Marjan Horvat

 |  Mladina 32  |  Politika

Doktorji in doktorji znanosti

Zakaj imamo v Sloveniji zmešnjavo pri akademskih nazivih najvišje stopnje?

Če doktorirate na ugledni fakulteti v Oxfordu (na sliki), morajo vaš doktorat potrditi še slovenski birokratski mlini

Če doktorirate na ugledni fakulteti v Oxfordu (na sliki), morajo vaš doktorat potrditi še slovenski birokratski mlini

V letu 2009 je 33 ljudi, ki so doktorirali v tujini, vložilo na pristojnih slovenskih organih zahtevo za priznavanje izobraževanja na tujem. Med tistimi, ki se nameravajo z nazivom doktorja/doktorice vrniti v Slovenijo in se zaposliti doma, so tudi štiri mlade dame, ki končujejo ali pa imajo že opravljen doktorat na uglednih evropskih univerzah. Jana Javornik Skrbinšek je doktorirala iz primerjalne socialne politike na Univerzi v Southamptonu, Matejka Rebolj iz javnega zdravja na Univerzi Erasmus v Rotterdamu, Katja Žvan Elliot bo kmalu doktorirala s področja modernih bližnjevzhodnih študijev na Univerzi v Oxfordu, Barbara Samaluk proučuje položaj delavcev migrantov na trgu dela v Veliki Britaniji in dela doktorat na Queen Mary University of London.
Vse štiri opozarjajo na zapleten postopek priznavanja njihove izobrazbe v domovini. Če se namreč želijo zaposliti v državni upravi, ta od njih zahteva priznavanje izobrazbe, naše univerze pa za zaposlitev še dodatno priznanje enakovrednosti njihovega študijskega programa slovenskemu. Poleg naziva doktor (Phd), ki so ga dobile na tujem, morajo za zaposlitev na slovenskih visokošolskih ustanovah pridobiti še naziv doktorja oziroma doktorice znanosti. Znanstvenega doktorskega naslova pa ni mogoče prav zlahka dobiti, vendar ne le zaradi 400 evrov, kolikor znaša njegova »cena«, ampak morajo kandidati in kandidatke na svoje stroške poskrbeti tudi za uradne prevode (vsaj) povzetkov njihovih doktoratov in prinesti iz tujine tudi nekatere druge dokumente. »Vprašanje, ki se nam zastavlja, je, kaj tarifa fakultete sploh pokrije. Tu so še stroški prevajalcev/tolmačev, poštnin v tujino, telefonski klici in v najslabšem primeru potovanje do države 'matične' univerze, saj v mnogih primerih dokumentacija, kakršno zahteva ministrstvo, sploh ne obstaja. V Janinem primeru se ob končanju študija prejme 'pismo' senata, ki je obenem certifikat, v Matejkinem je na šeleshamerju v latinščini napisan 'certifikat' ...«
Če kandidati ne ugodijo vsem zahtevam fakultetnih komisij, so lahko kljub doseženemu akademskemu naslovu v tujini doma na trgu dela diskriminirani. To se kaže v praksi tudi tako, da se jim »ne priznava dodatek za naziv, s čimer ta oseba izgublja tudi dragocen del dohodka«, pojasnjujejo študentke. Zakaj imamo torej v Sloveniji dvotirni sistem za priznavanje naslova doktorjev in doktorjev znanosti? In zakaj se morajo študenti spopadati z naravnost togimi birokratskimi ovirami za priznanje naslovov?
Od januarja 2005 velja zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja. Ta je spremenil postopke priznavanja izobraževanja v tujini. Je skladen z ratificiranimi konvencijami o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v Evropski regiji (Lizbona 1997) ter Bolonjsko deklaracijo (2003). Seveda pa s temi listinami članice EU niso prenesle svojih pristojnosti s področja priznavanje diplom in akademskih nazivov na evropsko raven, temveč ostaja ta še naprej v pristojnosti vsake države. Lahko uvedejo svoja pravila, kako in pod katerimi pogoji bodo priznale izobrazbo, pridobljeno v tujini. V tem novem zakonu ni več pojma »nostrifikacija«, ampak govori le še priznavanju izobraževanja. Ti postopki pa so zapleteni zato, ker so nekatere države, tudi naša, po vzoru tedanje ureditve v večini evropskih držav uvedle »dvotirnost priznavanja; torej priznavanje za namen nadaljevanja izobraževanja in priznavanje za namen zaposlovanja«, pojasnjuje Alenka Lisec, vodja sektorja za priznavanje izobraževanja na ministrstvu za visoko šolstvo. In seveda zato tudi različna postopka za priznanje akademskih nazivov. »Za namen zaposlovanja se vloge oddajo na ministrstvo, za namen nadaljnjega izobraževanja pa na izbrano izobraževalno institucijo.« V primeru slednjih odločajo o priznanju izobrazbe neposredno oddelki na fakulteti, bolj pa se zaplete, ko gre za zaposlovanje. Liščeva še dodaja: »Kdaj se zahteva uradno priznanje tujega izobraževanja, je predvsem odvisno od zahtev delodajalcev, od regulacije določenega poklica oziroma poklicne dejavnosti. Delodajalci lahko načeloma na podlagi predloženih listin o izobraževanju sami presodijo o ustreznosti izobrazbe osebe, ki jo želijo zaposliti, in v zvezi z v tujini pridobljeno izobrazbo ne bi smeli postavljati ovir pri zaposlovanju. Za zaposlitev v javnem sektorju delodajalci običajno zahtevajo priznavanje tujega izobraževanja.« Če pa hoče človek, ki si je v tujini pridobil doktorsko izobrazbo, zaposlitev na kateri izmed slovenskih univerz, mora, če fakulteta to zahteva, skozi postopek ugotavljanja enakovrednosti pridobljenega naslova na pristojni fakulteti. Te pogoje priznanja določa sama.
Slišimo lahko različne upravičene in neupravičene razloge za zapletanje pri priznavanju enakovrednosti tujih študijskih programov z našimi. Tudi take, da so na marsikateri fakulteti tako zadovoljni sami s sabo, da ne potrebujejo doktorjev niti z najboljših evropskih univerz, saj so domači ravno tako dobri, če ne še boljši. Dr. Jože Mencinger, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, meni, da preveč kompliciramo tudi na tem področju. »Nekoč so oddelki sami odločali, kateri doktorati so primerni za nostrifikacijo, zdaj pa je tukaj še neki posrednik v obliki sektorja na ministrstvu. Mislim, da bi nekdo spet rad nekaj zaslužil,« pravi Mencinger. Po njegovem bi morale slovenske univerze brez pomislekov potrditi tiste doktorate, ki so bili napisani na najboljših evropskih in svetovnih univerzah.
Na ministrstvu pripravljajo nov zakon, ki naj bi skrajšal postopke priznavanja v tujini pridobljene izobrazbe. Priznanje enakovrednosti bo ukinjeno, okrepili pa bodo ponudbo informacij o izobraževanju v tujini posameznikom delodajalcem. Številni mladi si ne bodo mogli privoščiti študija na prestižnih zahodnih univerzah, so pa lahko avtorji boljših izdelkov tudi na domačih univerzah. Če se bodo seveda naši visokošolski zavodi odprli v svet in privabljali k nam tuje znanstvenike, ne pa za zapletenim priznavanjem enakovrednosti študijskih programov skrivali včasih zatohle razmere.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.