi in hahljanje, ko sem šla sredi umazanije in blata, v katerem živi množica, mimo hostla Beverly Hills. Vendar pa Kibera ni le dom revnih, temveč je hkrati rastoči trg, ki temelji na blagovni menjavi, trženju in trdem delu. Neformalni, spontani in kaotični trg pomeni nezanemarljive socialne vezi, ki hkrati omogočajo delo in preživetje mnogih. Država, sicer lastnica zemlje, ga mora zato upoštevati in z njim sobivati. Zdi se, da si obe, domača oblast in mednarodna skupnost, zatiskata oči pred resničnostjo. V času svojega bivanja v Keniji sem se pogosto vprašala, zakaj Kenija sploh strada, in namalokrat se je izkazalo, da polemika o tem, da je lakota tudi posledica nepravilnih političnih odločitev domače vlade oziroma neučinkovite rabe naravnih virov, korupcije in nelegalnih poslovnih odločitev, ni le medijski konstrukt.
Razvojna pomoč je, tako kot v drugih afriških državah, tudi v Keniji zelo pomembna tema. Morebiti to problematiko najbolje ponazarja tale ugotovitev: »Vlada je prerevna, da bi svoje ljudi rešila brez zunanje pomoči, a hkrati prešibka, da bi pomoč pametno porabila.« Vprašanja o razvojni pomoči pa se postavijo tudi ob sodelovanju z nevladno organizacijo, ki prodaja safarije, hkrati pa na spletu s slikami sestradanih otrok poziva k prostovoljstvu. Gre za pristno skrb ali le za kapitalizem sočutja, v katerem humanitarne organizacije tekmujejo za moč in ugled? Zdi se, da smo se znašli v položaju, v katerem so sredstva postala cilj sam, če že cilj sam celo ne upravičuje sredstev. Kot je že davnega leta 1989 zapisal Graham Hancock: »Denar sicer zbirajo, a hkrati ponižujejo upravičence do sredstev in nanje gledajo kot na pasivne žrtve, ki si ne morejo pomagati same.« Ob vsem tem se lahko vprašamo le še, kako naj potem družba, ki dejansko živi na robu prepada, od »mzunguja« pričakuje karkoli drugega kot denar.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.